László Krasznahorkai, »poet« svetovnega formata, letošnji Nobelov nagrajenec za književnost, se je kot scenarist zapisal tudi med velikane filmskega sveta. Njegova melanholično in apokaliptično obarvana poetika bralca z neverjetno lahkoto potegne v najgloblje labirinte človekovega bivanja. Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi.
Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi.
Njegova poetika temelji na izgubljenosti človeka v družbi in času. S precizno kompozicijo svoje like vpenja v neskončno izčrpavajoč turobni svet eksistence. V tem do skrajnega roba prikazanem miljeju so ljudje vpeti in ujeti v večno igro prilaščanja in izrabljanja, v imperativ vladanja in ponižanja tudi v »najgloblji« človeški intimi. S prefinjenim občutkom za življenjske detajle, s tenkočutno analizo plasti človeškega vedenja, s spuščanjem v globino človeške duše je Krasznahorkai sposoben svoja dela držati v nenehnem gibanju. Njegovi romani bralca pritegnejo v dialog estetske komunikacije, v njuni prostorski, zgodovinski in kulturni drug(ačn)osti razklenejo za razumevajočo prisvojitev, in v (ne)resničnem tekstualnem svetu ga akt ali dejanje branja tako spremeni, da zahvaljujoč pisateljevim čudovitim knjigam ‒ ki nam v določenih segmentih služijo kot optična naprava ‒ beremo svoje lastno življenje.
Celoten Krasznahorkaijev poetični svet uprizarja posameznike oziroma posebneže, izrinjene na rob družbe, na rob preživetja. S tem pričara vzdušje brezizhodnega nesmisla in prikaže obliko eksistence, ki ji je danes zapisanih vse več ljudi. Krasznahorkaijeva poetika je estetsko visoko artikulirana, čutno nabita ter intelektualno prenikava.
V Krasznahorkaijem tekstualnem svetu najdemo množico, ki je izgubila smisel, ujeta je v bivanju, iz katerega ne vidi izhoda, ljudje čakajo na odrešenika, ki bo osmislil njihova življenja.
Njegovo prvo in zame najvznemirljivejše delo je Satanov tango (Sátántangó, 1985), obenem reprezentativno, paradigmatično in kanonizirano delo sodobne madžarske proze. V Krasznahorkaijem tekstualnem svetu najdemo množico, ki je izgubila smisel, ujeta je v bivanju, iz katerega ne vidi izhoda, ljudje čakajo na odrešenika, ki bo osmislil njihova življenja. Vse to so elementi v romanu, ki se prepletajo skozi kulturne topose in s tem tvorijo mogočno silo umetnine. Zatorej duše, vajene tesnobe, kar naenkrat zaužijejo obljubo (lažne) prostornosti; (kvazi)odrešenik kratkotrajno sicer spremeni njihova zaznavanja, stanja njihovih zavesti, kajti figure v bedi brezperspektivne, nemočne preteklosti se hitro prepustijo upom na boljšo prihodnost. Irimiás ni nič drugega kot manipulator človeških duš. Dobro ve, kako ravnati z ljudmi, ki so izgubili vse človeško dostojanstvo in so potisnjeni na rob preživetja. Takih ljudi ni težko izigrati, ni jim težko obljubljati lepote sveta in jim vzbujati lažnih upov na lepšo prihodnost – če se bodo le uklonili. Ker se figure romana gibljejo na dveh narativnih ravneh – na ravni degradacije na eni in na ravni čakanja na čudež na drugi strani – Satanov tango bravurozno pleše na plesišču bipolarnosti, ki je znak upanja in nezaupanja hkrati.
V podoben tekstualni svet vstopimo tudi v Melanholiji upora (Az ellenállás melankóliája, 1989), kakor tudi v vseh drugih delih (tukaj bi izpostavila še dve v slovenščino prevedeni deli: Vojna in vojna in Svet gre naprej), kjer nas avtor z neverjetno subtilnimi, samorefleksijskimi, ponekod grenkimi ironičnimi prijemi ponovno potegne v svet madžarske stvarnosti., kjer nam prikaže črno podobo človeške sedanjosti in prihodnosti, kjer ni mesta za noben idealizem, kjer je ločnica med morilci in žrtvami tako rekoč zabrisana. Ob branju Krasznahorkaijevih del se sprehajamo med dejanskimi razbitinami in bedo apokaliptičnih vizij, zaznavamo popolno blokado duha in zdravega razuma. Temno in hladno tonaliteto temačnega romanesknega sveta stopnjuje tudi spoznanje, da je v ontološkem propadanju sveta vsak korak brezupen. Pa vendar, vso to temačnost Krasznahorkai razsvetli s samosvojim humorjem in z ironijo, nemalokrat z močno samoironijo.
Temno in hladno tonaliteto temačnega romanesknega sveta stopnjuje tudi spoznanje, da je v ontološkem propadanju sveta vsak korak brezupen. Pa vendar, vso to temačnost Krasznahorkai razsvetli s samosvojim humorjem in z ironijo, nemalokrat z močno samoironijo.
László Krasznahorkai artikulira umetniško sporočilo z ustvarjanjem takšnega doživljajskega sveta, nas zapelje v takšne temačne globine bivanja, kjer je možno pod določenim kotom razbrati kulturnozgodovinske, filozofske in psihološke pojave polpretekle madžarske zgodovine skozi osebno izkušnjo, kamor se zlijejo izjemno bogati, čutno-čustveno predstavljeni deli stvarne mreže referenc. Avtorjeva umetnost je v delih prikazana kot prostor, v katerem duša preživi celotno čutno resničnost. Krasznahorkai v bravurozno spisanih pretresljivih delih ostaja zvest svoji poetiki in tehniki pisanja, torej pretkani, učinkovito delujoči konstrukciji, kjer se izžareva navidezno neznosna lahkotnost bivanja, medtem ko globoko pronica v mikro- in makrokozmos. Njegova dela sicer aludirajo na vzhodnoevropski model družbe in družbenih sprememb, vendar v svoji aktualnosti zaobjemajo globalno raven. Politične bitke, laži, demagogija, zamaskirane obljube, ki manipulirajo z milijoni ljudi in jim prepletajo življenja, prodrejo do človeških globin.
Politične bitke, laži, demagogija, zamaskirane obljube, ki manipulirajo z milijoni ljudi in jim prepletajo življenja, prodrejo do človeških globin.
László Krasznahorkai je madžarski pisatelj, ki – zdaj še kot Nobelov nagrajenec – zaseda častno mesto ob velikih evropskih in svetovnih avtorjih, čeprav je njegovo intelektualno in literarno romanje zaradi »samosvojega čutnega čara« težko umestiti v katerokoli prozno formacijo. Prav ta »samosvojost«, to čudno valovanje njegovega čustvenega ozračja, in avtorjev jezik zahtevata posebno bralno strategijo.
Krasznahorkai nas popelje v skrivnostne globine umetnosti, v brezčasnost božanskega s poudarkom na kulturni raznolikosti zahodne in vzhodne civilizacije. V vseh svojih delih mojstrsko oriše koreografijo pasti, anatomijo uničenja, apokaliptično vizijo sveta. Kljub temačnemu in tragičnemu izrisu človeške brezupnosti ustvarja – s svojimi retoričnimi prijemi in z intelektualno izjemno nabitim diskurzom – pravi užitek branja. Torej, če toni, podtoni, nadtoni, ta posebna kreativnost, lahkoten, a hkrati težak tekstualni ples dobijo svojega partnerja – tekstualno plesišče postane en sam užitek, po Barthesu »užitek v tekstu«. Bralec, ki se skupaj s »tekstom želje in strasti« premika naprej, ki nenehno doživlja načelno nedosegljivost, vendarle na koncu doživi pravo katarzo.
V vseh svojih delih mojstrsko oriše koreografijo pasti, anatomijo uničenja, apokaliptično vizijo sveta.
Pod črto; osebna nota:
Kot profesorica madžarske književnosti sem izjemno vesela, srečna in počaščena, da sem lahko v profesionalni karieri literarne zgodovinarke doživela dva madžarska nobelovca za književnost, Imreja Kertésza leta 2002 in Lászlá Krasznahorkaija leta 2025. Madžarski jezik, književnost, kultura in zgodovina so kljub geografski bližini v slovenskem kulturnem prostoru dokaj neznani, vendar verjamem, da za slovensko kulturo na eni strani predstavljajo vrednoto, na drugi pa prinašajo nove elemente. Močna kulturnozgodovinska tradicija »madžarskega sveta« se najbolj kaže v književnosti, ki snov zajema iz madžarske dediščine, iz bogate imaginacije in obeležij zgodovinske, moralne in politične tradicije, vendar vse preoblikuje, prevrednoti in razveljavi s pomočjo ironije v procesu fikcijskega snovanja. Pomembno je, da kulturo in literaturo v njuni prostorski, zgodovinski in kulturni drug(ačn)osti razklenemo za razumevajočo prisvojitev in s tem v dialog pritegnemo estetske komunikacije tudi v slovenskem duhovnem prostoru.
***
Vabimo vas še k ogledu večera z Lászlóm Krasznahorkaijem, s katerim se je Jutka Rudaš predlani pogovarjala na festivala Literature sveta – Fabula v Klubu Cankarjevega doma: