Bit(i) na odru

Nobena dramska oblika ni tako neopredeljiva kot poetična drama. To je konec koncev razvidno že iz mnogih poskusov njene opredelitve, ki so med seboj različni glede na čas, prostor, vsebino in formo. Nekateri teoretiki opredeljujejo poetično dramo kot ahistorični žanr, ki ima začetke v antiki, drugi jo razumejo kot dramo v verzu. Spet tretji jo razumejo ožje glede na vsebino in formo. Janko Kos ločuje dve pojmovanji poetične drame: širše gre za »vsa dramska besedila, ki so napisana v verzih in pesniškem slogu«, ožje pojmovanje pa upošteva le dramska besedila iz 20. stoletja, ki uvajajo pesniški jezik, zgodovinske, mitološke ali pravljične motive s simbolnim pomenom in se bližajo liriki (Kos v Troha 48). Ideal poetične drame najbolje opredeli T. S. Eliot, začetnik razprav o tej dramski obliki, ko pravi, da gre za poskus prikaza nedopovedljivih in nedoločljivih čustev ter motivov zavestnega življenja, za prikaz tistega občutka, ki ga lahko le uzremo, a nikoli zares gledamo in ki nam je dostopen le v »začasni ločenosti od dejanja« (Eliot 87). Eliot je v drugi študiji zapisal tudi, da se ob gledanju poetične drame z glavno dramsko osebo poistoveti le nekaj gledalcev, večina pa se jih poveže z drugimi dramskimi osebami. Glavna dramska oseba je po drugih opredelitvah nosilec intuicije (pojem nosilec intuicije uvede Dušan Prijevec), ki vidi v drug, presežni in nevidni svet, ki ga ostale osebe ne vidijo, a kljub temu vpliva na dogajanje v realnem svetu. Gašper Troha ugotavlja, da sta za poetično dramo potrebna dva svetova – resničen in nevidni svet – ter nosilec intuicije ali več njih (Troha 53–54). Število nosilcev intuicije določa razmerje med pomenom resničnega in nevidnega sveta ter s tem dramo samo: če so v drami samo nosilci intuicije, ta postane pesnitev, če pa ni nobenega, je takšna drama v območju realistične dramaturgije (54).

V slovenskem prostoru je poetična drama doživela razcvet hkrati z eksistencialistično dramatiko v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja kot odziv in odpor proti uveljavljeni realistični, natančneje socialnorealistični dramatiki, ki je bila skupaj s socrealistično prozo in poezijo najbolj uveljavljena literarna smer na Slovenskem v letih po drugi svetovni vojni. V petdesetih letih se je slovenska dramatika zgledovala po realističnih in naturalističnih dramskih oblikah in se razvijala vzporedno s prozo in poezijo ter oblikovala enake tokove in smeri (Kos 363). Nove smeri, ki so se razvijale istočasno in nekoliko kasneje, pa so formalno-stilno spajale eksistencialistično tematiko z modernizmom, ki je prehajal tudi v simbolizem (prav tam). Med nove zvrsti, ki so nastale po letu 1960, poleg absurdne in eksistencialistične drame spada tudi poetična drama. Nastala je iz tradicije novoromantične, postsimbolistične in dekadenčne dramatike, ki sta jo na Slovenskem razvijala že Cankar in Grum (364). Med tuje vplive na razvoj poetične drame pri nas štejemo tudi Pirandella, Anouilha, Eliota in Fryja (prav tam). Poetične drame so pisali Dane Zajc (Otroka reke, Voranc, Medeja, Potohodec, Mlada Breda, Kalevala; nekateri teoretiki uvrščajo vse naštete Zajčeve drame med poetične, drugi le eno ali dve), Veno Taufer (Prometej, Odisej in sin), Dominik Smole (Antigona; to je prva slovenska povojna poetična drama), v osemdesetih letih tudi Ivo Svetina (Lepotica in zver, Biljard na Capriju, Šeherezada). Najbolj plodovit in zvest pisec poetičnih dram pa je bil Gregor Strniša, s katerim je komaj nastala čista poetična dramatika, in sicer z njegovo dramo Samorog (1966). V njej je Strniša »eksistencialistično dramatiko vgradil v pesniško oživljanje romantične subjektivitete z močnimi dekadentnimi potezami, postavljene v razmerje z metafizično transcendenco, ki ostaja simbolistično nedoumljiva, neizražena in najbrž tudi neizrekljiva« (Kos 368).

Poetično dramo so na Slovenskem pisali modernistični pesniki in dramatiki. Modernistično dojemanje stanja človeka se odraža v poetični drami skozi ontološko diferenco in odnos med neizrekljivim in metafizičnim, ki ju zaznavamo tudi v njihovih pesniških delih. Človek kot bivajoče lahko uzre bit le skozi pesniško besedo, ki dela neizrekljivo vidno oziroma zaznavno, nikoli pa je ne more doseči ali postati bit. Tako je tudi v poetični drami, za katero je ključno prav prikazovanje oziroma predstavljanje neizrekljivega, tistega, česar pravzaprav ne moremo dokončno prikazati ali predstaviti, a ga vseeno zaznavamo kot prisotnega – tudi poetična drama nam omogoča, da uzremo bit, ki je nam in dramskim osebam nedosegljiva, iz česar izvira tudi njihova stiska in končni propad. To nam omogoča nosilec intuicije, ki vidi v drugim nevidni svet. Predvsem pa je v poetični drami pomemben molk kot zanikanje biti oziroma njena odsotnost – razkrivanje niča. Že v Maeterlinckovih dramah izgine potreba po govoru, saj so osebe skrajno pasivne ali pa v poetičnih dramah govor oseb postane zborovski in fluiden med osebami ter oblikuje t. i. epski jaz (Troha 50), ki stoji nasproti smrti. Subjekt »postane objekt smrti« (prav tam), ta pa prevzame središčno vlogo v drami. Občutka poteka časa v poetični drami ni, metaforika pa je ves čas vezana na smrt (51). Hkrati so poetične drame lahko izrazito monološke. Kot ugotavlja Denis Poniž, se v poetični drami ne razvije konflikt med osebami niti ni dinamičnega dramskega dejanja – vse to kaže na eksistencialno praznino (Poniž 185–186).

Poetična drama je časovno in družbeno zaznamovana dramska oblika. V sodobni dramski produkciji je skorajda ne zaznamo več zaradi postmodernističnih in postdramskih struktur, ki so se uveljavile na prelomu tisočletja in ki so se pravzaprav razvijale ravno od obdobja, ki je prišlo po razmahu poetične drame. Za postdramske oblike je ključna razpršenost pomenov, ki niso več zasidrani v nedosegljivem in navideznem svetu – bit kot taka ni več tisto določujoče in vseprisotno Eno, ampak je vzpostavljena le v odrskem jeziku in le v trenutku izrekanja, predvsem pa se nam vedno izmuzne in je ne moremo niti uzreti. Poetična drama pa se giblje med poezijo in dramo, torej med nevidnim svetom in njegovim predstavljanjem na odru. Nevidni svet je tu svet, kjer se nam razkrije bistvo našega bivanja. Temelj oziroma ključ poetične drame je v neizrekljivosti in v neizrečenem, zaradi katerih zmeraj hodi ob robu prepada med uprizorljivostjo in neuprizorljivostjo. Mallarmé je na primer pisanje svoje Herodiade, ki si jo je zamislil v dramski obliki, na koncu spremenil v pesnitev zaradi ugotovitve, da nekaterih njenih delov enostavno ni možno uprizoriti, na primer Slavospeva svetega Janeza, monologa odsekane Janezove glave med padanjem na tla (Troha 51). Prav v odnosu do biti in njenega predstavljanja je eden izmed temeljnih razkorakov med poetično dramo in postdramskimi formami, pa tudi med poetično dramo in realistično dramo.