Jim Jarmusch in Cate Blanchett. Da, oba.  

Osemnajst let, ja, osemnajst let pozneje ji bom danes morda končno lahko povedal … Tako si mrmram, ko se vzpenjam po mogočnem marmornatem stopnišču palače Casinò na beneškem Lidu. Pa zastanem. Vzdihnem. Huh, je pa res gneča! Kolona novinarjev in drugih radovednežev je dolga, itak, kajpada, kakopak, saj bosta na tiskovki kmalu nastopila oba, pravijo, napovedujejo, obljubljajo. Zato se brez oklevanja postavim v vrsto, kajti nadvse ljuba sta mi oba – tako Jim Jarmusch, ikona ameriškega neodvisnega filma, kakor seveda Cate Blanchett, avstralska igralka, dvakratna oskarjevka, upravičeno ena najbolj cenjenih v cehu.

Akreditirani na 82. Beneškem filmskem festivalu si med čakanjem pred dvorano čas preganjamo, kakor vemo in znamo. Kolega iz Avstrije se domisli, da bi primerjali Jarmuschove filme, jih skušali razvrstiti od najljubšega do najmanj posrečenega. In evo, že česnamo, se sprva skušamo spomniti, kako gredo po letu nastanka, kako se vrstijo skozi minula štiri desetletja: Stranger Than Paradise, Down By Law, Mystery Train, Night On Earth, Dead Man, Coffee and Cigarettes, Broken Flowers, Paterson, The Dead Don’t Die … Obujamo spomine na raznolike like, taksiste in njihove stranke od ZDA do Rima in Helsinkov, na klepete ob kavi in cigaretah, na spopade z živimi mrliči …

Iz spomina skačejo  Jarmuschu in nam ljubi igralci: John Lurie, Tom Waits, Steve Buscemi, Iggy Pop, Bill Murray, Adam Driver … Da, med njimi je kar nekaj muzikantov, saj je tudi to svet Jima Jarmuscha. Film. Glasba. Literatura. Vsestranski umetnik, eden zanimivejših, velemojster skrbno stkanih dialogov in prizorov, ki si vzamejo čas, ki v gledalca prodirajo počasi – a sežejo globoko.

Nemalo jih premore tudi njegov novi film Father Mother Sister Brother (Oče mati sestra brat), dobitnik glavne nagrade na letošnji beneški Mostri, zlatega leva za najboljši film. V treh poglavjih spoznamo zdaj že odrasle otroke in njihov odnos do staršev: v poglavju Oče se sestra in brat odpeljeta nekam v ameriško zakotje, po dolgem času obiščeta čudaškega očeta. V Materi se sestri z materjo, angleško pisateljico, spet snideta na tradicionalnem letnem kosilu v njenem dublinskem stanovanju. V poglavju Sestra brat naslovna lika v izpraznjenem pariškem stanovanju pregledujeta zapuščino staršev, smrtno ponesrečenih v strmoglavljenem letalu. Prizori razkrivajo tako odtujenost kakor povezanost. Več motivov povezuje vsa tri poglavja: od mimoleta skejterjev in izgovarjanja istega rekla do pristnega / ponarejenega rolexa na zapestju in vprašanja, ali je primerno nazdravljati z vodo / čajem / kavo. Ključne so ponovitve in rahle variacije, kakor tudi mnogi pred gledalca skrbno položeni, pozornemu očesu namenjeni detajli … ter seveda izrečene besede in nič manj zamolki, kakor so se te dni prepričali tudi na festivalu Liffe – film Oče mati sestra brat so trikrat predvajali v Ljubljani, v nedeljo ob 17:45 ga bodo še v mariborskem Kinoboxu.

V srednjem poglavju, v Materi, eno od hčera upodobi ona. Cate Blanchett. Ko sem bil nazadnje tu, na Beneškem filmskem festivalu, osemnajst let tega, leta Gospodovega 2007, je ni bilo. Žal. V filmu I’m Not There – trapasto poslovenjenem v Bob Dylan: 7 obrazov – je odigrala enega od Dylanov, imenovanega Jude Quinn. Tistega iz sredine šestdesetih let, najbolj divjega Dylanovega obdobja, prehoda na elektriko, ravsanja med oboževalci, obtoževanja, da je kantavtor izdal akustični folk, se odrekel protestu, nadrealističnih tiskovnih konferenc, basanja z amfetamini … Takrat, leta 2007, sem si na Lidu ogledal ta nori kalejdoskopski portret Boba Dylana, na ulici srečal režiserja Todda Haynesa, se v zadnjih mesecih njegovega veliko prekratkega življenja rokoval z igralcem Heathom Ledgerjem, pa Richard Gere se je na tiskovki smejal, ko sem ga popravil (je mislil, da je pesem Visions of Johanna na plošči Blonde on Blonde izšla leta 1965, pa je leto kasneje) – ma ja, vsi so prišli, razen Boba Dylana (ga nismo pričakovali) in Cate Blanchett (smo jo pričakovali).

Zdaj pa je končno tu, sem si mrmral, osemnajst let, ja, osemnajst let sem čakal, da ji povem: »Gospa Blanchett, vi ste najboljši Bob Dylan v filmu!« To gospa mora slišati – in danes je ta dan, pravijo.

Evo, nas le spustijo v dvorano. Ob aplavzu za omizje najprej stopi Jim Jarmusch, za njim Cate Blanchett in drugi. Pa nazadnje, ma ja, se tik pod očesom kamere proti zadnjemu prostemu sedišču pririnem še sam.

»Ne vem, od kod natančno je prišla zamisel,« uvodoma skomigne Jim Jarmusch. »Običajno zamisli nosim v glavi leto ali še dlje, kdaj tudi po več let, preden jih napišem. Pišem pa zelo hitro. Scenarij za ta film sem napisal v treh tednih. Vedno mi je bila všeč zgodba v več poglavjih, kar nikakor ni nič novega v književnosti, pa niti v kinematografiji. Veliko sem se ukvarjal s strukturo. Če bi katero od poglavij tega filma predvajali samostojno, bi se zgrozil, saj sem jih skrbno sestavil v celoto. In med pisanjem razmišljam o igralcih, ki si jih predstavljam v vlogah, vloge pišem njim na kožo. Srečen sem, da lahko delam se temi krasnimi,« pomigne levo in desno. »Ta film je zelo blizu tistemu, kar sem si zamislil. Filmski jezik je res zelo zapleten, težaven, kakor je pravil David Lynch. Zato sem odprt za predloge, izboljšave, a tokrat je film ostal – kar je nenavadno – res zelo blizu moji izvirni zamisli. Ne vem pa, ali je to dobro ali ne …«

Pomembno vlogo tudi v njegovem novem filmu igrajo mesta, tokrat Pariz, Dublin, New Jersey. »V New Jersey sem film postavil zaradi sindikalnih zahtev – ena od lokacij je morala biti manj kot 30 milj od New Yorka, sicer bi proračun eksplodiral. No, to je bilo 29,5 milje stran. Saj smo našli prav prijetno lokacijo. Dublin je pomemben zaradi junakinje, ki jo igra Charlotte Rampling, angleške pisateljice na Irskem, kjer so zelo prijazni do literatov, ki tam ne plačujejo davkov, slavijo jih … Pariz pa je moj drugi najljubši kraj na svetu, obožujem ga. Zdaj moram pridobiti umetniški vizum za snemanje, saj nameravam naslednji film posneti v Franciji. Ampak drži, mesta so mi zelo pomembna. Vsako ima svoj posebni značaj in zaljubim se v večino mest, kjer snemam. Je nekaj izjem: Boston, Phoenix … Z nekaj mesti se nisem ujel. Rad pa imam večino drugih: Baltimore, Cleveland, Seattle, evropska  mesta, druga po svetu …«

O njegovem načinu dela nam je zatem pripovedovala Cate Blanchett. Povedala je … Ne, naj pove kar sama:

Jim Jarmusch je res izjemen, neverjeten ustvarjalec, je potrdila igralka Indya Moore, ki igra sestro v sklepnem, tretjem poglavju: »Všeč mi je, da v njegovih filmih ni protagonistov in antagonistov. So samo ljudje. Mislim, da to pristno ponazarja resničnost, v kateri živimo.«

Jarmusch gledalca ne skuša prepričevati, ne vsiljuje mu svojih ali junakovih pogledov, je še dodala igralka: »Film Oče mati sestra brat, pri katerem sem ponosno sodelovala, je pravi poklon človečnosti … in poln je ljubezni, vsepovsod je, četudi se kdaj ne pokaže jasno. Vidim jo v trenutkih žalovanja in v trenutkih radosti. Lepo je opazovati to nihanje, prepletanje.«

Njen filmski brat dvojček, soigralec Luka Sabbat, ji je pritegnil. Kar tam, pred zbranimi novinarji, sta ugotovila celo, da oba obožujeta Jarmuschev film Noč na zemlji iz leta 1991, torej posnet pred njunim štetjem. »Užitek je že samo gledati igralce v taksijih na različnih koncih sveta, se poistovetiti z njimi, v njih prepoznavati sebe ali ljudi, ki jih poznaš,« je prikimal igralec. »Kdaj kot gledalec nimaš te možnosti, saj opazuješ filmsko vlogo, ki je velika, veličastna, ne zmoreš se poistovetiti. Zato so Jimovi filmi tako čudoviti – v njih gledaš samo ljudi. Resničnost. Zato sem izjemno hvaležen, da smem biti v tem filmu.«

Snemanje prizorov, v katerih je komaj kaj zunanje akcije, kjer liki v glavnem posedajo in se pogovarjajo, je vse prej kot preprosto, je poudaril Jarmusch: »Ta film je zelo nežen in je terjal veliko natančnosti, osredotočenosti na detajle. Kdor površno gleda, lahko zamahne z roko: ah, samo sedijo v sobi in klepetajo. A ko sem se zvečer vračal domov s snemanja, sem opazil, kako izčrpan sem. Veliko teže je s kamero ujeti droben gib, premik veke, način izgovorjave te ali tiste besede … kakor pa, na primer, napad stotih zombijev. Ne le snemanje detajlov, zahtevno je bilo tudi sestavljanje treh delov v celoto, tako da skupaj zgradijo celovit film.«

Da je Jarmusch neverjetno tankočuten ustvarjalec, se je prepričala tudi legendarna angleška igralka Charlotte Rampling, ki jih bo v prihajajočem letu dopolnila osemdeset. V poglavju Mati upodobi naslovno, angleško pisateljico na Irskem. »V Jimovem procesu dela postanemo igralci že kar enakovredni soustvarjalci filma, kar je vse prej kot običajno,« nam je pojasnila na tiskovni konferenci. »Jim je umetnik zelo plemenitega, radodarnega duha. In zelo dobro čuti, kaj je avtentično. Med snemanjem se ti zdi, da ne igraš, ampak da daješ, kar premoreš, kar imaš v sebi. Kadar vsem v prizoru to uspe, je posnet in gremo k naslednjemu, od enega do drugega drsimo skoraj kakor skozi sanje, ki jih Jim slika na platno. In tako na koncu dobimo vse te filme, ki jih vsi, kakor tudi danes ugotavljamo za tem omizjem, ljubimo. Da, res je, so ljubezenske zgodbe.«

Tankočutni režiser pa se na tiskovni konferenci ni mogel ogniti niti vprašanju o povezavah distributerja novega filma – globalne platforme za pretakanje filmov MUBI – in izraelske vojske. Jarmusch, ki se je javno že oglasil v podporo Palestini in skupaj z mnogimi drugimi hollywoodskimi zvezniki tudi podpisal poziv kampanje Artists4Ceasefire za takojšnje premirje v Gazi, je na beneškem festivalu dejal, da ga je odkritje vsekakor neprijetno presenetilo: »Z MUBI-jem sem dogovor o distribuciji sklenil že prej. In pri tem filmu so se izkazali kot krasni sodelavci. Povezave, za katere sem izvedel šele zatem, so me seveda razočarale in vznemirile. A vseeno moram poudariti: sem neodvisni filmski ustvarjalec, denar za snemanje zmeraj iščem pri različnih virih. In ugotavljam, da je bolj ali manj ves korporativni denar umazan. Če se lotite raziskave sleherne od teh filmskih korporacij, če preučite njihove finančne strukture, boste našli veliko nečednosti, veliko umazanije. Lahko se ji ognemo – in sploh več ne snemamo filmov. A film je moje sredstvo za izražanje. Skozenj javnosti povem, kar želim povedati. Ne zdi se mi prav, da bi morali umazanijo v ozadju opravičevati in pojasnjevati mi, umetniki. Naj jo tisti, ki so zanjo odgovorni.«

V dvorani, kjer žuborijo tiskovne konference, se je zgostil molk. Vanj je spet zarezala mlada igralka Indya Moore, vprašala, ali sme še sama nekaj povedati na to temo. »Odkar se je začel genocid nad Palestinci …« je začela. Prekinil jo je aplavz mnogih novinark, novinarjev. (Prva omemba genocida.) Pojasnila je, da se tudi filmski ustvarjalci, ki želijo pripomoči h koncu morij po svetu, učijo loviti ravnotežje, delati dobro in prepoznavati zlo: »S takšnimi vprašanji se neodvisni ustvarjalci prej nismo soočali. Če me danes vprašate: Indya, zakaj si delala tu, zakaj si sodelovala s tistim, zakaj si bila pri projektu, ki je dobil denar od tam …? Edini iskreni odgovor je: nisem vedela. Obenem čutim, da je odgovor podoben tistemu, ki bi ga dala na vprašanje, kako se počutim na Zemlji. Ta planet si delimo mnogi, najrazličnejši smo, verjamemo v zelo različne stvari, drug do drugega se obnašamo zelo različno … Ne moremo vedno vplivati na to, s kom smo povezani. Upam le, da se tisti, ki so odgovorni za povzročanje gorja drugim, počutijo vsaj neudobno, kadar sodelujejo z ljudmi, ki vedo, kakšni so v resnici. In želim si, da bi to vplivalo nanje, jih ustavilo pri povzročanju slabega. Da bi res dosegli to neudobje, morajo začutiti pritisk ljudi, za katere ustvarjamo mi, ki si prizadevamo z za širjenje in krepitev človečnosti. Če ne bomo ustvarjali, ne bomo niti širili teh sporočil. Temeljna za nas je podpora občinstva.«

Vzdušje je spet razrahljal novinarski kolega iz Londona, ki je Cate Blanchett in Vicky Krieps – v Jarmuschovem filmu sta sestri – spomnil, da sta bili soigralki že pred štirinajstimi leti, in sicer v akcijskem filmu Hanna režiserja Joeja Wrighta, kjer naslovno deklico (Saoirse Ronan) oče, bivši agent Cie (Eric Bana), izuri v vrhunsko morilko. Tako naj bi preživela soočenje z njegovo umazano nekdanjo sodelavko, ledeno in maščevalno Marriso (kajpada Cate Blanchett).

Tedaj 28-letna Vicky Krieps, hči Luksemburžana in Nemke, je v majhni, epizodni vlogi Hannine matere napravila svoje prve korake v ameriški film … in takrat strahospoštljivo občudovala Cate Blanchett: »Povsem me je osupnil njen način dela, njena predanost. Snemali smo zunaj, bilo je ledeno, a je ostala z nami, ni šla na toplo. Moj prizor je bil na vrsti zadnji. Lik, ki ga igra Cate, naj bi me ubil. To bi lahko posneli tudi brez nje, vskočila bi druga igralka – ampak ne, Cate je ostala in sama odigrala tudi to. Zelo mi je bilo v čast, razveselilo me je, da me je ubila prav ona,« nas je vse v dvorani nasmejala prikupna Vicky, tudi duhovito Cate Blanchett, ki je prikimala: »Bilo mi je v zadovoljstvo, da te smem ubiti. Najbrž je Jim v tistem trenutku kot gledalec pomislil: hm, lahko bi bili sestri.«

Do besede je prišla tudi Mayim Bialik, marsikomu ljuba kot Amy v humoristični nanizanki The Big Bang Theory (Veliki pokovci). Na beneškem festivalu je bila edina predstavnica prvega dela Jarmuschovega filma, poglavja Oče, saj se nam žal nista pridružila ne Tom Waits ne Adam Driver. »Oba sta že igrala v Jimovih filmih, njihovo sodelovanje je že utečeno, jaz pa sem padla noter kot Jimova fanica in se morala ujeti v tem svetu. Ampak sodelovanje je bilo čudovito, prav tako ekipa, vse se je lepo izšlo. Sem zelo hvaležna, da sem smela biti zraven.«

Zgovorni Jim Jarmusch je novinko v svojem filmskem svetu pozdravil na ladji, ki jih poveljuje kot kapitan, kakor je dejal: »Nikoli ne posnamem filma, pri katerem ne bi imel popolnega umetniškega nadzora. Snemam samo s tistimi, ki mi ustrezajo. Kot kapitan ladje moram vedeti, da lahko posadki povsem zaupam. Filmi so sadovi sodelovanja na vseh ravneh.«

Nekdo je še hotel še nekaj vprašati, ampak se je čas iztekel …

Stara modrost, ki se je držim, če le morem, pravi: če želiš biti prvi na cilju, moraš prvi na pot. Recimo.

In evo me, ker nočem, da mi jo popiha, iz občinstva urno skočim proti Cate Blanchett, v onem hipu, ko v drobovju začutim, da bo gospa ob strani pomignila gospe, ki vodi tiskovno konferenco, nakar bo ta oznanila, da moramo končati, se posloviti.

Me oko festivalske kamere še ujame: z leve stopim v kader, v pozi previdnega približevanja plenu krajšam razdaljo in skupaj z drugimi pristopim k pultu. Čisto na koncu posnetka je celo slišati uvodne takte mojega nagovora (so mi ondan v uredništvu rekli, da imam »prodoren glas«, kar ni nujno kompliment), tako jo ogovorim: »Gospa Blanchett, vi ste najboljši Bob Dylan!« (Na posnetku je še videti, kako presenečena bruhne v smeh.) »Pa sem velik fan Dylana …« je še slišati, nakar so nehali snemati, niso ujeli nadaljevanja. Za zapisnik: »… pa sem velik fan Dylana in tudi vas, tako da vem, kaj govorim.«

Lepo nasmejana podpiše svojega filmskega Dylana. Pa tudi z oskarjem nagrajeno Blue Jasmine.

Kako odlična je bila kot dirigentka v filmu Tár, ji povem drugič. Pa v Manifestu tudi, ha, tam je  odigrala kar trinajst različnih vlog, v vsaki je v bizarnih okoliščinah interpretirala najrazličnejše manifeste, futuristične, dadaistične, nadrealistične, suprematistične … Pa kako fajn je bila v tisti v vlogi tam, ji moram povedati naslednjič, eh, ne, tokrat res ni šlo vse. Ja, je hudič, takole srečati dva ljuba umetnika v enem samem kadru.

Gledam, kako Cate Blanchett vstaja, odhaja, še bi lahko govoril z njo, še – pa je treba ujeti še Jima, ki tu zraven še zmeraj divje podpisuje. Čakam, da pridem na vrsto … in ja, bi skoraj dobil podpis na glavo, kakor priča fotografija:

No, naposled pridem na vrsto, Jim zazna, kaj mu molim pod nos, opazi moj blokec z vse več podpisi cenjenih filmskih ustvarjalcev. In svojega doda v prav fajn soseščino, kjer ga že čakata režiser Guillermo del Toro in igralec Christoph Waltz.

Priznam, v osemnajstih letih, kolikor je minilo od mojega prejšnjega obiska Beneškega filmskega festivala, se je marsikaj spremenilo. Povratnik sem kar nekajkrat taval v temi, tipal, se skušal znajti, čim prej osvojiti nove koordinate. Pri tem mi je kolegialno pomagal novinar mariborskega Večera, filmski kritik dr. Matic Majcen, ki je beneški festival – pa nikakor ne samo tega – temeljito osvojil v letih moje odsotnosti. Večkrat mi je namignil, kam iti, kje stati, kdaj se postaviti v katero vrsto … skratka, mi pokazal, kje je sever, kadar nisem našel mahu na drevesih beneškega Lida.

Nazadnje sem ga poprosil še za oceno izbranca tokratne strokovne žirije, ki ji je predsedoval ameriški režiser Alexander Payne.

»Zlati lev za Jarmuschev film je bil po mojem za vse opazovalce presenečenje,« po skrbni inventuri ugotavlja Matic Majcen. »Nenazadnje je tekmoval družbi filmov, kot so Frankenstein, Bugonia, Milost, Glas Hind Radžab in Ni druge izbire. Že to dovolj pove, da je moral biti žiriji Alexandra Payna še posebej pri srcu. Še bolj pa je bila Jarmuscheva zmaga presenečenje zaradi vsega tistega, kar se je s filmom dogajalo v mesecih pred septembrsko premiero v Benetkah. Film je bil namreč maja tako rekoč že potrjen za premiero v Cannesu in so ga vsi filmski mediji že navajali v napovedih uradnega programa. Potem pa je naenkrat udarila novica, da je zavrnjen. Pojavile so se špekulacije, kaj je šlo narobe. Morda je šlo za konflikt med režiserjem in festivalom glede tega, v kateri sekciji bo film nastopal –  v tekmovalni ali netekmovalni. Ali pa so organizatorji enostavno sklenili, da ni dovolj dober. V vsakem primeru je bilo to precej šokantno, če vemo, da Jarmusch že od začetkov kariere v osemdesetih svoje filme pogosto ‘prinese’ v Cannes, leta 2016 je imel na festivalu celo dva filma, Paterson in Gimme Danger. Po drugi strani pa se lahko vprašamo, ali je Oče mati sestra brat dejansko tisti njegov film, ki si zasluži tako veliko nagrado. In tu bi se večina strinjala: čeprav je dober in simpatičen, ni čisto vrhunec Jarmuschevega ustvarjanja. S tem pa pride na plan velika težava podeljevanja tovrstnih nagrad. Pustimo ob strani simpatije predsednika žirije Alexandra Payna do Jarmuscha, bolj mislim na to, da šele tu postane očitno, kako festivali nimajo poguma, da bi takšne pomembne nagrade podeljevali mladim režiserjem na vrhuncu moči, ampak jih velikokrat osvajajo legende v poznih fazah kariere, in to ne za svoje najboljše filme. Nagrad torej velikokrat ne prejmejo za nove dosežke, temveč za pretekle zasluge, in to je po mojem še eden znakov, da je film kot umetnost danes v svojevrstni krizi.«