V LITERATURI NIČ NOVEGA: Prvi maj ali dimnikarček Williama Blakea

Dimnikar Gamfield iz Dickensovega kultnega romana Oliver Twist (1838) je slika svojega časa: lakomnež se preživlja tako, da na občini zaprosi za osirotele otroke, nato pa jih uporablja kot ceneno delovno silo za čiščenje majhnih dimnikov – le koščeni in sestradani otroci se namreč lahko prebijejo po ozkih dimniških jaških in jih očistijo. Dickensu si prizora, v katerem dimnikar pred občinskim svetom prostodušno prizna, da sta mu prejšnja vajenca umrla in zato zdaj potrebuje novega, ni bilo treba izmisliti. Tovrstno »zasebno-javno« partnerstvo v tedanji Angliji ni bilo ne novo ne posebno: osirotele dečke, stare štiri ali pet let, so dimnikarji odkupovali od občin skoraj kot potrošno blago – uporabljali so jih za vajence, dokler v nečloveških razmerah niso umrli.

In na to ni bilo treba čakati dolgo: če se niso ponesrečili v ozkih dimnikih, jih je doletela bolezen, ki bi jo danes označili za poklicno – rak modnika. Kirurg Percivall Pott iz bolnišnice sv. Bartolomeja je opazil, da so bili skoraj vsi tovrstni bolniki »revne sirote, ki so bili v uku za dimnikarje in so jih, pogosto gole in namazane z oljem, pošiljali v dimne cevi, da bi čistili saje« (S. Mukherjee, 279). Kot prvi je ugotovil, da gre za »rak dimnikarjev«; poprej so zdravniki to bolezen pišmeuhovsko pripisovali spolnim boleznim (naj spomnimo, da govorimo o nekajletnih dečkih!), zdravili pa so jih s strupenimi živosrebrnimi mazili, s katerimi so neizogibni konec le še pospešili. Šele Pott je začel domnevati, da so vzrok saje, ki se leta in leta zažirajo pod kožo.

Več o takih in podobnih križih rakavih bolnikov lahko preberemo v izjemni knjigi Siddharthe Mukherjeeja Kralj vseh bolezni (Ljubljana: Modrijan, 2012), o teh dečkih pa lahko dodamo, da so še dolgo ostajali »potrošno blago« za raznorazne gamfielde. Javnost je bila sicer že konec 18. stoletja opozorjena na to sramoto, tudi v književnosti. Med drugimi je o njej spregovoril angleški pesnik William Blake (1757–1827) v pretresljivi pesmi Dimnikarček (The Chimney Sweeper):

Izgubil sem mater že majhen fantin
in oče prodal me je proč, ko sem znal
le vekati kakor pregnana žival.
Ometam zdaj dimnike, v sajah zdaj spim.
(prev. Aleksandre Kocmut)

Zaradi javnega ogorčenja je bil angleški parlament leta 1788 prisiljen sprejeti zakon o prepovedi zaposlovanja dečkov, mlajših od osmih let. Osem! Nato se je starostna meja počasi dvigovala: leta 1834 na štirinajst, leta 1840 na šestnajst, prepoved pa je dejansko začela veljati šele leta 1875. Ko je naposled obveljala, se je pokazalo, da je imel Pott prav: »dimnikarski« rak na modniku je v nekaj desetletjih izginil. Dokončno se je potrdilo, da ni šlo za »spolne bolezni«, temveč za družbeno tolerirano ceno opravljanja umazanega dela.

Friedrich Engels je v delu Položaj delavskega razreda v Angliji (1845) za takšno »ceno« skoval izraz, ki je precej bolj natančen: social murder – družbeni umor. Z njim je označil vse situacije, v katerih (z)družba v imenu dobička ljudi zavestno in sistematično izpostavlja dejavnikom, za katere ve, da vodijo v bolezen, bedo in/ali prezgodnjo smrt. A jih kljub temu ohranja, ker so »stroškovno optimizirani«: bolezen, beda in/ali prezgodnja smrt so dopustne in normalizirane, kadar je to »cena« gospodarske konkurenčnosti in učinkovitosti. In zdi se, da v teh primerih pogosto nobena cena ni previsoka.

Ne tedaj ne zdaj. Sodobni gamfieldi lahko danes delujejo še mirneje kot prej: preselili so se na gradbišča, v proizvodne hale, v prekarne pogodbe … Aprila letos je na gradbišču v Mariboru pod zrušeno železno konstrukcijo ostal oče dveh majhnih otrok – najmlajša hči ni bila stara niti dva meseca. Nesreča bi verjetno ostala le še ena novička v črni kroniki – že dolgo smo navajeni, da tragične nesreče na gradbiščih jemljemo kot neizogiben del žalostne statistike – če mirnega spanca javnosti ne bi razburila delavčeva delodajalka. »Kaj vas to briga, kaj me kličete? Saj vsak dan umirajo,« se je odzvala na novinarsko poizvedovanje o nesreči. (Slovenske novice, 19. 4. 2026)

Sledilo je zgražanje po medijih, forumih in družabnih omrežjih, a njenemu odzivu, naj je bil še tako brezsrčen, ne moremo očitati neiskrenosti, ki nam jo v takih primerih običajno servirajo korporativna PR-ovska sporočila; opozorila nas je le na tisto, kar bi ne smelo biti izgovorjeno – da je družbeni umor normaliziran kot statistika. Ja, vsak dan umirajo. Zlahka si predstavljam, da bi se podobno odzval tudi Gamfield in dodal, da nesrečni Kenan, tako mu je bilo ime, ni osamljen primer: Mednarodna organizacija dela (ILO) ocenjuje, da v EU zaradi poklicnih bolezni letno umre več kot 300.000 ljudi (smrtnost, nastala zaradi neustreznih delovnih pogojev, je najpogosteje povezana z rakom, boleznimi dihal in srčno-žilnimi obolenji), kar v Sloveniji sorazmerno pomeni okrog 700–900 smrti letno. Takšne so tudi ocene Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), ki pa opozarja, da se uradno prizna le 30–80 primerov letno. Kar pomeni, da je več kot 90 odstotkov smrti nevidnih.

Vsak dan umirajo je trditev, ki ji lahko očitamo marsikaj, ne pa sprenevedanja. Napadla je našo dvoličnost: po eni strani se zgražamo nad tragičnimi delovnimi nesrečami, po drugi strani pa se ne želimo odreči svojemu udobju. Lev Nikolajevič do takega lažnega moraliziranja ni imel milosti. V spisu Suženjstvo našega časa (Rabstvo našego vremeni, 1900) je brezkompromisno zapisal:

»Prelepi so električna razsvetljava, telefoni, razstava in vsi arkadijski vrtovi s svojimi koncerti in predstavami in vse cigare in škatlice od vžigalic in naramnice in motorji; ampak naj se vse razkadi v sončni prah in ne samo to, tudi železniške proge in vsa tovarniška kontenina in žamet pod soncem, če mora zaradi njihove izdelave devetindevetdeset odstotkov ljudi živeti v suženjstvu in v tisočih cepati pri delu, potrebnem za izdelavo teh predmetov.« (L. N. Tolstoj, 463, prev. Janko Moder).

Ne samo na cigaretne škatlice: v družbi, v kateri živimo, bi morali na večino sodobnih izdelkov zapisati, da ubijajo. Proizvodnja nafte in plina vsako leto zahteva življenja delavcev na ploščadih, v rafinerijah in transportu; rudarjenje redkih kovin, brez katerih ni pametnih telefonov, povzroči na tisoče prezgodnjih smrti v državah globalnega juga; tekstilna industrija in gradbeništvo sta med najsmrtonosnejšimi panogami prav zato, ker temeljita na nizkih cenah in hitrem tempu dela. Da o živilski industriji raje ne govorimo. Večina kupuje izdelke, ne da bi hotela vedeti, kdo je zaradi njih zbolel, obubožal ali umrl. Verjetno tudi zato, ker slutijo, da vednost njihovega vedenja ne bi spremenila. Spomnimo se ponovno dimnikarčkov, teh klasičnih žrtev družbenega umora; vsi so vedeli, da cepajo kot muhe, a se zaradi tega ni spremenilo nič.

»Človek bi mislil, da mi, ljudje, ki to vemo (ni pa mogoče tega ne vedeti) in uporabljamo tako delo, ki stane človeška življenja, če le nismo zveri, ne bomo mogli imeti niti minute več mirne, v resnici pa mi, premožni, liberalni, humani ljudje, zelo občutljivi za trpljenje ne samo ljudi, temveč tudi živali, kar naprej izkoriščamo tako delo in si prizadevamo, da bi čedalje bolj obogateli, se pravi, da bi čedalje bolj izkoriščali tako delo, in ostajamo pri tem čisto mirni.« (Tolstoj, Suženjstvo našega časa, 446).

Tolstoj boleče razgalja paradoks moderne morale: bolj ko se imamo kot družba za humane, pravične in občutljive, lažje sprejemamo sistem, ki temelji na trpljenju in uničevanju drugih – dokler to poteka daleč stran in ne moti našega miru (na primer z izjavami tipa »Vsak dan umirajo«). Vedel je, da problem ni nevednost: moderni človek lahko vse ve – lahko celo spremlja genocid v neposrednem prenosu – pa zaradi tega še ne bo stopil iz cone svojega udobja. Problem ni vednost, temveč to, da vse vemo in kljub temu ostajamo, kot bi rekel Tolstoj, »čisto mirni«.

Veliki ruski pripovednik ni ostal pri besedah. V drugi polovici življenja je začel kmetovati, postal vegetarijanec in kupoval le tisto, za kar je verjel, da ni zahtevalo trpljenja drugih. S svojo držo je pokazal, kaj pomeni resno jemati lastno vednost. Zato bi bilo prav, da vsaj ob prazniku dela, ki ga slavimo v teh dneh, začnemo lastno vednost resno jemati tudi mi. Povedano drugače: da si nehamo lagati o nedolžnosti lastnega udobja in opustimo iluzijo, da so nizke cene in hitri roki brez posledic. Da tudi sami ne ostajamo več »čisto mirni«. Dimnikarčki so še vedno med nami: če kupujemo izdelke, za katere vemo, da temeljijo na spornih poslovnih praksah in modelih ter škodijo tako zdravju ljudi kot naravi, jih s tem ohranjamo. Morda brez slabega namena, a ta niti ni potreben. Zadošča brezbrižnost.

Res je, da si včasih ne moremo privoščiti dosledne moralne drže; življenje ne prizanaša. Toda vedno si lahko privoščimo kakšen manj: manj porabe, manj spornih izdelkov in storitev, manj sprijaznjenosti z obstoječim stanjem, manj molka. Vsak sporni izdelek, ki ga ne kupimo, vsak gnil kompromis, ki ga ne sprejmemo več samoumevno, pomeni kakšnega Gamfielda manj.

To je prvi maj, ki ga lahko živimo vsak dan v letu. Zgolj in samo v takem primeru dimnikar Gamfield ne bo tudi slika našega časa.