Kmalu bosta minili dve leti od obiska katalonske pisateljice in pesnice Eve Baltasar v Sloveniji. Na Slovenskem knjižnem sejmu je leta 2024 predstavljala svoja romana Boulder in Permafrost, ki sta leto poprej izšla v prevodu Veronike Rot pri založbi KUD Sodobnost International. Takrat sem se imela priložnost srečati z avtorico in ji zastaviti nekaj vprašanj. Spomnim se je kot tihe, a tople. Z njo se je bilo lahko pogovarjati; njeni odgovori so bili skrbno odmerjeni, vendar ne v smislu, da bi skoparila z besedami, temveč kot bi pazila, da z njimi sogovornice ne bi zasula. Odgovarjala je jasno, preudarno in zbrano, brez odvečnega balasta.
V tem je bila podobna svojim romanom, ki so kratki, izčiščeni in izpiljeni, njihov poetični jezik pa je v slovenščino vrhunsko uspelo prenesti prevajalki Veroniki Rot. Takrat mi je o nenavadnih protagonistkah, ki jim je dala glas, povedala: »Na neki način svoje protagonistke izkoriščam kot ogledala, v katerih se kažem. Skozi njihova usta izrazim nelagodje, stiske, ki sem jih čutila tudi sama oziroma jih do neke mere čutimo vsi zaradi pritiskov družbe in okolja, v katerem živimo.«
Roman Mamut je tretje delo v triptihu, s prejšnjima dvema romanoma pa ga povezujejo tematike samosti in osamljenosti, predvsem pa občutka tujosti v svetu in družbi. Preden se poglobimo vanj, se spomnimo Permafrosta in Boulderja. V obeh beremo prvoosebno pripoved neimenovane protagonistke, naslova pa simbolizirata njune karakteristike. Pripovedovalka v Permafrostu se bori z eksistencialnimi vprašanji smisla in razmišlja o samomoru. Spominja se svoje preteklosti, odraščanja in družinskega življenja, odkrivanja svoje seksualnosti in identitete, ko je bila kot lezbijka pogosto nerazumljena, odrinjena. Ena bolj prisotnih tem v romanu je seks, ki pa ni dovolj, da bi zadovoljil željo po bližini in intimi – ni dovolj, da bi stopil ledeni oklep permafrosta, v katerega se je odela. Izrazit je tudi njen odpor do konvencionalnega življenja, ki ga živijo ženske okoli nje, njena mama, teta in sestra, ki se uklanjajo heteronormativnim in patriarhalnim družbenim normam.
Podobno odklonilen odnos do družbe ima pripovedovalka v Boulderju, Boulder pa je hkrati vzdevek, s katerim jo je poimenovala njena partnerka. Gre za velike, osamele skale, odvečne kose, za katere nihče ne ve, od kod so, niti zakaj so tam in zakaj se ne porušijo. Protagonistka niha med željo po neodvisnosti in željo po povezanosti, po bližini. Zaljubi se v Samso in pristane na bolj ustaljeno življenje, kot ga je vajena, sčasoma tudi sprejme Samsino željo po otroku, čeprav si ga sama ne želi. S tem, ko ustreže svoji partnerki, zapostavi samo sebe in namesto srečne družine nastaneta dve ločeni enoti: Samsa z otrokom in ona kot izsrediščeni, osameli boulder.
Podobno tudi v Mamutu beremo prvoosebno pripoved neimenovane protagonistke, ki se upira toku, in že iz naslova lahko razberemo njene glavne karakteristike – mestno življenje, obljudenost, tehnologija in modernost so nekaj, pred čimer beži, hkrati pa zasleduje nezadržno željo, da bi postala mati. Ali bolje rečeno, da bi zanosila in rodila otroka. Z njenimi besedami: »Tisto, kar me je obšlo, ni bila želja po otroku, temveč želja po oploditvi, po tem, da bi življenje teklo skozi moje telo, želja po stvaritvi.« Ta potreba, ki jo čuti kot nujo, se poraja iz eksistencialne krize, iz vprašanja, kaj pomeni zares živeti in slediti svojim željam.
Roman Mamut je tretje delo v triptihu, s prejšnjima dvema romanoma pa ga povezujejo tematike samosti in osamljenosti, predvsem pa občutka tujosti v svetu in družbi.
V vseh treh romanih je očitno neskladje med protagonistko in družbo, prisotno pa je tudi neko globoko nelagodje, ki ga čuti ob tem, da bi se morala ukloniti konvencijam, kot so redna služba, družinsko življenje, heteronormativni odnosi ipd. Vendar pa romani kljub temu niso in ne poskušajo biti družbeno kritični ali podati kakršnega koli komentarja na moderni način življenja. Ostajajo v sferi osebnega doživljanja, kar je njihova odlika, saj družbena kritika lahko hitro zdrsne v didaktičnost in moralizem, pogosto na račun literarnosti. Romani Eve Baltasar pustijo bralki, da sama premisli o vprašanjih, s katerimi se soočajo protagonistke, ki nevsiljivo delijo svoja razmišljanja in izkušnje, pri tem pa ničesar ne olepšujejo in govorijo brez zadržkov. To so protagonistke, ki niso všečne in se niti ne trudijo, da bi bile, vendar pa se v njihovih frustracijah lahko najdemo.
Da bi zanosila, pripovedovalka v Mamutu vstopa v spolne odnose z moškimi, čeprav je lezbijka, vendar do oploditve ne pride. V nosečnosti in materinstvu vidi način, kako bi pobegnila pred življenjem, ki jo utesnjuje. Smisel išče v svoji biologiji in telesnosti. Ko ji ne uspe zanositi, se iz mesta zateče na samotno gorsko kmetijo, kjer zaživi prvinsko, surovo in izrazito telesno življenje. Izpostavlja se fizičnim naporom in mrazu, jé manj, njeno delo pa je zdaj skrb za hišo, okolico in živali. Odkriva, kaj je pravzaprav tisto, kar zares potrebuje, in dela točno v ta namen. Seka drva, ker potrebuje kurjavo za toploto, krmi kokoši, ker potrebuje njihova jajca in meso. Spominja se svojih služb iz prejšnjega življenja, ob katerih je imela vedno občutek, da je izgubila dostojanstvo takoj, ko je podpisala pogodbo. Svoje življenje v mestu primerja z življenjem živali v živalskih vrtovih, v ponarejenih naravnih habitatih. To življenje je zanjo kot kletka, iz katere mora pobegniti.
V vseh treh romanih je očitno neskladje med protagonistko in družbo, prisotno pa je tudi neko globoko nelagodje, ki ga čuti ob tem, da bi se morala ukloniti konvencijam, kot so redna služba, družinsko življenje, heteronormativni odnosi ipd.
Zdi se mi, da protagonistka romana Mamut še zdaleč ni osamljena v svoji želji po odmiku in drugačnem življenju. Prikimavamo ji lahko, ko razmišlja: »Izmučenega človeka lahko prisiliš v kar koli. Delati osem ali devet ali deset ur za mizerno plačo kogar koli zbije na predhodni model samega sebe na evolucijski lestvici človeka.« Pogosto tudi sama sebe zalotim, da si želim pobegniti v nek neobljuden kraj, začeti novo življenje, v katerem bi pasla koze ali kaj podobnega. Pogosto o čem podobnem slišim sanjariti tudi katero od mojih vrstnic. Da ne bom povsem anekdotična, naj omenim še popularen TikTok- in Instagram-trend, ki se imenuje »cottagecore« in romantizira preprosto, podeželsko življenje v sožitju z naravo, ki pa je seveda zelo estetsko, kot se za družbena omrežja spodobi. Morda se nas večina ne odloči slediti svojim cottagecore sanjam prav zato, ker nekje globoko v sebi vemo, kaj bi to pravzaprav zahtevalo.
Protagonistka Mamuta preseže tovrstne cottagecore fantazije, ko se odreče vsemu udobju, vsemu, kar ni nujno potrebno za življenje. Estetika torej odpade. Ne živi v ljubki kočici, temveč v veliki, stari, zaprašeni hiši, ki si jo deli z mišmi in pajki. Ne nosi lahkotnih poletnih oblek, temveč debele volnene puloverje in oguljene hlače. Narava okrog nje ni samo dobrodejna in plodovita sila, ki daje, temveč je tudi surova moč, od katere si je treba svoje ozemlje vedno znova izboriti. To včasih pomeni tudi ubijati. Ko prvič poskuša speči kruh, ji ne uspe, zato se raje drži jagnjetine, ki jo dobi od najbližjega soseda, ovčjega pastirja. Za nekatere stvari vseeno potrebuje denar, zato pri pastirju čisti, nudi pa mu tudi spolne usluge. Vendar pa pri njej ni občutiti nobene deziluzije – zdi se, da je točno to iskala, ko se je preselila v osamljeno hišo v gorah. Svoje izbire ne objokuje, vendar je niti ne poveličuje. Tako kot njeno življenje tudi njene besede in misli niso preobložene; v njih ni sodb, je samo to, kar se je zgodilo. Intenzivno fizično življenje jo krepi. Če je imela v mestu občutek, da njeno življenje ni njeno lastno, da ni nekaj, na kar lahko vpliva, ampak zgolj nekaj, kar se ji dogaja, ko vsak dan hodi v službo ter prodaja svoj čas in dostojanstvo, v tej surovosti začuti, da je zares živa. Začuti tisto silo, ki jo je poskušala najti z zanositvijo. V tem trdem življenju preizkuša svoje meje, tako fizične kot mentalne, dokaže si, da je močna, iznajdljiva in da je lahko samozadostna – da lahko zdrži vse to, kar samozadostnost zahteva. To zavedanje jo prizemlji, poveže s tistim občutkom živosti, ki ga je izgubila.
Narava okrog nje ni samo dobrodejna in plodovita sila, ki daje, temveč je tudi surova moč, od katere si je treba svoje ozemlje vedno znova izboriti. To včasih pomeni tudi ubijati.
Na koncu zanosi, čeprav se za to ni več trudila. Življenje je v sebi začutila na drug način. In to ji je dovolj. Eva Baltasar je roman osnovala na svoji izkušnji, ko se je pri šestindvajsetih iz Barcelone preselila na neobljudeno katalonsko podeželje. Čeprav v Mamutu beremo o izredno surovem življenju, ki ni niti malo olepšano, začutimo neko lepoto v tem. Začutimo občudovanje do protagonistke in kanček zavisti. Sprašujemo se, bi zmogli? In morda na skrivaj začnemo iskati zapuščene gorske kmetije …