Gerry Murphy je irski pesnik, rojen v Corku leta 1952. Je avtor številnih pesniških zbirk – izbrane prevedene pesmi so iz njegove knjige The Humours of Nothingness (»Humorji ničevosti«) iz leta 2020. Murphyjeve pesmi so bile uporabljene kot podlaga za pesniško-glasbeno predstavo v izvedbi skupine Crazy Dog Audio Theatre z naslovom The People’s Republic of Gerry Murphy (“Ljudska republika Gerryja Murphyja”), ki je bila leta 2010 uprizorjena na džez festivalu Cork Guinness. Murphy je član irskega združenja oziroma akademije umetnikov, ki jo je leta 1981 ustanovil irski Svet za umetnost. Pesmi je v slovenščino prevedel Pino Pograjc.
Ples
po Nazimu Hikmetu
Izstopil sem iz svojih misli o smrti,
izvedel ljubko malo pirueto
in vstopil spet nazaj.
*
Gospodična Molotov
Ker je stopila
v razlito gorivo,
ne da bi opazila,
je prišla na sestanek
za Mir in Spravo
z vonjem po bencinski bombi.
*
Trideseta
po Georgeu Orwellu
Ah, kakšno desetletje:
slikovita železnica, ki se konča
v plinski celici.
*
Dež
po Marinu Sorescuju
Deževalo bo,
si mrmra Bog,
medtem ko motri
jasno, modro nebo.
To čutim v sklepih,
revma me ubija.
Da, napovedane so poplave,
devetintrideset dni in
devetintrideset noči,
če se ne motim.
O, tamle je Noe,
ki se raztegnjen nastavlja soncu.
Le kaj sem mu že
želel povedati?
*
Distih za Karla Marxa
Če te opij ljudstva zapusti in razočara,
naj ne gorijo sveče, žge naj fara.
*
Mamon
po Robertu Creeleyju
Cerkev je podjetje
in duhovščina so podjetniki.
Ko zazvonijo na zvonove,
revni na vrat na nos planejo notri,
veseli, hrupni in smrdljivi.
Ko umre revež,
mu v dlani porinejo lesen križ
in pohitijo z obredom.
Ko pa umre bogataš,
uporabijo zlat križ,
nadvse se potrudijo s slavnostno mašo,
premočijo ga z blagoslovljeno vodo,
polivajo ga s krizmo
in nad njim žgejo kadilo,
vse do pokopališča.
In revni to obožujejo.
*
Kanibal
za Seana
Prvič, ko sem
okusil človeško meso,
sem bil star deset let.
Zgodilo se je med prepirom
z moji dvanajstletnim bratom,
v katerem je odpisal
moje ljube Beatle
kot precenjene, preveč predvajane
in samo za kretene.
Snelo se mi je,
oklenil sem se ga
in odstranil znaten kos
mesa z njegovega ramena,
katerega košček
(verjetno hrustanec)
se mi je zataknil med zobmi.
Sledilo je tuljenje in grizenje,
dokler ni posredovala moja mama.
Bila je tako pretresena
nad tem, kar sem storil,
da me je povsem pozabila tepsti,
in me je poslala naravnost v posteljo
brez večerje.
Ampak, hej, saj sem že jedel.
*
Samo pravim
Izmed mnogih afriških ekspedicij
Henryja Mortona Stanleyja
ena prav posebej izstopa.
Kralj Leopold ga je pooblastil,
da preveri razmere v Kongu,
išče slonovino in kavčuk
in presodi, ali je lokalno prebivalstvo
pripravljeno na koristi suženjstva.
Med njegovimi spremljevalci
je bil dedič izdelovalcev viskija Jameson,
zagnan amaterski umetnik,
ki je, kot pravijo,
kupil enajstletnico
za šest robčkov,
jo izročil kanibalom
in skiciral,
medtem ko so jo klali.
*
Pogovor v jeruzalemski točilnici
No, Jezus,
greš zraven ta vikend?
Gremo gor do Galileje
jadrat in lovit ribe
in ga resno pit.
Ma ne,
moram ostat v Jeruzalemu.
Eno tridnevno zadevo imam,
trpljenje, umiranje in vstajenje od mrtvih.
Sem pa prost naslednji vikend.
*
Naključno katalogiziranje
za Jamesa Harpurja
Na mojih knjižnih policah,
med Conradovim Srcem teme
in O Božjem mestu Svetega Avguština,
priročnik o tantričnem seksu.
Slišim nekaj svojih bivših punc,
kako se temu režijo naglas.
Vse jih lahko slišim.
*
Iz pariških arhivov
za Clíono Ní Riordáin
Pomlad 1943,
sedi zunaj
v mali kavarni, obsijani s soncem,
streljaj od Elizejskih poljan,
elegantna, dišeča, sijoča.
Coco Chanel
potrpežljivo čaka
na zmenek ob kosilu
z nacističnim častnikom.
*
Na nočni omarici
po Czeslawu Miloszu
Nekaj fotografij bivših ljubimk
in nekaj pesmi v njihovo čast.
Brez njih bi postal
filozof, kot vsi ostali.
*
Živjo?
»Ne, četudi bi bil zadnji moški na Zemlji,« je zasikala
in odvihrala dol po ulici MacCurtain Street.
Kasneje, ko sem si opomogel od šoka
in ponižanja, sem se začel spraševati,
kdo je bila in kdo je mislila, da sem jaz.
*