že več kot pol leta nisem pisala.

že več kot pol leta nisem resno razmišljala o kakšnem prihodnjem literarnem projektu.

rekla sem (si), da je razlog izgorelost.

rekla sem (si), da imam zaporedni objavi v letih 2024 in 2025. da tekstov ne smem kopičiti.

tudi, da bi bilo dobro – ne, da se mi mora – nabrati nov material. da zdaj, mislim, nimam kaj (več? še?) povedati.

vse to je res. za vsem tem stojim.

ampak v resnici ni nebistveno, da sem v teh mesecih veliko pohajkovala po mestu. zamenjala sem navadne žarnice z led pisanimi. jedla sem več toplih obrokov dnevno. veliko sem hodila v kino. delala sem zelo malo.

veliko sem se, v resnici, spraševala, kakšen smisel ima moje delo. k čemu — če k čemu – sploh doprinaša.

za avtorico, ki je od prve do zaenkrat zadnje, pete knjige, v različnih legah, registrih in načinih poskušala pisati literaturo, ki izziva obstoječe normative, tako etiške kot politične, jezikovne in (navsezadnje) estetske, je to vsaj v nekem smislu uničujoče vprašanje, ampak hkrati se mi zdi nemogoče, da bi pred njim pobegnila: če sem s svojim pisanjem kdaj koli mislila kakor koli resno – kako bi lahko? mar ni ravno vprašanje doprinosa in (ne)zmožnosti vstopanja v družbene dialoge in tudi (ne)zmožnost spreminjanja družbe (ali vsaj posamičnih oseb) ključno, če nočem, da sta moja pozicija in moja družbena umestitev samo deklarativni?

v času, ko nisem pisala, so se zgodile ogromne reči, neznosno hitro. tudi, če bi pisala o njih – o vojni, ki so jo začele zda in izrael –, s tekstom ne bi mogla dohajati dogajanja.

paradoksalno sem o tej vojni – o vojni, ki zajame ves svet ali nanj vsaj zelo pomembno vpliva – že pisala. v romanu, ki je izšel lani jeseni (če se ne vrneš, litera). o tej vojni smo pisale_i že mnoge_i. lani jeseni in leta prej. v distopijah, ki so/smo jih pisale_i in po katerih so se snemale distopične serije, kot je denimo deklina zgodba. in? kaj se je zgodilo s svetom, ker s(m)o umetnice_ki svarile_i pred tem, česar s(m)o se bale_i, kaj se je zgodilo, ker smo upovedale_i možne distopične scenarije skorajšnje sedanjosti/bližnje prihodnosti?

lahko rečemo, da nič. ali da se je zgodilo marsikaj, kar smo napovedale_i.

literatura ni nikoli mogla slediti družbenemu in zgodovinskemu dogajanju v hipu, ko se je dogajalo in kakor se je dogajalo. seveda je v sodobnosti marsikaj pohitreno, ampak upočasnitev dogajanja, ki bi dovoljevala, da literatura sledi spremembam, natanko tako hitro, kakor se dogajajo, ni bila nikoli mogoča. zato je bila funkcija literature vedno refleksijska, analitična. literatura je lahko premišljala za nazaj ali predvidevala vnaprej, težje pa je živela sočasno; najlažje je sočasnost vselej dosegala dnevniška literatura ali poezija (to, kar se je pisalo tudi denimo v času druge svetovne vojne), ampak tudi to pisanje je lahko pozornost dobilo predvsem retrospektivno (pogosto zaradi samih političnih in družbenih okoliščin), ne neposredno v času nastajanja, kar znova pomeni neko obliko analize – tudi če sprotne –, ki recepcijo prejme šele post festum.

največja sprememba je bržkone v formatu oziroma formatih, ki jih ljudje v sočasnosti sprejemajo in konzumirajo – knjige so postale prepočasen in prezahteven medij, ne toliko z vidika zmožnosti odzivanja na realnost, temveč z vidika forme, za katero se zdi, da terja moduse mišljenja, ki so vedno težje dosegljivi – zbranost v daljšem časovnem intervalu, poglobljeno kritično mišljenje, zlasti pa ohranjanje interesa v odsotnosti informacijske in dražljajske prezasičenosti. literatura je mnogo manj z dražljaji zasičen medij kot denimo kratek video, sneman z intenco dramatičnosti in prigrabljanja pozornosti.

prvi oviri, s katerima se lahko torej srečuje literatura, ko skuša vplivati v svetu/na svet, sta torej ustroj medija, ki se res zdi vedno bolj času neprimeren, in njegova forma.

ampak po drugi strani morda ravno to predvidevanje, da literatura nima več zares vpliva na družbo – če ga je kdaj koli imela –, zakriva drug, nič manj resen problem v premišljanju položaja, ki ga literatura – ali vsaj fikcijska pripoved – lahko zavzema v družbi.

namreč: med pisanjem četrtega romana, prsta v prekatu, sem veliko razmišljala o literaturi, ki počne, kar sem zgoraj opisala: napoveduje, kar se ji zdi verjetno, svari – ali pa analizira pretekla stanja. tako eno kot drugo ni le znotrajliterarno vprašanje, temveč tudi zunajliterarno. literatura, ki deluje po opisanem principu, nujno legitimira ali vsaj miselno vztraja pri narativih (o) realnosti, ki so pogosto temačni, osvetljujejo najbolj trpke trenutke zgodovine, družbene probleme ali si, v primeru distopij, zamišljajo bodoče, tudi katastrofične družbene pojavnosti, sisteme in modele.

če pristanemo na tezo, da literatura nima nobene družbene vloge in ne more ničesar spremeniti, potem takemu pisanju odpade funkcija, če pa literatura pomaga soustvarjati realnost, pa ustvarja pogoje, v katerih si ljudje lažje zamišljajo distopične kot pa idealistične, utopične ali vsaj umerjene, uravnotežene realnosti. zato sem sama po tem premisleku skušala pisati (tudi) utopijo.

dejstva, da vedno manj ljudi bere in da je funkcionalna pismenost vedno nižja, ne moremo zanikati – s tega vidika je mogoče trditi, da vpliv knjige najbrž res upada, ampak po drugi strani živimo v obdobju hiperprodukcije serij, filmov in recikliranja idej v obliki drugih kulturnih vsebin, kot so denimo memi in reel(s)i. v njih se pogosto reciklirajo ideje iz širšega kulturnega bazena in na ta način tudi ideje literature prihajajo v javni prostor ter stopajo z družbo v dialog – kolikor je ta pač mogoč.

ne glede na to ali je zgodba, nek določen narativ, podan(a) v obliki knjige ali kako drugače, pa naše realnosti zgodbe ne oblikujejo nič manj, kot so jo kdaj koli v preteklosti; glede na to, da trenutno osrednja politična dogajanja preprosto nastajajo kot posledica narativov posamičnih oseb, četudi te njihove interpretacije resničnosti pogosto nimajo nobenega stika z realnostjo, lahko rečemo celo, da je stopnja vpliva fikcije, izmišljene pripovedi na realnost, trenutno izrazito visoka, četudi je vpliv literature oziroma pisane besede manjši.

ampak tu potem nastopi vprašanje, ali je bistvo literature njena fikcijskost, zmožnost, da misli realnost in jo artikulira na umetniško zaznamovane načine, ali sam medij, način ubeseditve oziroma dejstvo ubeseditve? kajti če prvo – in zgodovina literature vsaj od srede dvajsetega stoletja naprej bi nas v tem podprla – potem ima fikcija, četudi brez teksta, obstajajoča kot zgodba, kot pripoved, trenutno izrazito veliko moč: branje realnosti skozi razsvetljensko logiko razumnega zrenja sveta postaja vse redkejše; vse bolj se odpira prostor za izmišljene interpretacije realnosti – včasih, kot v primeru izraela, denimo, tudi v navezavi na kulturno tradicijo in religiozne zgodbe, mite – ki še kako vplivajo na ljudi in kreirajo svet; logika fikcije narekuje politično realnost, torej bi bilo trditi, da fikcijska pripoved nima vpliva, paradoksalno.

s to mislijo pa postaja vedno nujneje pomembno premisliti, kako se danes zgodbe širijo, katere pripovedi imajo možnost, da so slišane, kakšnih zgodb sploh ne govorimo in kakšne govorimo prepogosto: tudi tiste_i, ki si želimo, da bi s svojimi teksti spreminjale_i negativne družbeno-politične odvode.

sama menim, da potrebujemo in imamo kot družba prostor za kreativno mišljenje, ki pa se mora začeti otresati oblastniških in distopičnih narativov in začeti poskušati misliti tem nasprotne zgodbe, ki kršijo osnovne premise literature kot medija, ki analizira za nazaj ali si zamišlja realnosti, pred katerimi je pomembno svariti.

trenutno domišljija in ustvarjalna – čeprav seveda negativno okarakterizirana – sila ljudi, kot je denimo ameriški predsednik, ustvarjata realnost, kakršno bi si bilo še pred dobrimi desetimi leti, pred njegovim prvim mandatom, težko zamisliti. in ravno to je ključno – morda funkcija literature ne bi smela(več) biti, da si zamišlja, kar si je lahko in verjetno zamisliti o prihodnosti družbe in to ubeseduje v pisni obliki – morda bi morala biti njena naloga, da spodbuja h kreativnemu mišljenju, ki si dejansko upa zamišljati tisto, česar si ni lahko zamisliti in s tem poskuša prebiti dolgotrajno tradicijo zgodb o na propad obsojenem svetu –  ena od njih je seveda biblična, ki močno vpliva na trenutno še vedno vodilne politične silnice po svetu – in skuša prispevati k temu, da čim več ljudi začenja misliti ustvarjalno, porajajoče nekaj, česar še ni, pa ne glede na to, ali to počnejo v mediju literature, memov, reelov ali kakorkoli drugače.

sama trenutno – povsem iskreno – ne vem natanko, kako to storiti in kaj je moja (pisateljska) odgovornost.

veliko razmišljam o tem, ali lahko kot pisateljica več prispevam s pisanjem samim ali s spodbujanjem ljudi (v obliki mentorstva ali sorodno) h kreativnemu (literarnemu) mišljenju in mišljenju zgodbe; nujno se mi namreč zdi, da kreiranje zgodb ni nekaj, kar ostaja omejeno na neke ozke skupine ljudi (npr. umetniške ali politične), temveč da se te zmožnosti krepi v širši družbeni skupnosti; šele skupnost, ki vztrajno uspeva u-mišljati tisto, kar (še) ni bilo mišljeno, lahko ustvari nove kolektivne zgodbe, ki se bodo (morda) prevajale v kaj drugega kot v neizbežno apokalipso.