Zadnji tango v Buenos Airesu ali o otožni misli, ki se pleše

Mednarodno uveljavljena in široko prevajana romanopiska, kratkoprozaistka, esejistka, scenaristka, režiserka in prevajalka Brina Svit (1954), »Slovenka, ki piše v francoščini«, od leta 1980 živi v Parizu. Svoja literarna dela od Morena(2003) naprej najprej napiše v francoskem in nato v slovenskem jeziku. Pri tem ne gre za prevod, ampak za dvakrat izpisano delo, pri čemer ga v drugo zaradi jezikovne različnosti obeh jezikov po potrebi tudi nekoliko spremeni. »Slovenščina in francoščina se odlično dopolnjujeta: na eni strani cerebralen, natančen, kodificiran jezik, na drugi emocionalen, zelo elastičen in prožen,« je zapisala.

Četudi je žanrsko mejo med njenimi v tujini pogosto nagrajevanimi knjižnimi izdajami težko označiti, njeno delo obsega osem romanov: April (1984), Con brio (1998), Smrt slovenske primadone (2000), Odveč srce (2006), Coco Dias ali Zlata vrata (2008), Noč v Reykjaviku (2013), Uporni bicikli (2023) in Adiós Buenos Aires (2026), kratkoprozni zbirki Navadna razmerja (s Petrom Kolškom, 1998) in Nove definicije ljubezni (2020) ter esejistične pripovedi Moreno (2003), Hvalnica ločitvi (2011), Slovenski obraz (2013) in Ne želi si lahke poti (2021). Za francoski radio France Culture je napisala dve radijski igri, posnela dva kratka igrana filma (Nikola in Balkon) ter dokumentarni film o igralki Jeanne Moreau.

V ospredju večine romanov Brine Svit je ljubezenski ali ljubezensko-erotični odnos med žensko in moškim, ki je že v svojih nastavkih takšen, da ponuja številne možnosti razvoja in zapleta. Avtoričine fiktivne in esejistične pripovedi, neredko podložene z dobršno mero avtobiografskosti, se dogajajo med ljubeznijo, strastjo, predajanjem, tveganjem, hrepenenjem, minevanjem, bolečino, izgubo, prevaro in (simbolno) smrtjo, skozi katere plujejo njeni protagonisti – ljubezen iščoči individuumi, vrženi v kaos, nepredvidljivost in brezobzirnost sodobnega individualiziranega sveta. V njih Svit vsakič znova preizprašuje obraze tega razpršenega in mnogoobraznega, a lepega in nepogrešljivega pojava, imenovanega ljubezen. Ta nastopa v najširšem pomenu besede in pomeni tudi prijateljstvo, naklonjenost, zaupanje, odpiranje drugemu ter odkrivanje lastne ranljivosti in ranljivosti drugega. Četudi je v tem predajanju vselej čutiti erotični naboj, kar sproži mehanizem drznega odpiranja, (obsesivnega) iskanja in, četudi prividne, svobode, slednje ni pogojeno in ne vodi nujno v seksualnost.

Tematika, ki najbolj kompleksno in najbolj poetično manifestira avtoričino približevanje in odmikanje v vsej svoji senzualnosti in drzni meji med njima, je tematika skrivnostno-poltenega sveta tanga, ki mu Brina Svit kot dolgoletna tanguera, plesalka tega čutnega, spiritualnega, iz Buenos Airesa izvirajočega plesa, občasno nameni svoje literarno delo. Najobširneje je to storila v romanu Coco Dias ali Zlata vrata, kjer v prvoosebni pripovedovalki Valérie Nolo, svojem alter egu, sprejme ponujeno kupčijo naslovnega protagonista, argentinskega plesalca tanga, ki ji po srečanju v Parizu predlaga, da jo nauči plesati, če o njem napiše knjigo. Posledica sprejetega dogovora sta roman in avtoričina predanost tangu, ki bo trajala vse življenje in oplajala tudi njene naslednje romane.

V nekoliko manjši razsežnosti ima tango vlogo tudi v romanu Noč v Reykjaviku, v zgodbi med argentinskim tanguerom Eduardom Roso in za sestrino smrtjo žalujočo Lisbeth Sorel. V skladu z eno od preprostih filozofij tanga, da ta ne pripoveduje o tem, kar imaš, ampak o tem, kar si izgubil, zamudil ali izpustil, je v ospredju njun spodleteli poskus erotične združitve oziroma simbolno umiranje na obroke. Buenos Aires je, sicer mimo melosa tanga kot osrednjega prizorišča, tudi prostor avtoričinega dela Slovenski obraz, v katerem pripoveduje o globokem razhodu z domovino več generacij slovenskih izseljencev v argentinski prestolnici.

Pisati o poeziji tanga ne gre brez osebne izkušnje tega plesa. Ali je J. L. Borges, ki je tangu namenil nekaj svojih lucidnih zapisov (»Saj tango nam ustvari kalno/izmišljeno preteklost, ki pa je po svoje prava/nemogoč spomin, da zadeti od bodala/smo umrli za nekim predmestnim vogalom.« (Jorge Luis Borges, Mladinska knjiga, 2000, izbral in prevedel Aleš Berger), plesal tango, ne vemo, gotovo pa je poznal glasbo in poezijo tanga ter svet milong v Buenos Airesu, na katerih vsako noč »plešejo otožne misli« v tango posvečeni plesalci in plesalke z vsega sveta.

Tradicionalni tango, ki ga pleše in piše Brina Svit, ima malo skupnega z večkrat enoznačno privzeto poezijo tanga, ki jo nepoznavalci pogosto razumejo skozi spektakularne, dramatične, skorajda artistične forme odprtega objema njegove sodobne odrske prezentacije, znane kot tango nuevo z glasbeno podlago argentinskega skladatelja, bandoneonista in aranžerja Astorja Piazzolle in drugih. V nasprotju z njo gre pri Svit za v svetu še vedno najbolj razširjeno tradicionalno, prvinsko obliko tanga, sprva nastalo v bordelih in ne salonih, ki na pogled ne kaže posebne čutnosti in telesne aktivnosti para, ju pa še kako čutita, plešeta in živita plesalca v tesnem, zaprtem objemu, v katerem drug drugemu predajata igrivost, srčnost, radost, zapeljivost, pa tudi ranljivost, otožnost in bolečino. Naravna, a graciozna »hoja v objemu«, kot se glasi še ena najbolj preprostih definicij tanga, povezuje dve duši, predstavljajoči »manifestacijo skupne duše eksistence, ki jo delimo vsi«, kot beremo v romanu. Ali kot je povedal veliki Carlos Gavito: »Plešemo na osamljenost, ki jo nosimo globoko v sebi in ki je nič ne more zapolniti.«

Ker se avtorica v argentinsko prestolnico kot sinonim za tango pogosto vrača in kamor prav tako potujejo njeni literarni junaki ter junakinje, se zdi, da njen celotni opus zaobjema to, kar tango pravzaprav je in kar zapiše v romanu Coco Dias ali Zlata vrata: »Ponavadi zmeraj vemo, kako se bo tango začel, ne pa, kako se bo končal. S tangom gremo zmeraj v neznano. Se razkrivamo. Pripovedujemo, kdo smo.« In proti koncu romana povzame življenjski credo osrednjega protagonista: »Vprašanje ni v tem, kakšen je smisel tega življenja, ampak, kaj naredimo iz njega. Lahko plešemo nanj, kot Coco Dias.«

V svojem novem romanu Adiós Buenos Aires, v katerem ima tango znova osrednjo vlogo in ki bo v francoskem jeziku izšel konec aprila v elitni zbirki La blanche avtoričine hišne založbe Gallimard, je nastajal ob njenem vnovičnem, morda zadnjem obisku prestolnice tanga. V preprosti, prečiščeni, stvarni in sentimenta okleščeni, a lirični in topli pripovedi se avtorica kot tokratna prvoosebna pripovedovalka na milonge vselej podaja z majhnim, zguljenim peščenim zvezkom, v katerega zapisuje opažanja, občutja, dialoge in »majhne vsakdanje čudeže«, kot imenuje naključja, ki jo privedejo do krajev in oseb, ki imajo ali so imeli pomembno vlogo v njenem življenju in njenih delih. Srečanja z njimi, tako na plesnem parketu kot izven njega, ji pomagajo iskati odgovore na zastavljajoča si vprašanja – kaj pomenijo zaupanje, objem in slovo in kakšno vlogo ima tango pri staranju. »In če pozorno opazujem ta svet okoli sebe, je nekaj lepega, ganljivega in gracioznega v tem, da se staraš s tangom, da še naprej prihajaš na milongo, da si tukaj, prisoten, kar pomeni, da se še ne nameravaš predati, odnehati in obsedeti sam doma. Ali z drugimi besedami: da si še naprej mlad, čeprav to v resnici že dolgo nisi več.«

Če je Coco Dias predstavljal razkošno odo tangu, je Adiós Buenos Aires, ki se sicer bere kot njegovo nadaljevanje, v brezpogojnem čaščenju tanga pisateljičino slovo. Ne zgolj slovo od Buenos Airesa in tanga, kakršen živi in se pleše v njem in ki ga avtoričin zaključni dialog s taksistom lahkotno demantira, ampak slovo od mladosti, ki jo posameznik v nekem trenutku svojega obstoja mora nepreklicno sprejeti. Skozi zapisane misli o vselej pestrem doživljanju na različnih milongah trinajstmilijonskega mesta, s četrtkovo v El Besu na čelu, o filozofiji in pomenu tango objema (»Biti sposoben objeti nekoga, ki ga ne poznaš, stopiti naravnost k njemu, razširiti roke v objem in se mu prepustiti. Ker to ni nekaj samoumevnega, ker se moraš izpostaviti, soočiti z drugim, izstopiti iz sebe. Ker ne moreš goljufati.«), skrivnostnega in dobrodošlega cabecea, tango figur boleos, ochos, gauchos in volcadas, ki se izvajajo na glasbo Carlosa Di Sarlija, Carlosa Gardela, Juana D’Arienza, Osvalda Puglieseja in drugih mojstrov tango glasbe, so skozi milo prelivanje erosa in thanatosa vpletene avtoričine preproste modrosti, razumevanje, prizanesljivost, nežnost in odpuščanje, ki jih v življenju izriše prav tango. Četudi, podobno kot pri plesu, ne vemo, kam nas bo pot v neznano pripeljala, a se ji kot plesalka v tesnem objemu na zadnji milongi srčno prepustimo in namesto nejasne prihodnosti z brezpogojno predajo oplemenitimo zapuščajočo preteklost.