Ko je bila 13. oktobra leta 1962 v broadwayskem Billy Rose Theatru premierno uprizorjena drama Kdo se boji Virginije Woolf? v režiji Alana Schneiderja, z Uto Hagen in Arthurjem Hillom v vlogah Marte in Georga, so kritiki in občinstvo doživeli šok. Ne zato, ker je takrat komajda poznani mladi pisec Edward Albee (1928–2016) prvič pokazal nenadzorovano preklinjanje in do konca prignane okrutne nočne igrice frustriranih intelektualcev v lastni hiši, ampak zaradi spremembe avtorjevega odnosa do lastnih likov. Prikazal jih je na način, da publika z njimi ni mogla več sočustvovati in iskati krivcev ali odrešitve njihovega prekletstva, ampak je luzerstvo kot posledica pritiska american dreama predstavljeno brez obsojanja, kot izbira intelektualcev s sicer jasnimi predispozicijami za uspeh in možnostjo izbire, ki se kljub statusnim oznakam izjalovi. Štiri leta kasneje je takrat debitantski režiser Mike Nichols dramo pompozno prenesel na filmsko platno z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v osrednjih vlogah, kar je kapriciozni filmski ikoni prineslo drugega oskarja. A že dve leti pred doslej edinim filmom smo Slovenci dobili prvo, kultno uprizoritev drame v režiji Mileta Koruna z Dušo Počkaj in Jurijem Součkom v vlogah Marte in Georga. V šestih desetletjih se je v Sloveniji odigralo deset uprizoritev te drame, pri čemer sta dva slovenska prevoda pripravila Metka Zobec in Zdravko Duša: SNG Drama Ljubljana, 1964 (r. Mile Korun), SSG Trst, 1980 (r. Dušan Mlakar), AGRFT, 1990 (r. Zdravko Zupančič), PG Kranj, 1990 (r. Barbara Hieng Samobor), Drama SNG Maribor, 1995 (r. Radko Polič), SNG Drama Ljubljana, 1997 (r. Mateja Koležnik), MGL, 2003 (r. Mile Korun), Gledališče Koper, 2014 (r. Vito Taufer), SNG Nova Gorica, 2021 (r. Radoš Bolčina, tudi George), Mini teater Ljubljana, 2022 (r. Ivica Buljan). Razen slovenskih uprizoritev smo na lanskoletnem gledališkem festivalu Ruta, ki domuje v MGL, gledali istoimensko predstavo v režiji Lenke Udovički, ki enako kot uprizoritev Mini teatra že več let polni gledališke dvorane v regiji.
Da gre za antologijsko in brezčasno dramo svetovne dramatike, priča tudi opazka, da se delčki njenega besedila tu in tam znajdejo v nekaterih drugih sodobnih dramah, na primer Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo – svojega ne damo Dušana Jovanovića in Bilo je nekoč na Brionih Kokana Mladenovića. Zanimiv je tudi pogled na razpon v letih igralcev, ki so igrali ali igrajo Georga; nisem prepričana, da je bil katerikoli lik svetovne dramatike podvržen več kot petdesetletni razliki v interpretacijah različnih igralcev (Valter Dragan v diplomski uprizoritvi leta 1990 in Rade Šerbedžija v tekoči predstavi gledališča Ulysses).
Slednjo postavitev drame gledališča na Brionih,* ki je po skoraj sedmih letih uprizarjanja še vedno vselej razprodana, uvaja ambientalna jazzy glasba, ki prihajajočim gledalcem v dvorano namigne na vzdušje zabave majhnega kolidža v univerzitetnem naselju v Novi Angliji, na kateri se pred začetkom predstave zabavajo njeni akterji. Ko se ob dveh zjutraj George in Marta vrneta domov, se drama prične, pri čemer uvodna didaskalija »Kakva rupčaga!« ne predstavlja zgolj začetka Martinega najedanja soprogu, ki bo skozi naslednje peklenske ure njune »totalne vojne« rezultiralo v njen kolaps, pa tudi ne zgolj opisa njune nepospravljene, z veliko knjigami za zgodovinarja Georga in še več steklenicami alkohola za odvisnico Marto nastlane dnevne sobe, ampak meri na patološkost njunega odnosa, na kaotičnost v brezno pogube drvečega življenja, ki se zateka v svet iluzij in svarilno opozarja, da izhod morda ne obstaja ali pa ga akterja ne zmoreta oziroma ne želita videti. Predvsem pa napoveduje surovo dogajanje, ki mu bodo priča tako gledalci kot prihajajoča gosta.
Marta (Katarina Bistrović Darvaš) se, glede na njeno intenzivno nalivanje z alkoholom, z zabave vrne začudujoče trezna in sveža, kot da se zanjo prava zabava šele pričenja. Njeni manevri verbalnih napadov in naraščajočih žalitev Georga prerastejo od začetne krutosti v izčrpavajoče, z alkoholom podmazane igre, ki jih privleče iz ropotarnice pripomočkov za vzpostavljanje iluzije. S slednjo naj bi vzdrževala ne le videz uspešnosti v družbi, ampak znosnost propadlega zakona in lastnega življenja nasploh, a jo, paradoksalno, prav ta iluzija, v obliki imaginarnega sina – fant(om)a, ob koncu uniči.
V nasprotju z Martino ekscentrično prezenco je George (Rade Šerbedžija) resigniran in vase obrnjen nerealizirani naslednik Martinega očeta. Utrujen je ne zgolj od še ene zanj duhomorne univerzitetne zabave, ki jih prireja Martin oče, dekan kolidža, ampak od življenja, natančneje, od življenja z Marto. V naslednjih dveh urah in pol, kolikor bosta trajala afterparty in predstava – fiktivni in realni čas sta poenotena –, ki se mu na Martino povabilo pridruži mlajši par, novinec na kolidžu s svojo soprogo, bo George intenzivno polnil kozarce z alkoholom in ledom vsem trem akterjem, medtem ko se bo soočal z Martinimi odurnimi, njemu vnaprej znanimi napadi. Vdan v usodo se zaveda, da je vsak boj že vnaprej obsojen na propad, ob občasnem poskusu ne obvladati, ampak ublažiti soprogine izpade kmalu omaga, dokler ga Martina prekršitev pravila ne pripravi do tega, da ji – po premoru, v katerem je taista jazzy glasba podlaga njenega še enega skoka čez plot – zada uničujoči udarec. Tisti, zaradi katerega ob koncu njunega pekla in predstave, ko je skozi stekleno steno zaznati mehak, na nujnost resničnega življenja opozarjajoči dež, obležita objeta, do srži razgaljena, do kraja razbolena, ogoljena iluzij, sama in bogaboječa.
Tisti, zaradi katerega ob koncu njunega pekla in predstave, ko je skozi stekleno steno zaznati mehak, na nujnost resničnega življenja opozarjajoči dež, obležita objeta, do srži razgaljena, do kraja razbolena, ogoljena iluzij, sama in bogaboječa.
Njuna mlada gosta, karierno naravnani biolog Nick (Milan Marić) s soprogo Honey (Romina Tonković) – v alternaciji ju igrata Ljubomir Bulajić in Nika Ivančić –, sta v različnih značajskih vlogah tudi igralsko precej različna. Hihitajoča, anksiozna gospica Honey z bulimičnimi epizodami kot odrazom odklanjanja odgovornosti, ki jih prinaša odraslost, beži pred tesnobo in nedoseganjem vloge zgledne soproge ter matere, zaradi česar je njena prezenca na odru podobna prižiganju in ugašanju luči. Milan Marić je v vlogi Nicka s sprva tipajoče previdno, a naraščajoče sproščujočo in vse bolj zaupljivo, pokončno ter v skladu z Martinimi pravili zgledno (od)igrano vlogo igralsko, čustveno in verbalno izrazito artikuliran. Še posebej vidna je njegova postopoma občutena zainteresiranost in v določenem trenutku jasna odločitev za erotično epizodo z Marto ter nezavidljivo spoznanje, ki je temu sledilo.
Ostro in neprizanesljivo dramsko besedilo v domala integralni obliki mehčajo občasni premori ob koncu prizorov, za katere se včasih zdi, da narušijo dramaturško kompaktnost uprizoritve, še bolj pa humorno zasukani dialogi. Slednje s humorjem podmaže že samo Albeejevo besedilo – za katero je že zdavnaj jasno, da s preseganjem kulturoloških, časovnih in geografskih okvirjev stopa po poti brezčasnosti in se iz povojne ameriške družbe preslikuje v sodobni, neoliberalni svet –, od vsakokratne uprizoritve pa je odvisno, koliko in na kakšen način bo humor prisoten na odru. Vendar ta ne more in ne sme spregledati končnega občutenja uprizoritve, ki neusmiljeno secira individualno in družbeno patologijo ter kaže na njuno soodvisnost, imperativ uspeha in posameznikove načine prikrivanja nedoseženega, ki celo seksualnost iz užitka sprevrže v perverzno igro moči.
Ta subverzivna psihološka drama, v kateri ženska prvič postane aktiven lik, je svojo zadnjo postavitev pri nas doživela leta 2022 v režiji Ivice Buljana. Prvi razlog za to odločitev je bila, kot je povedal, igralka Nataša Barbara Gračner. Bolj kot pri katerem koli drugem dramskem besedilu je namreč jasno, da se mora vsaka nova postavitev te igralsko izjemno zahtevne drame zgoditi takrat, ko obstaja igralka, za katero se verjame, da se bo zmožna soočiti z likom Marte. Branko Šturbej se z vlogo Georga sooča drugič, prvič ga je interpretiral v SNG Maribor leta 1995, kjer je v vlogi Marte po diplomski uprizoritvi drugič nastopila Ksenija Mišič.
V strnjeni dvourni uprizoritvi na intimnem odru Mini teatra,** kjer se gledalci zaradi neposredne bližine odra počutimo skorajda kot del prizorišča, kjer tisti v prvih vrstah vonjamo pečeno kurjo bedrco, ki jo ob prihodu domov malomarno gloda Marta, čutimo piš vetra, ko se igralka oziroma igralec premakne z odra mimo gledalcev proti vrhu avditorija, imamo občutek, da ne le voajersko kukamo skozi ključavnico v zasebnost drugih, ampak smo hočeš nočeš ujeti v pekel, ki se odločno vzpostavi že s prvo repliko. Martin oster, nepopustljiv in alkoholno podčrtan »Kakšen svinjak!« razen že navedenih tematskih nastavkov tudi tokrat vzpostavi atmosfero dogajanja, ki v ostri in vseskozi fokusirani režijski, dramaturški in igralski napetosti ostaja neomajna skozi celotno uprizoritev. Slednja ob tem postreže z igralsko bravuroznostjo vseh štirih igralcev, pri čemer ponovni ogled uprizoritve po štirih letih razkrije skorajda nezamisljivo; če smo bili ob premieri priča vrhunski, nenadkriljivi igri, ki vzpostavlja enormni estetski užitek, je vnovični ogled pokazal, kako se ta vrhunska igra lahko oplemeniti. Kot da so vsi štirje igralci v svojem do kraja prignanem, čistem fokusu dosegli nekaj, česar približna oznaka bi bila, paradoksalno, mehkoba, morda lagodnost, predvsem pa do kraja izčiščena suverenost, zrelost in virtuoznost. Atributi, ki bi uprizoritev nedvomno morali peljati na svetovne odre.
Bolj ko je Nataša Barbara Gračner kot Marta v svoji kompulzivni odvisnosti od alkohola, tuje krvi in seksa prostaška, besna, duhovita in nepredvidljiva, globljo osamljenost, krhkost in ranljivost pokaže ob koncu. Njena vseskozi naspidirana, nora, verbalno nepremagljiva in inteligentna igra, začinjena s prepletom objestnega sesuvanja vseh in vsega okrog sebe ter erotičnih eskapad, je v svoji presunljivi neponovljivosti izklesala Marto, kot jo brezkompromisno zahteva Albeejevo besedilo. Če se je ob premieri zdelo, da je George Branka Šturbeja kot utelešenje nevroze ob družbenem in družinskem neuspehu v prestreganju Martinih krutosti dosegel zadnjo stopnjo, da se v tako postavljenih okoliščinah več ne da prenesti, gre njegovo nepopustljivo osredotočenost do točke preobrata ob vnovičnem ogledu predstave razumeti na način, kot ga je nazorno navedel že Albee; zajedla se mu je pod kožo, v mišice, v kosti, do mozga, srži. Šele od tam je lahko udarila navzven, šele od tam je lahko Marti ne le pariral, ampak jo tudi presegel. Honey Klare Kuk se je v svoji fragilnosti, histeričnem hihitanju in trenutkih agresije kot občutja ogroženosti do kraja potopila v svoj svet, svojo eteričnost, pri čemer je njeno nepopustljivo držo moč prepoznavati tudi skozi najmanjše kretnje, odsotne poglede, načine praskanja etikete … Nick Benjamina Krnetića se je iz prvotno previdnega, vljudnega opazovalca dogajanja in zgolj občasnega poseganja vanj prelevil v samozavestnega, s karierno naravnanostjo obdarjenega mladca, čigar zakon je prav tako, ali še bolj, čustveno puhel, s to razliko, da se v nasprotju s starejšim kolegom in v skladu z družbenim imperativom uspeha to praznino še trudi prekriti. A njegova prisotnost nič manj intenzivno kot zaključni prizor Marte in Georga postavlja vprašanje, kako bosta njegova kariera in zakon videti po pravkar doživeti izkušnji.
Njena vseskozi naspidirana, nora, verbalno nepremagljiva in inteligentna igra, začinjena s prepletom objestnega sesuvanja vseh in vsega okrog sebe ter erotičnih eskapad, je v svoji presunljivi neponovljivosti izklesala Marto, kot jo brezkompromisno zahteva Albeejevo besedilo.
Naslovno vprašanje pesmice, ki se pojavlja skozi prizore – zapis je Albee povzel po grafitu na stranišču v Greenwich Villageu – in ki mu Marta poraženo pritrjuje, je pravzaprav vprašanje, kdo se boji življenja brez iluzij v svetu brez boga. Marta z zadnjim stavkom »Jaz … se … je … George« priznava, da bolj kot resnico potrebuje iluzijo, da je od velike pisateljice namesto njene sposobnosti osvoboditi se zadušljivih konvencij in kljub zavračanju okolice postati svobodna ženska umetnica prevzela zgolj njene destruktivne demone, ki so jo pogubili.
Ivica Buljan in ekipa so z uprizoritvijo Kdo se boji Virginije Woolf? — nagrada za najboljšo igralko Nataši Barbari Gračner na festivalu Gavellini večeri v Zagrebu 2023 in Borštnikova nagrada Branku Šturbeju za igro 2023 — ustoličili normo, kako je to antologijsko dramo svetovne dramatike treba režirati in še posebej, kako jo je treba igrati. Ob tem se zdi vprašanje, ki se nehote prikrade, ali bo po tej uprizoritvi slovenski gledališki prostor v prihodnje premogel še kakšno predstavo tega Albeejevega besedila, odveč.
*Edward Albee: Tko se boji Virginije Woolf?
Režija: Lenka Udovički, dramaturgija: Željka Udovičić Pleština, scenografija: Stefano Katunar, kostumografija: Bjanka Adžić Ursulov, koreografija: Matija Ferlin, avtorja glasbe: Davor Rocco in Nigel Osborne, oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak.
Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš: Marta, Rade Šerbedžija: George, Milan Marić: Nick, Romina Tonković: Honey.
Koprodukcija: Kazalište Ulysses, Brioni/Zagreb in Beogradsko dramsko pozorište; premieri: 27. 7. 2019, Brioni in 1. 9. 2019, Beogradsko dramsko pozorište. Zapis je nastal po ogledu: 21. 4. 2026 v ZKM, Zagreb.
**Edward Albee: Kdo se boji Virginije Woolf?
Prevod: Zdravko Duša, režija: Ivica Buljan, dramaturgija: Diana Koloini, scenografija: Aleksandar Denić, kostumografija: Ana Savić Gecan, izbor glasbe: Benjamin Krnetić, oblikovanje luči in video: Sonda13 in Toni Soprano Meneglejte (Miha Horvat in Metka Golec), lektorstvo: Jože Faganel, Simon Šerbinek.
Igrajo: Nataša Barbara Gračner: Marta, Branko Šturbej: George, Benjamin Krnetić: Nick, Klara Kuk: Honey.
Koprodukcija: Mini teater, Ljubljana in Mestno gledališče Ptuj; premieri: 11. 9. 2022, Mesto gledališče Ptuj in 25. 9. 2022, Mini teater Ljubljana. Zapis je nastal po ogledih: 17. 10. 2022 in 15. 4. 2026, Mini teater, Ljubljana.