Alja Pušič: »Naj govorijo pesmi – še sreča, da govorijo«

Alja Pušič (2003), letošnja uršljanka, je pesnica, ki zna z verzi zadeti točno tja, kjer malo zaboli, potem pa postane lepo. Je študentka arhitekture, ki pa že dalj časa gradi tudi drugačne strukture in svetove – tiste iz besed in tišin. Pisati je začela na II. gimnaziji Maribor, kjer je v literarni delavnici pod mentorstvom Nine Medved hitro pokazala, da ji poezija ni le šolska naloga, ampak način dojemanja sveta.

Njene pesmi so bile objavljena na Koridorju, MKC Črki, Radiu Prvi, v Delu, Mentorju, Zvonu, Litru jezika, Literarni krpanki in v zbornikih II. Gimnazije Maribor. Trenutno osvaja nominacije in nagrade kot po tekočem traku: dvakratna finalistka Pesniške olimpijade in male Veronike, večkrat je bila nominirana in tudi zmagala na natečaju Ali govoriš emojščino?, je prejemnica Beletrininega natečaja Naj pesem 2021, nagrade rdeča nit 2024 za poezijo in mlado pero 2025, istega leta pa je kot finalistka Pesniškega turnirja prejela nagrado občinstva – kar ni presenečenje, saj njene besede zlahka najdejo pot do ljudi.

Pred nekaj tedni so jo na 24. Festivalu mlade literature Urška razglasili za uršljanko. Državno selektorico Ano Pepelnik, ki bo tudi urednica njenega knjižnega prvenca, naslednje leto izdanega pri JSKD, je prepričala »z veščo, izdelano pisavo, ki ohranja mladostno igrivost«.

Pod imenom bambus je z Gašperjem Drevom ustvarila album uglasbene poezije neskončno dolgi pogovori, izdan pri zavodu Dve luni. S tem projektom koncertira po vsej Sloveniji.

Navdušuje jo tudi moderiranje dogodkov, kjer na svojstven način približuje literarno umetnost občinstvu.

Alja, najprej k vprašanju, ki so ti ga v zadnjem času gotovo postavili že večkrat. Osvojila si naziv uršljanke, ki ga podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Kakšni so tvoji občutki glede same nagrade in kako gledaš na priložnosti, ki jih ponuja sodelovanje na Urški?

»Vsako nagrado in priložnost gotovo spremlja občutek velike hvaležnosti. Ob najaktualnejši podelitvi je bilo prav tako. Hitro po razglasitvi te pokličejo pred kamero in mikrofon in postavijo točno to vprašanje – o občutkih. In dejstvo, da na tistem mestu ne znaš ničesar povedati in potem še dneve razmišljaš, zakaj nisi ničesar pametnega povedal, se mi zdi najbolj povedno. Neki dokaz, da je potrditev ‘zadela’ bolj v veselje in presenečenje, kot v neko racionalnost, pripravljenost. Je nekaj iskrenega pri tem. Na festivalu sem sodelovala že več let in vsako leto znova sem si mislila, da je prav ta festival eno najlepših izhodišč, ki bi jih lahko dobila, zdaj pa je prišla velika mera odgovornosti do sebe – da boš zmožna v kratkem času oblikovati izdelek, ki predstavlja in izhaja iz te priložnosti, te hvaležnosti, ki je niti nisi zmožna izraziti … In ti ni treba, naj govorijo pesmi – še sreča, da govorijo.«

Z lahkoto prehajaš med različnimi umetniškimi svetovi, srečujemo te na področjih poezije, arhitekture, urednikovanja, povezovanja dogodkov in glasbe. Kako usklajuješ čas in energijo med vsem naštetim?

»To usklajevanje je vedno neuspešno in prinaša ogromno stresa in odrekanja. Že sam študij me obremenjuje preko mojih zmožnosti, sama pa čutim, da moram delati tudi zunaj študija, in temu rečem, da mi je v veselje. Je preveč in komaj zmorem, to si moram priznati. Za vse mi je preveč mar in posledično mi vse ukrade več časa, kot samo zahteva.«

Rad bi se dotaknil tvojega pesniškega ustvarjanja, saj deluje kot vezivno tkivo med vsemi drugimi panogami ustvarjanja. Pred časom si mi omenila, da pisanje poezije dojemaš kot nekaj ločenega od sebe. Kako se ta ločnica odraža v tvojem pesniškemu procesu in kako vpliva na občutljivost do teme, ki jo pesem raziskuje?

»S to ločenostjo mislim, da zame pisanje ne predstavlja terapije, torej ne pišem tako, na ta način, s takim namenom, da bi znotraj pesmi razdelovala svoje stiske in si s tem pomagala v osebnem življenju. Prav to pa po mojem mnenju ne odvzame senzibilnosti, ki seveda izhaja iz mene in jo vključim v pesem.«

Kako bi opisala odnos med sabo kot osebo in sabo kot pesnico? Kje se ta »jaza« srečata in kje se razhajata?

»Sta dokaj ločeni entiteti, razliko opažam predvsem v jasnosti, izčiščenosti misli, srečata pa se v zadržanosti.«

V tvojih pesmih je zaznati prisotnost tišine in zadržanosti, hkrati pa intenzivno notranjo napetost. Kako ti uspe vzdrževati ravnovesje med izrečenim in neizrečenim?

»Bi rekla, da meni nič ne uspe. Pesem se sestavlja sama, jaz samo zapisujem, kako bi se sama želela napisati. Na koncu pa prevlada neizrečeno, nek ton, ki ga ne znam bolje definirati.«

Katera so bila najpomembnejša literarna ali osebna srečanja, ki so vplivala na tvoj pogled na poezijo?

»Literarna srečanja na gimnaziji so zagotovo izhodišče za vse smeri, kamor se trenutno usmerjam, tudi gledališče Gnosis in mentor Svit sta mi ogromno dala, kar se tiče osebnega izraza, ‘lastnega’. Raje kot ustvarjanje imam branje. Če ne bi toliko brala, gotovo ne bi suvereno pisala. Najbliže mi je sodobna slovenska poezija, vedno omenim Toneta Škrjanca kot nekoga, čigar delo me je najbolj ‘izvotlilo’, kar se mi zdi največja odlika poezije – to, kako odvzema, kako redči. Zmeraj priporočam tudi Esada Babačića, Ano Pepelnik, Veroniko Dintinjana, Tanjo Božić, mnogo imen je na seznamu pesniških predlogov. Seznam dejansko obstaja in uporabljajo ga moji pesniški sopotniki.«

Kako se tvoja arhitekturna izobrazba in praksa prepleta s pesniškim ustvarjanjem? Bi rekla da je prostor pomemben element tudi v tvoji poeziji?

»Prostor je gotovo najpomembnejši element poleg družinskega okolja – skozi to varnost sem lahko že kot otrok dojemala svet. Arhitektura pride za tem in tudi ti polji rada ločujem, ker želim poezijo varovati od vsega, kar ima instinkt prevzeti, pregraditi. Bolj govorim o grajenem, ki je družinsko – imam to srečo, da ta svet stoji že dolgo.«

Ali obstajajo teme ali motivi, ki se pojavljajo tako v tvojih pesmih kot v arhitekturnih projektih?

»Huh, nikoli si nisem upala razmisliti o tem prav zaradi zgoraj omenjenega ločevanja. Morda motivi narave, zunanjih ureditev, otroške igre in osebno stališče.«

Aktivna si v pesniško – glasbenem projektu bambus, kjer v spremljavi Gašperja Dreva, Tina Matuša, Jakoba Korošca in Jakoba Podleska koncertiraš širom Slovenije. Zanima me kako sodelovanje z glasbeniki vpliva na tvoj ustvarjalni proces? Ali te spodbudi k drugačnemu načinu pisanja?

»Izhodišča za do sedaj uglasbene komade so bile pesmi, ki so stale same po sebi – kot poezija. Za prvi album sva z Gašperjem delala na tak način in dokazala sem si, da poezija ne rabi utrpeti poenostavljanja, kompromisov pri kvaliteti – vseeno mi gre v uho, nisem pričakovala. Upam, da tudi poslušalci tako doživljajo, da ne pogrešajo petega vokala, rimanih besedil, ker ‘ni v tem finta’ … Tudi v tem je neka iskrenost in zagotovo trmasta drža.«

Ali se v procesu povezovanja poezije in glasbe srečuješ s kakšnimi izzivi, na primer glede interpretacije ali izražanja?

»Je izziv, ker postaneš ti sam glas pesmi. Nima več glasu vsakega posebej, ki tiho bere. Gotovo pa je prav to izziv, v katerem najbolj uživam – res rada interpretiram poezijo, se udeležujem festivalov, branj. Če me to ne bi navduševalo, ne bi delovala na tak način.«

Srečujemo te tudi kot povezovalko širokega spektra literarnih dogodkov. Pokrivaš tako različne predstavitve knjig, dogodke angažirane literature (Večeri mlade slovenske LGBTQ+ literature) in pa dogodke, odprte za pesniško samoironijo (Večer slabe poezije). Kako vpliva to, da tudi sama pišeš, na povezovanje literarnih dogodkov? Vidiš v tem prednost ali tudi kako potencialno slabost?

»Kot moderatorka sem med vsemi svojimi literarnimi vlogami še najbolj sveža. Sem pa zelo hvaležna za zmeraj nove priložnosti, h katerim me povabijo organizatorji dogodkov. Da sem sama avtorica, je način razmišljanja – leča, skozi katero gledam tudi na moderacijo, pogovor z literati. Potencialna slabost bi lahko bila, da hitro zaidem v slogovne podrobnosti o besedilih, ker me to res zanima (zato tudi vprašam na odru), publike pa morda ne zanima in bi si želeli osredotočenosti zgolj na vsebino. Sem pa vesela, da lahko vprašam to, kar me zares zanima, če seveda spada v podobo dogodka, na katerem smo. Vsekakor jemljem vsak nastop kot odgovornost, sploh če se pogovarjamo o poeziji ali literaturi nasploh.«

V kateri vlogi se počutiš bolje? Kot tista, ki postavlja vprašanja, ali tista, ki nanje odgovarja?

»Ne želim zaiti v odgovore o sebi, če odgovarjam na vprašanja o svojem delu, ta meja je bila v enem pogovoru pred kratkim zelo nesigurna, vprašljiva in se nisem počutila dobro. Če odgovarjaš, po navadi odgovarjaš na enaka vprašanja večkrat in sam sebi izpadeš nezanimiv. Ali pa vprašanja, ki so res generična, ob katerih lahko zaslutiš, da nekdo ni prebral tvojega dela. Sicer imam seveda tudi dobre izkušnje z vprašanji – najbolj mi je ležal intervju za rubriko Mlado pero v delu, ki ga je naredila Pia Prezelj. Tisto je bil čisti užitek. In to zdaj je tudi.«

Ali meniš, da interdisciplinarno ustvarjanje odpira nove možnosti za izražanje, ki jih samostojna poezija ne omogoča? Kaj so po tvojem mnenju prednosti takega pristopa?

»Če ne odpira, ampak zapira ali pušča vse enako odprto, potem delamo nekaj narobe. Zagotovo lahko odpira in želim si, da znamo približati, kar delamo, publiki, ne da bi pesmi in glasba izgubile svoj notranji naboj, svoje samosvoje kvalitete. Čim manj kompromisov pri kakovosti!«

Kako usklajuješ specifičnost jezika poezije z drugimi mediji, ki imajo svoje zakonitosti – na primer zvok in prostor?

»Na nastopih v živo nam prostor sam začrta svoje meje, to se mi zmeraj zdi nekaj lepega, ker je tako naravno. V studiu zaupaš bolj občutku, pri glasbi sem zaupala Gašperju, ki je bil brezkompromisen glede glasbenega dela, in ker vem, da ve, kaj dela, glede tekstualnega sem morala zaupati sebi, da vem, kaj delam. Cilj je seveda ohraniti umetniško integriteto posameznih delov in celote hkrati. Vedno se ujamemo nekje vmes.«

Kakšen nasvet bi dala ustvarjalcem, ki jih zanimajo različne umetniške discipline in želijo razvijati večplastno ustvarjalno pot?

»Ne misliti, da se morajo elementi podrejati in zanemarjati – morajo se znati pogovarjati in sodelovati.«

Za konec še eno vprašanje bolj »klasične« narave. Kaj so tvoji načrti in želje, na katerih odrih te bomo lahko videli in poslušali? Pripravljaš kake nove projekte?

»Želim si docela izkoristiti priložnost pesniške prvenke, ki jo bo uredila Ana Pepelnik pri JSKD. Najprej to, potem pisati naprej z bambusom nov material. To sta dva ogromna projekta. Je pa tukaj še fakulteta, za katero upam, da bo razumela te priložnosti, ki jih moram zagrabiti, ker mi res ogromno pomenijo. Glede nastopov z bendom se priporočamo za ogled vse-živo-platform ali pa kakšnih ponudb za nastope. Sama pa se tudi udeležujem raznih dogodkov in se me da kje ujeti – vabljeni!«