Elif Shafak, romanopiska, esejistka, ekofeministka, doktorica političnih in humanističnih ved ter predavateljica, je doslej nanizala triindvajset del, med njimi trinajst romanov, tudi Po nebu tečejo reke (There are Rivers in the Sky, 2024), deveto v slovenščino prevedeno delo britansko-turške pripovedovalke, kakor si pravi sama. Leta 1971 v Strasbourgu rojena pisateljica v svojem romanopisju pogosto problematizira trk vzhoda in zahoda, zgodovine in sodobnosti ter moškega in ženskega principa. Je zagovornica pravic žensk, marginaliziranih skupin in svobode izražanja. V svojem pisanju si prizadeva za integracijo različnih kultur in religij, predvsem zapostavljenih in preganjanih, ter verjame v moč besede. Še posebej ženskih avtoric, v katerih vidi ohranjevalke kolektivnega spomina.
Sprva je pisala v turščini in kmalu po prelomu tisočletja pričela v angleščini. Slovenski prevodi in izdaje njenih del so izšli pri založbi Sanje. Romana Bolšja palača (2002, prev. 2008) – avtoričin zadnji v turščini napisan roman – in Pankrt iz Istanbula (2006, prev. 2007) je iz angleščine prevedel Jure Potokar, romana Štirideset pravil ljubezni (2010, prev. 2013) in Čast (2012, prev. 2016) je prevedla Barbara Skubic, medtem ko je romane Tri Evine hčere, (2016, prev. 2019), 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu (2019, prev. 2020), Otok pogrešanih dreves (2021, prev. 2023) in Po nebu tečejo reke (2024, prev. 2025) v slovenski jezik prenesla Maja Ropret. Slednja je leta 2022 prevedla tudi avtoričino knjižico aktivističnih esejev, nastalih kot odziv na covidno pandemijo, Kako ostati priseben v dobi delitev, v izvirniku izšlo dve leti prej.
Pisateljičina prepoznavna pisava tudi v tokratnem romanu problematizira bogat in motivno razvejan preplet zgodovine in sodobnosti, vzhoda in zahoda, mikrokozmosa in makrokozmosa, različnih kultur in religij ter usodo zapostavljenih in preganjanih z medgeneracijskim prenosom tradicije, spomina, travm in amnezije. Med njimi odzvanjajo spoznanja, da so naša zgodovina, zgodbe, molki povezani mnogo bolj, kot se zavedamo, da je spomin pomemben ne zaradi morebitne zataknjenosti v preteklosti, ampak kot opozorilo, da se ne bi ponovile napake in tragedije, da preteklost ni mrtva, ampak s svojo nevidno prisotnostjo oblikuje našo sedanjost in prihodnost.
Odzvanjajo spoznanja, da so naša zgodovina, zgodbe, molki povezani mnogo bolj, kot se zavedamo, da je spomin pomemben ne zaradi morebitne zataknjenosti v preteklosti, ampak kot opozorilo, da se ne bi ponovile napake in tragedije.
Roman odpira tudi občutljivi vprašanji, komu pripada preteklost in kdo je resnični lastnik v zahodnjaške muzeje ter domače zbirke premožnih posameznikov prepeljanih dragocenih artefaktov z vzhoda. Z vodo kot osrednjim vezivom in gradnikom razvejane romaneskne zgodbe, vodo, ki kot elementarna sila omogoča življenje in povezuje stoletja ter rodove, pa odpira še kako pomembno vprašanje človekovega ravnanja z vodnimi viri, rekami – tistimi, ki jih vidimo, in tistimi, ki jih ne. Podzemne reke, ki, ne da bi sodobnost o tem govorila, obstajajo v več svetovnih prestolnicah (London, Pariz, Atene, Tokio idr.), v romanu nastopajo kot metafora – če jih ne vidimo, ne pomeni, da ne obstajajo in da niso žive – in kot opozorilo, da sistem, ki jih je nekoč zaradi njihove onesnaženosti preprosto prekril, v prihodnje morda ne bo več zadoščal.
V sugestivnem, zapletenem, nepredvidljivem in na podrobnih zgodovinskih virih temelječem prepletu dogajanja ob Temzi v Viktorijanskem in sodobnem Londonu ter krvavo preteklo in sodobno zgodovino ob reki Tigris se odstira zgodba treh osrednjih protagonistov, ki jih v dobesednem in metaforičnem pomenu povezuje kapljica vode. Tista kapljica, ki je nekoč davno padla na glavo kralja Novoasirskega cesarstva Asurbanipala. Vladal je med letoma 668 in 627 pr. n. št., znan pa ni bil le po brezmejni krutosti, temveč tudi po visoki izobrazbi. Slednja je botrovala pričetku zbiranja in katalogizacije vseh pisnih del v Mezopotamiji ter nastanku znamenite Asurbanipalove knjižnice, najstarejše znane sistematično organizirane knjižnice na svetu, ki naj bi jo leta 612 pr. n. št. požgala koalicija Babiloncev, Medijcev in Perzijcev. Sredi 19. stoletja sta v ruševinah starodavnega mesta Ninive (današnji Mosul v Iraku) arheologa Sir Austen Henry Layard in Hormuzd Rassam v najdbi, ki velja kot eno najpomembnejših sodobne dobe, odkrila več kot 30.000 glinenih plošč, ki so jim ognjeni zublji za razliko od papirusov in pergamentov omogočili večtisočletni obstoj. Med najbolj znanimi deli v zbirki so bili Mit o Adapi, Mit o Etani, Enuma Elish in Ep o Gilgamešu, izvirne zgodbe o ustvarjanju sveta, padcu človeka in Veliki poplavi. Ko je do leta 1872 učenjak George Smith prevedel Ep o Gilgamešu, se je razkrilo, da svetopisemska zgodba o velikem potopu ni izvirna pripoved, ampak predelava starodavnega sumerskega in babilonskega mita.
V sugestivnem, zapletenem, nepredvidljivem in na podrobnih zgodovinskih virih temelječem prepletu dogajanja ob Temzi v Viktorijanskem in sodobnem Londonu ter krvavo preteklo in sodobno zgodovino ob reki Tigris se odstira zgodba treh osrednjih protagonistov.
Kratek odmik v zgodovino je bil potreben zaradi osvetlitve osrednjega protagonista romana Arthurja Smytha, ki se je viktorijanskega leta 1840 rodil v revščini na bregovih Temze. Podobnost priimka s priimkom prvega prevajalca poeme o Gilgamešu ni naključna, saj Arthurja, kralja kloak in sirotije, iz bede reši njegov briljantni spomin, ki mu najprej odpre vrata v tiskarsko vajeniško delavnico in nato v Britanski muzej. Tja, kjer so domovale takrat še nedešifrirane mezopotamske glinene tablice in kamor so malo prej, kot je začudeno opazoval, prepeljali dva masivna lamasuja. Iz apnenca izklesani bitji s človeško glavo, telesom leva in orlovimi krili, ki ponazarjata antropoidno inteligenco, ptičjo zaznavo in levjo moč – in pred katerima je dobro leto tega potekala predstavitev avtoričine knjige Po nebu tečejo reke –, sta odtlej burila Arthurjevo domišljijo. Ko naleti na knjigo omenjenega Layarda Ninive in njihova zapuščina (prvič izšla leta 1849), mu strastno zanimanje za zgodovino tega dela sveta in genialni spomin omogočita arheološko odpravo – eno tistih, ki so jih v devetnajstem stoletju pričele financirati zahodne družbe z namenom raziskovanja zgodovine vzhoda. Raziskava ga pripelje k v pesek zakopanemu mestu, v iskanje izgubljene pesmi in lastne identitete.
Dobrih sto petdeset let kasneje, prav tako v londonski predel Chelsea, pritegne taista knjiga o Ninivah pozornost mlade hidrologinje Zaleekhah, ko se po razpadlem zakonu naseli v čolnu na Temzi. Kot posvojenka premožnega strica Maleka in njegove družine, emigranta, ki svoj izvor ovija v obstret amnezije, s pomočjo nove prijateljice odkrije nov smisel življenja in nasluti svojo identiteto, pri tem pa skozi temne namere njene tete, ki v skrbi za rešitev svoje vnukinje prestopa etične okvirje, najde zapuščeno, travmatizirano in naglušno jazidsko siroto Nirin ter jo posvoji.
Zgodba jazidske deklice Nirin kot tretje protagonistke romana se prične poleti 2014 v Turčiji, ko se z babico in očetom odpravi v dolino Lališ v Iraku (današnjem Kurdistanu), v najsvetejši kraj starodavne jazidske religije, da bi bila krščena s sveto vodo. Babica kot pripovedovalka in ohranjevalka tradicije – v romanopisju Shafakove pomemben in neredek motivni element – vnukinji skozi ustno izročilo, značilno za jazidsko tradicijo, predaja kulturo skupnosti in na ta način skrbi za ohranjanje spomina. A načrte jim prekriža brutalni genocid nad Jazidi, ki ga je tisto poletje pričel izvajati ISIS in s čez sedemdeset masakri pomoril ogromno število jazidskega prebivalstva. Kakor pisateljica natančno popisuje, so genocid izvajali sistematično; najprej so zastrupili vodnjake in reke, nato pobili starejše pripadnike skupnosti ter s tem uničili kolektivni spomin, ubili moške ter zajeli dekleta in žene ter jih odgnali v (spolno) suženjstvo. Dejstvo, da je še vedno pogrešanih več kot tri tisoč jazidskih deklet, govori o tem, da genocid še traja. Pretresljivi so opisi skrivanja ljudi na gori Sindžar, kjer so v neznosni vročini brez sence matere otrokom odmerjale poslednje kapljice vode.
Morda tudi tisto kapljico vode, ki od časa Asurbanipala naprej potuje skozi tisočletja, dežele in kulture, s svojo preobrazbo povezuje trojico osrednjih protagonistov in jih počasi zbližuje z namenom, da jih fizično ali metaforično združi. Molekulo vode avtorica ob začetku romana tudi grafično prikaže, s čimer ponazori, da dva atoma vodika predstavljata Nirin in Zaleekhah, atom kisika pa pripada Arthurju. Voda kot nosilka spomina, ki povezuje različne čase in prostore (Naj je še tako minljiva, v sebi nosi spomine na svoja poprejšnja življenja.), vezivo sveta (Čas je reka, ki vijuga, se razrašča v pritoke in rečice, na svoje obale odlaga nanose zgodb v upanju, da jih bo nekoč nekje nekdo našel.), neujemljiva in večno prisotna (Voda je popolna migrantka, ujeta v zanko tranzita, brez možnosti, da se ustali.) narekuje tudi slog romana. Počasen, naraščajoč, neustavljiv, vseprisoten in vseobsežen se skozi menjave perspektiv in časovnih ravni odstira kot arheološki labirint, kjer so prepleteni zgodovina in domišljija, krutost resnice in poezija, bolečina in lepota, izguba in povezanost, smrt in edinstvenost življenja. V romanu se skozi zorenje osrednjih protagonistov skupaj z arheološkimi izkopavanji odstira tudi človeška duša. Kakor v poprejšnjih romanih avtorica tudi tokrat ne išče odgovorov, za katere pravi, da jih ne pozna, ampak postavlja vprašanja, odpira prostor raznolikim mnenjem, odstira povezave ter si prizadeva, da nevidno postane vidno in obrobje vstopi v ospredje. Kritičnost do institucionalne zgodovine kolonializma prikazuje skozi pripovedovanje zgodb, ki slonijo na preverjenih in podrobno raziskanih zgodovinskih dejstvih, s čimer pridobiva na prepričljivosti, verodostojnosti in daljnosežnosti.
Genocid so izvajali sistematično; najprej so zastrupili vodnjake in reke, nato pobili starejše pripadnike skupnosti ter s tem uničili kolektivni spomin, ubili moške ter zajeli dekleta in žene ter jih odgnali v (spolno) suženjstvo.
Epska pesnitev, meditativna poema o spominu v kapljici vode, je poziv k spoštovanju elementarnih sil, ki oblikujejo naša življenja, spomine, zgodovino, prihodnost in svet. V svojem nemara najboljšem, najbolj pretresljivem in najlepšem romanu doslej je Elif Shafak z brezkončno empatijo do zapostavljenih in preganjanih, podrobno zgodovinsko analizo, zanesljivo pisateljsko spretnostjo in magično poetično močjo večplastno izrisala vpliv zgodovine na človeške usode v sedanjosti. Ob tem pa vodo kot osnovni gradnik življenja z njeno čudežno, očarljivo potjo skozi čase in prostore ponazorila kot metaforo za spomin, za tisto, kar ostane, ko vse drugo izgine. Kajti voda se spominja. Ljudje so, ki pozabljajo.
