Vedno sem rad obiskoval arhive in ne glede na to, ali mi je gradivo na koncu prišlo prav, sem bil vsakič nenavadno hvaležen, da sem lahko z ljudmi, katerih življenja sem prebiral, odčutil vsaj delček njihove poti. Sumim, na primer, da se s Pavlino Doljak oziroma Pajk ne bom več imel priložnosti podrobno ukvarjati, niti me njena vloga v slovenskem literarnem življenju 19. stoletja ni nikoli prav izrazito intrigirala, pa vendar se bom vedno dobro spominjal, kako sem v rokah držal pisma, ki jih je zaradi smrti strica Matije v letu 1875 okraševala lična črna obroba. Ali pa, kako je morala nespretnemu in nesimpatičnemu Josipu Cimpermanu uvidevno pojasnjevati, da je njeno prijaznost napačno interpretiral kot romantičen interes.
Ko sem dovolj dolgo in dovolj manično brskal po njenem fondu in se navajal na to, kako je izpisovala svoje misli, se mi je začelo zdeti, da v sami materialnosti pisem, njihovi obrobi, madežih črnila in podobnem vidim veliko več, kot bi bilo racionalno domnevati. Lagal bi, če ne bi priznal, da sem si začel umišljati, da jo poznam, v najbolj utrujenih in trapastih trenutkih pa morda celo, da sva si blizu.
Ko sem dovolj dolgo in dovolj manično brskal po njenem fondu in se navajal na to, kako je izpisovala svoje misli, se mi je začelo zdeti, da v sami materialnosti pisem, njihovi obrobi, madežih črnila in podobnem vidim veliko več, kot bi bilo racionalno domnevati.
Monografija Nič več te ni: zgodba o igralki in pesnici Mili Kačič (Mladinska knjiga, 2025) – pod katero se je, čeprav je sestavljena iz prispevkov več avtorjev, podpisal vodja rokopisne zbirke in nacionalnega literarnega arhiva NUK-a Marijan Rupert – vsaj v prvi polovici črpa iz tovrstne »prividne« intimnosti med arhivistom in predmetom njegovega raziskovanja, na kar Rupert morebiti opozarja že z epigrafom, izsekom iz pesmi Roberta Gravesa Obuditi mrtve. S prispevki Maline Schmidt Snoj in Tanje Petrič knjiga v drugi polovici postane bolj podobna običajni sintezni literarnovedni študiji, v zadnjem delčku pa se s kratkimi refleksijami Katje Šulc, Črta Kanonija in Vesne Arhar Štih znova poosebi, tokrat na drugačen, izkušenjski način. Vendarle se torej podkvasto upogne nazaj k spominjanju, h kakršnemu v zadnji instanci tendirajo »umišljanja« arhivistov, nazaj k oživljanju.
Čeprav me »literarnovedni« deli običajno najbolj zanimajo, so me tokrat veliko bolj pritegnila preigravanja med različnimi vrstami intimnosti in manirami oživljanja, ki jih je mogoče identificirati pri avtorjih posameznih prispevkov.
Rupertov uvodni (in daleč najdaljši) del z naslovom Zaznamovana z zapuščenostjo in iskanjem ljubezni je precej sentimentalen in avtor nas nemudoma sooči z osebno pripovedjo o tem, kako je poezija Mile Kačič vplivala na njegovo mladost, a se v resnici zelo hitro vrne k svoji uvodni obljubi, da ji bo pustil, da bo o svojem življenju spregovorila sama. Obsežni citati virov so kvalitetno opremljeni, opremo pa odlikujeta dve reči, pri čemer je ena preprosto rezultat obrtniških (zgodovinarskih in arhivarskih) kompetenc, druga pa po mojem dejansko izhaja iz zgoraj opisane hevristike oživljanja.
S prispevki Maline Schmidt Snoj in Tanje Petrič knjiga v drugi polovici postane bolj podobna običajni sintezni literarnovedni študiji, v zadnjem delčku pa se s kratkimi refleksijami Katje Šulc, Črta Kanonija in Vesne Arhar Štih znova poosebi, tokrat na drugačen, izkušenjski način.
Obrtniška veščost je zaznavna predvsem iz orisov razredno toge, a kulturno razgibane Ljubljane, v kakršno se je leta 1912 rodila Kačič. Pojasniti je bilo treba tako družbene razlike, ki so ji v mladosti življenje skrčile, kot presenetljivo živahno in barvito, četudi težko vzdušje prestolnice po prvi svetovni vojni, kjer si ga je vztrajno širila. Z zgodbo igralke in pesnice se razkriva denimo zanimiva nesistematičnost takratnega študija igralstva (akademija nastane šele po drugi svetovni vojni, ko je MČ že precej uveljavljena igralka), prek njenih izkušenj s prosjačenjem in težaškimi službami lahko ugledamo razredno razslojenost medvojnega obdobja, prek njenega aktivizma in medvojne načelnosti nabor pritiskov in izbir, s katerimi so bili soočeni ljudje v času NOB, prek težav s sinom (in navsezadnje tudi njenih profesionalnih uspehov in dokončnega zasidranja v slovenski kulturni spomin) pa umetniško in alternativno sceno 60. in 70. let 20. stoletja.
Druga, oživljalska odlika opreme je globinska interpretacija gradiva, ki ni samoumevna in običajno zahteva vsaj minimalno emocionalno investicijo, ki je po mojem značilna za dobre (literarne) zgodovinarje. Dober primer so opozorila o tem, kako v njenih izjavah in pričevanjih različnih sodobnikov prihaja do »nasprotij nekaterih dejstev«, ki so zadevala skupno življenje z njeno veliko ljubeznijo, kiparjem Jakobom Savinškom, ter razlaga, zakaj je do takšnih nasprotij lahko prišlo. Ali pa, da je bil Rupert zmožen iz pisemske izjave – »Včeraj mi je bilo prav posebno dolgčas po tebi, kar smatram za siguren znak ljubezni« – njenega prvega moža Fedorja Koširja, ki naj bi imel »zelo realističen in skrajno racionalen značaj«, razbrati, da je brez dvoma mišljena zelo resno in brez sarkazma. Ali pa, v kolikšni meri se je trudila biti previdna pri ljubezenskih izjavah, ki bi na začetku njunega ljubimkanja morda zmotile prestrašenega Savinška. Ali pa, kako je in si je prikrivala bolečine zaradi sinovega nespoštljivega obnašanja in brezciljnosti.
Druga, oživljalska odlika opreme je globinska interpretacija gradiva, ki ni samoumevna in običajno zahteva vsaj minimalno emocionalno investicijo, ki je po mojem značilna za dobre (literarne) zgodovinarje.
Zadnji delček knjige, kjer se zvrstijo spomini tistih, ki so Milo Kačič (oziroma sina Davida) osebno poznali, je, čeprav morda na nek način voajersko zanimiv, brez posebnih uvidov – v primeru prispevka Katje Šulc gre za bizarno kratek spominski utrinek, ki si je, ne glede na artikuliranost ali iskrenost, mesto v monografiji komaj zaslužil; Črt Kanoni je pisal o Milinem sinu Davidu, s katerim je, ker se je ta v 60. letih družil z njegovim bratom, preživel dovolj časa, da mu je na tem mestu napisal nekakšno osmrtnico; Vesna Arhar Štih, edina, ki je MK zares dobro poznala, pa je zaključila z obračunom s svojim žalovanjem, ki se v bistvu še kar dobro vklaplja v dramaturgijo monografije, saj jo, kot sem izpostavil na začetku, ograjuje z dvojnikom tistega arhivarskega sentimenta iz začetka.
Z vidika teh dveh vaj v oživljanju z začetka in konca je sredinski »literarnovedni« del pravzaprav nujen. Na podlagi prve polovice in zadnjega delčka monografije bi se bralcu morda lahko zazdelo, da je bila Mila Kačič, sploh pa njena poezija, fascinantna zgolj zato, ker je bila tako tragična, preprosta, iskrena, neposredna in dobrodušna oseba. Da se je, če pretiravam, ker je imela tako veliko srce in tako malo zadržkov, tako rekoč ponesreči znašla na seznamu sicer bolj veščih umetnikov, ki so ustvarjali slovensko kulturo v 20. stoletju.
Ne gre za to, da bi ti prispevki Milo Kačič kakorkoli pomilovali, vsekakor pa verjamem, da je mogoče, če človek knjige ne bere previdno, njene težave romantizirati ter jo privariti izključno na tiste trenutke, v katerih je bila pripravljena ali primorana napisati reči, kot je tale povedna poslovilna formula v pismu Jakobu Savinšku, ki ga očitno na tej točki zanjo ni kaj dosti brigalo: »Poljubljam te, kakor te ne morem.« Če se osredotočim samo na poezijo in zanemarim njeno udejstvovanje na radiu, v gledališču in na področju filma, je zato pomembno, da je jasno, kako inovativna je bila, da razumemo, na kakšne načine se je zavestno navezovala na (recimo gradnikovsko) tradicijo in na kakšne načine je od nje zavestno (recimo od spakljive percepcije ženskega čustvovanja) odstopala.
Na podlagi prve polovice in zadnjega delčka monografije bi se bralcu morda lahko zazdelo, da je bila Mila Kačič, sploh pa njena poezija, fascinantna zgolj zato, ker je bila tako tragična, preprosta, iskrena, neposredna in dobrodušna oseba.
Posebej bi izpostavil anekdoto, ki jo je mogoče interpretirati na oba načina – bodisi kot dokaz njene čiste dobrodušnosti in splošne priljubljenosti, ki je reševala ugled njene poezije, bodisi kot pričevanje o dejansko svežem poetičnem izrazu, ki je lahko segel onkraj ozkega konteksta »ženske pisave« ali statusa formalno zastarele kuriozitete. V intervjuju s Fredijem Vešligajem iz leta 1997 se je MČ spominjala nastopa na Trnovskih tercetih, kjer je morala nastopiti za Alešem Štegrom, ki je, ker je bil baje tako modernističen in filozofski, požel velik aplavz »mladih ljudi«. S strahom je stopila na oder, da bi pokazala svojo, kot ji je ironično rada rekla, »francjožefovsko liriko«. Pri mladini je bila deležna prav tako bučnega odziva kot kolegova visokoleteča poezija. Prepričan sem, da temu ni bilo tako zgolj zato, ker bi bili vsi v občinstvu pokroviteljsko prijazni do stare gospe, ki so se je iz Vesne bežno spominjali kot tiste poštne uradnice, ki se masti s klobaso, ali (glede na to, da je šlo za leto 1995 bolj verjetno) »gajstne« Merklinke iz To so gadi, ki vztrajno pozablja na svoj golaž.
Monografija je tako kljub fragmentarnosti in navidezni strukturni nepremišljenosti v resnici dobro uravnotežena. Do spomina Mile Kačič ni samo performativno spoštljiva, kar bi recimo pomenilo, da jo zgolj slavi in ji prizanaša, v najboljšem primeru pa, da za njo sentimentalno žaluje, temveč ta spomin analizira tako, da njeno življenje, vključno z vsemi njegovimi intimnimi sestavinami, iskreno in kvalitetno umešča v kompleksen kontekst slovenske gledališke in literarne zgodovine ter odraščajoče nacionalne kulture v 20. stoletju. Mila Kačič iz nje obenem izide kot spoštovanja vredna umetnica ter prijetna in topla oseba.