Jean-Baptiste Andrea: Sto milijonov let in en dan

Pozabil bom mnogo stvari, morda celo svoje lastno ime, to je pač neizbežno. A ne bom pozabil svojega prvega fosila. Bil je trilobit, majhen morski členonožec, ki ni nikogar nič vprašal, ko sva nekega pomladnega dne prekrižala pot drug drugemu. Sekundo pozneje sva postala prijatelja za vedno.
S tovariši, mi je pripovedoval, ko sem bil dovolj star, da sem ga razumel, so preživeli več množičnih izumrtij. Lavo in kislino, pomanjkanje kisika, nebo, ki je padlo nanje. Potem pa so nekega dne morali odložiti orožje, spoznati, da je njihov čas minil, in se zviti v klobčič, lepo na toplo, pod kamen. Treba je bilo sprejeti poraz, prepustiti prostor drugim.
Ta drugi sem bil jaz, Homo sapiens v prevelikih hlačah, ki je stal v visoki travi pravkar rojenega stoletja. Poslali so me domov iz šole, tistega jutra leta 1908, ker sem popravil učiteljico. Pipin ni bilo ime nekemu francoskemu kralju, kot je trdila ona. Tako je bilo ime psu, mojemu psu, ovčarju modrikasto-črne barve, ki smo ga našli na seniku. Ščitil nas je pred zlimi duhovi in potepuškimi mačkami – ki so se rade vračale, to so vedeli vsi.
Gdč. Thiers mi je pokazala ilustracijo nekega majhnega brkonje s krono na glavi, nad katero je pisalo P-I-P-I-N. Čeprav sem se komaj učil brati, se mi je dozdevalo, da je bil napis prepričljiv dokaz, da sem se res zmotil. Ko me je nato pobarala: »Prekinil si pouk, nam imaš še kaj povedati?«, sem odgovoril: »Naslednjič bom imel prav.« Na moj zvezek je s črnilom napisala »predrzen«, dvakrat podčrtala, pa da mi prineseš podpis od staršev, prosim.
Domov sem se vračal naravnost po cesti, ki je vodila proti vasici Brousses, s svojo dvakrat podčrtano predrznostjo, in se smilil samemu sebi. Od vseh fantov iz soseščine sem imel edini rad šolo in bil sem najboljši. Kaj naj jaz, če je imel kralj pasje ime?
Po spuščenih zavesah v spalnici sem domneval, da ne smem motiti mame. V teh trenutkih je potrebovala temo in samo temo. Komandanta ni bilo tam kot ponavadi, na obzorju, kjer so se naša polja prevešala v vas. Nikogar ni bilo razen prav Pipina, mladega in opreznega, v vetru zvitega v klobčič na vrhu grička. Premaknil je edino uho, na katerega je slišal, me za trenutek prezirljivo pogledal, malo res kot nekakšen kralj, preden je spet potonil v spanec.
Zgrabil sem kladivo, odlično rešitev za nemalo mojih težav. Bolje ga je bilo uporabljati daleč stran od hiše, zato sem prečkal solatno goščo, samo naravnost, dokler me ni na sosedovem polju ustavil velik kamen. Na njem sem si v mislih naslikal obraz gdč. Thiers, en, dva, tri, in ji zadal maščevalni udarec. Kamen se je pri priči odprl, kot bi se prej samo pretvarjal, da je bil cel. In moj trilobit me je gledal naravnost v oči, prav tako presenečen kot jaz, iz svojih globin. Imel je tristo milijonov let, in jaz šest.

********************************************************************

− Kako to misliš, zmaja?
Strmel sem v dekletce, ki je stvor pravkar povabilo v najin pogovor. Zdelo se mi je, da sem najbrž narobe slišal.
Še vedno ne vem zakaj, a predstojništvo univerze me je tistega večera izbralo za spremljevalca. Sovražil sem finočo. Dneve sem preživljal v kleti, pod bledimi lučmi, bil sem daleč od zagorelega pustolovca, kakršen sem si včasih predstavljal, da bom postal. Takšno bivanje mi je ustrezalo, to mirno življenje krta, daleč stran od velikih plenilcev, ki so strašili po površju. Zagotovo so me zato vzeli s sabo, da bi se komu zasmilil, vidite, dragi donorji, kako zelo potrebujemo posojila, kljub temu da sta bila za moje oguljene komolce in slabo prišite obrobe bolj kriva čedalje slabši vid in tresoča se igla gospe Mitzler kot pa moja profesorska plača.
Na ugledni naslov sem prišel prezgodaj. Na notranjem dvorišču večstanovanjske stavbe je vladala zmešnjava, nekdo se je selil. V tem neredu sem se dobro počutil in brez posebnega razloga sem se ustavil pred kupom kartonastih škatel. Kot pravi znanstvenik bi moral vedeti, da naključij ni. Vsakemu dogodku botrujeta roki, ki oplazita druga drugo, zvezda, ki skrene s poti, pes, ki odide in se ne vrne, milijarde kolesc se vrtijo že veke. Ko se je zgodil pok, se je iz nič spremenil v nekaj.
Malo na desno ali na levo, sekundo prej ali pozneje, pa bi ga spregledal. Košček kosti. Tam, na robu škale, pripravljen, da pade ob najmanjši sapici, da spet potone v pozabo, iz katere je vstal. Masiven, nalomljen tako, da ga je bilo težko identificirati, vsaj brez najnaprednejših analitičnih orodij. Delček repa ali hrbtenice. Rjav lesk, neporozen, popolnoma fosiliziran. Iz krede ali jure. Trias? Malo verjetno.
Poskočil sem, ko se mi je selilec približal, da bi zaprl zaboj. Umrl je hišnik, neki starec, ki so ga našli tri dni pozneje, že otrplega, v svoji loži. Ni imel družine in njegove stvari so bile odtlej državna last. Mož mi je vzel kost iz rok, jo pospravil in sumničavo počakal, da sem odšel, preden se je spet lotil dela.
Gostitelja nam med večerjo nista znala povedati dosti več. Hišnik je bil tam že od nekdaj, star Italijan, ki ni govoril z nikomer in ki zadnja leta ni bil več čisto pri sebi. Bil je len, godrnjav, »smrdel je«, je dodala gospodarica, »spravljal se je na vsakogar«, je pripomnil njen mož. Niso ga mogli odpustiti, ker je prejemal invalidsko pokojnino. Edino, česar mu nista očitala, je bilo to, da je bil mrtev.
Zdaj, pet let zatem, se gotovo ne bi znašel v tej majhni sobici bogu za hrbtom, loveč ravnotežje na robu sveta, če tistega večera med iskanjem kopalnice ne bi zašel v stanovanju. Pa vendar, zašel sem. V eksploziji pegic se je nenadoma pojavilo dekletce in me pocukalo za rokav.
− Ste prijatelj gospoda Leucia?
Ker sem se namrščil, je dodala:
− Slišala sem vas govoriti z očkom.
Prijatelj starega hišnika? Zmajal sem z glavo.
− Bil je prijazen. Zmaja je imel.
− Kako to misliš, zmaja?
Šepetala je, da je starši ne bi slišali. Ko odraslih ni bilo zraven, je stari hišnik otroke iz bloka pogosto zbral pri sebi doma, jih posedel v krog pod lučjo edine žarnice v kleti in jim pripovedoval zgodbe. Pripovedka, ki jo je imela mlečnozoba skrivna druščina najraje, je bila tista o zmaju. Ora, ascoltatemi bene ragazzi, zdaj me pa dobro poslušajte … Omenjeni Leucio se je kot najstnik med neko pustolovščino izgubil v svoji rodni dolini, ko je šel na obisk k dekletu. Tri dni je taval. Presenetila ga je nevihta kot na sodni dan, pod naelektrenim nebom se je pognal v tek in se zatekel v jamo. Tam se je iz oči v oči srečal z un drago di tuono e di lampo, zmajem, vladarjem groma in strele.
Stari je še kar govoril, za visokim dekličinim sem slišal njegov kamniti glas. Pripovedoval je o orjaškem okostju, telesu, ki se je pogrezalo v mrak, tako globoko, da mu ni bilo videti konca, z neverjetno majhno glavo na koncu predolgega vratu. Ta zmaj je mladeniča obvaroval pred nevihto. Pogovarjal se je z njim.
V žilah mi je zabučala bolečina, stara bolečina, ki sem jo dobro poznal. Bila je življenje, ki se je vračalo vame, kot takrat, ko se mi je utrnila ideja, da bi se v šolo odpravil čez zmrznjeno jezero, da bi kar najhitreje prispel na cilj. Potrebovali so četrt ure, da so me oživili, zdravnik je celo naznanil, da sem bil nekaj minut klinično mrtev. Spomnim se samo, kako je pod mano močno počilo, potem pa divjega, živalskega navala krvi, ki se je vračala v moje bele žile. O tej bolečini govorim.
Od kod pa je prihajal ta hišnik, kaj? Pa ime doline, pikica, jo je kdaj omenil? Ničesar ni vedela. Hotel sem izvedeti še druge podrobnosti – katera jama? Kako naj jo najdem? Punčkin obraz pod paleto rdečkastih odtenkov se je razjasnil. Jama je bila ob vznožju ledenika, je zrecitirala z zvonkim glasom. Od tam vidimo tri vrhove v obliki piramide, okronane z bliski. To je bilo vse, kar si je lahko priklicala v svoj kratki spomin, zapolnjen z umišljijami in čudeži.

V dneh, ki so sledili, nisem imel prevelikih težav priti do hišnikovega polnega imena. Sicer je na tem svetu pustil komajda kakšen pečat, kot list nekega pomladnega večera je padel v ložo, ki je smrdela po kanalizaciji. Ni imel družine. A vsakdo za seboj kot polž pusti lepljivo administrativno sled, po kateri sem nato lezel z bolestno potrpežljivostjo nekoga, ki zavoljo svojega poklica razmišlja milijone let vnaprej. Matični urad, občina, priseljenski urad, vsem sem pisal, da bi jih vprašal, od kod je prihajal stari, da bi odkril dolino, kjer je spal njegov zmaj. A nisem prišel dlje od Meluna. Hišnikov uradni obstoj se je začel v neki vojaški bolnišnici na porumenelem obrazcu. Dvajsetleten, z napako na srcu, oproščen. Kaj se je dogajalo pred tem, ne ve nihče.
Minevala so leta. Moja pisma so se izgubljala, se sušila na policah ali nedotaknjena prihajala nazaj, zamazana s prahom. Moji klici so zvonili v praznih pisarnah. Nazadnje sem odnehal, prepričal sem se, da gre za izmišljeno zgodbo, ki jo je starec, ki se mu je tožilo po domu, pripovedoval pustolovščin lačnim pariškim otrokom. Osredotočil sem se na svoje delo, se prijavil na štipendijo, za katero sem bil prepričan, da jo bom dobil in ki bi mi omogočila nekajmesečno delo v prirodoslovnem muzeju v Londonu. Zadeva zaključena.
Potem pa je pred šestimi meseci prispel paket, pospremljen z opravičilnim pismom. Žig je bil okrašen z italijanskimi detajli, levi iz črnila, katerih bedno rjovenje ni prestrašilo prav nikogar. Pismo je prihajalo z nekega italijanskega urada, nižji uradnik mi je zagotavljal, da se je v zadevo poglobil. Omenjal je kup izgubljenih dokumentov, požar, ki je uničil matično knjigo. Razen tega pa sem v ovojnici našel: rojstni list Leucia D. z imenom njegove vasice. Skupaj s poročno listino, poročil se je v isti dolini, osemnajst let pozneje. No, v skoraj isti: medtem si jo je priključila niška grofija in dolina je postala francoska.
Pri priči sem odhitel z univerze in se pognal v tek, da bi na rue des Écoles čim prej kupil vozovnico. Do tam, kjer se trije gorski vrhovi naslanjajo na Italijo. Stražarji, ki bdijo nad ledenikom, prepredeni z rožnatimi črtami na sivi podlagi, med Mercantourjem in Argentero. Tistemu, ki jih zna prebrati, te izohipse pričajo o sovražnih, strah vzbujajočih strminah. En napačen korak na desno, pa umreš kot Piemontčan. Na levo, kot Francoz. Zmaj se je dobro zavaroval, sredi te krnice iz kamna, za katero so ljudje nekoč nedvomno verjeli, da v njej prebivajo bogovi.
Pa vendar ni bilo nikakršnega boga, ne tam zgoraj ne drugod. Odprava, delo na tej višini, ne bi mogla trajati več kot dva, največ tri mesece. Takoj ko zapadejo prve snežinke, se ta kraj odcepi od zemlje in se povrne v nič. Ljubkoval sem zemljevid, predstavljal sem si zver pod svojimi prsti, kako spi v papirnati jami.
Manj kot uro pozneje je zazvonil telefon. Kljub temu da je moje delo nedvomno kakovostno, je štipendija pripadla nekomu drugemu, kočljiva zadeva, politične narave, če lahko tako rečem – saj razumete, kajne, Stan? Rektor univerze mi je obljubil, da me bo osebno podprl. Lahko sem bil prepričan, da bom štipendijo prejel naslednjič. No, tako prepričan, kot je to v tem okolju mogoče, v vsakem primeru ne preveč.
Porumenele stene moje kamre so padle name kot slabo pritrjeno okrasje.
− Halo? Stan?
Koder je seglo oko, se je okoli mene razprostiral travnik in se nežno vzpenjal proti vznožjem, zavitim v meglo. Sedel sem na stolu za svojo trapasto pisalno mizo, početje, ki se mi je, ne da bi se tega zavedel, z leti začelo zdeti smiselno.
− Stan, ste še tam?
Vstal sem in se pogreznil v meglo.

********************************************************************

Na kruh je mazal prvovrstno rumeno maslo, z nožem sem ter tja.
− Tvoja mama je umrla.
Stari stric mi je novico naznanil pri zajtrku. Samo zato je prišel iz Španije, mamine rojstne države.
− Pogumen moraš biti. Zdaj si mož.
Imel sem devet let.
− Zgodilo se je … na hitro. Nekakšna bolezen duše. Razumel boš, ko boš starejši.
Že zdaj sem razumel. Le čigava duša v hiši mojega očeta ne bi bila bolna?
Pravkar smo se vrnili iz mesta Pau, kjer smo preživeli dva dni. Komandant naju je z velikim vozom pripeljal na kmetijski sejem. Raje plačam hotel in vaju imam na očeh, kot da sploh ne vem, kaj naklepata, takoj ko obrnem hrbet.
Medtem ko je bil na sejmu, me je mama povabila v kino. Šla sva sama. To je bil moj prvi film, Méliès, Sanje barona Münchhausena. Ljudje so se smejali, jokali, in mama z njimi, še nikoli je nisem videl take. Enajst minut čiste sreče.
− Poglej, Stan! Orjaška žuželka! Pa tam, zmaj! Glej, Stan, slona z očali!
Res, v tej zgodbi je bil zmaj. A ne bi mi moglo biti bolj vseeno. Zanj, za slona z očali. Sploh ju nisem gledal, gledal sem njo, osvetljeno z bliski luči in prahu, ki so škropili platno. Skrivaj se je naličila, takoj po tem, ko je Komandant zjutraj odšel. Spominjala je na igralko. Še danes so Sanje barona Münchhausena zame enajstminutni posnetek obraza moje mame čisto od blizu.

Mama ima oči iz Amerike. To mi je povedala sama, ko sem jo vprašal, od kod ta barva. Imela je prav. Zaledja, v katerih sem se izgubljal, z zvezdami posejani kanjoni niso mogli biti od tu. Trdila je, da je videla kite, valove, visoke kot zvoniki, rože, ki so srkale čebele. Komandant ji je prepovedal pripovedovati te izmišljotine, v Španiji vendar ni bilo kitov, predvsem pa je prepovedal govoriti medtem, ko smo jedli, v tistih redkih trenutkih, ki smo jih preživljali skupaj. Tako smo jedli v tišini. Oče je bil zadovoljen. Ni videl skrivnih pogledov, ki mi jih je metala, mojih oči, ki so se vkrcale v njene, prav ničesar ni videl. In tako je mirno rigal, medtem ko sem jaz raziskoval Ameriko.
Po predstavi v kinu me je mama peljala v restavracijo, tisto pravo, s prti na mizah. Doma je zaradi migren le poredko prihajala iz sobe in malokdaj sem toliko časa preživel z njo.
− Naroči, kar želiš, Stanino. Moj Nino.
Nisem si upal, saj nama je Komandant zabičal, da ne smeva ničesar zapraviti. Če bi naročil snežne kepe, bi doma zagotovo dobil eno okrog kepe. Zato sem moral pametno izbrati.
− Nekega dne me boš ti povabil, kajne, Nino?
− Ja, mama. Bom.
− Povabil me boš v Pariz. Povej, da me boš.
− Povabil te bom v Pariz.
− Ko boš … kaj že?
− Paleontolog.
− Točno, paleontolog. Povabil me boš v Pariz, v svoje čudovito stanovanje s štukaturami.
− Kaj pa Komandant?
− Hočeš, da pride tudi on?
Zamrmral sem, da ne, z usti, polnimi snežne kepe.
− Potem bom prišla sama. Ničesar mu ne bova povedala.
− Kaj so to, štukature?
− Nekakšni malo lepši tramovi. In morda boš poročen, z dekletom, ki bo imelo rada fosile, tako kot ti. Pomembno je, da imata rada iste reči. Imela bom svojo sobo, kjer bom lahko pustila svoje stvari. Ali pa morda kar ves čas živela tam, v redu? Saj vaju ne bo motilo?
− Ne, ne bo naju motilo.
Mama je govorila glasno, ker je bila Španka, a ni bil to razlog, da je vanjo strmela vsa restavracija. Kot sem že rekel, vsi so jo gledali, ker je bila lepa, resnično lepa, rdečelaska s telesom iz prelomov in oblin, kakor plesalka flamenka. Slišal sem, kako so sezonski delavci zamrmrali leyenda, ko so jo opazovali s kotičkom očesa in posnemali gibanje njenih bokov. Čeprav se pri nas doma ni govorilo špansko – Komandantu se je zdelo, da to pritiče samo kmetijskim delavcem – sem razumel. Legenda.
− Peljal me boš v opero. Ko sem bila majhna, sem tako rada hodila v opero.
− V Španiji?
− Ne, v Buenos Airesu.
Šele tedaj sem izvedel, da moja mama v resnici ni bila Španka, da je zares prihajala iz Amerike, kar pa ni prav dosti spremenilo. Še naprej so jo do konca življenja klicali Španka. Do konca življenja, no, tistih nekaj dni, ki ji jih je ostalo, preden jo je pokončala bliskovita bolezen duše.
− Šla bova v opero, samo ti in jaz, deževalo bo in imela bova dežnika, vsak svojega. Nato me boš peljal na večerjo. Na ostrige. Držal me boš pod roko, ker bom stara. Pozno bo že. Prvi boš vstopil v restavracijo, kot pravi kavalir, in jih vprašal, če še vedno strežejo. In veš, kaj ti bodo odgovorili?
− Ne.
− Seveda, gospod, za gosta, kot ste vi.

********************************************************************

Zagotovo se ne bi spuščal v to, če ne bi bilo tiste zadeve z dediščino, papirjev, ki sem jih moral osebno podpisati pri notarju, šlo je za bančni račun moje mame, na katerega je pozabila celo ona, v državi, kjer je bila rojena. Moral sem preživeti noč v brlogu s pošastjo. Spet sem se moral srečati s Komandantom. Tega je zdaj deset let. Takrat sva se zadnjič videla.
Nisem se vrnil, odkar sem zapustil vas. Kmetija je bila enaka, kot sem se je spominjal, in prišel sem sredi bele zime, enake kot toliko drugih. Potrkal sem, brez odgovora. Delavnica je bila prazna, skedenj prav tako, odrinil sem velika lesena vrata.
− Očka?
Notranjost je imela vonj po starem, starih kamnih in starem človeku. Hiša je izžarevala tišino mrzlega kamina, spominjala me je na razne juhe in občutek pekoče zgage.
− Očka?
Ležal je v dnevni sobi, s prevrnjeno mizico pri nogah, obkrožen z zbirko okrasnih angelov moje mame, razbitih na koščke. Ko sem mu hotel pomagati, da bi vstal, me je odrinil. Te jebene krize, je zamrmral. Ni me pozdravil, in jaz ga nisem vprašal, koliko časa že tako leži v svojih vicah iz porcelana, z udi, trdimi od pijače in nesmiselnega ponosa. Odvlekel se je do mize v dnevni sobi in se usedel. Prt je bil še vedno isti, le da se je ocean rdeče-belih kvadratkov spremenil v blatno lužo. Vse je bilo tako majhno, tako zelo omejeno. Natočil si je kozarec, se udaril po čelu, vzel še enega, ki ga je napolnil do roba, preden ga je potisnil proti meni.
Torej, sin moj, kako si? Povej mi kaj. Pogrešam te. Še včeraj sem ljudem razlagal o tebi.
− Se spomniš tistega poba iz Castaingsa? No, spet je začel obdelovati zemljo svojega očeta. Hoče jo širiti. Hudičevo dobro mu gre.
Tudi jaz sem te pogrešal, očka. Malo moraš počistiti tole hišo. Morda bi potreboval nekoga, da ti pomaga. Pogosteje bom prihajal na obisk, obljubim.
− Zdaj sem profesor na univerzi, v Parizu.
Saj sem vedel, da boš prišel daleč, sine. Ponosen sem nate, veš.
− In kaj dela profesor?
− Raziskuje.
− Le kaj imaš iskati tam, česar nimamo tukaj?
Dvajset let tišine, globoke tišine, kot prazen vodnjak sredi poletja, pa nisva imela ničesar, kar bi zlila vanj, niti kapljice. Komandant je odrinil stol, se skremžil in iz kuhinjske omarice vzel novo steklenico. Ko sem se stegnil proti njemu, me je nahrulil:
− Ne rabim pomoči, jebenti!
Nenadoma ni bil več zgrbančen starec v sivi majici. Ko je spet sedel, je bil velikan, z rokami kot debla, surovina, ki pa je znala plesati s to čudno prefinjenostjo, ki je nekega 14. julija pod ognjemeti očarala mojo mamo.
− Leta in leta sem si trgal od ust, zate in za tisto Španko. In kaj sem dobil v zahvalo?
Drugi kozarec. Komandanta še nikoli nisem videl pijanega, ko je tolkel po meni, je bil vedno trezen.
− Zakaj neki ne moreš biti tak kot vsi drugi. Z zemljo za nohti, evo, kot mož, ki ve, kje mu je mesto. Pa še lepo je, na tej naši zemlji – tretji kozarec. Od kod ti sploh ta ideja o študiju, kot da tu nismo dovolj dobri zate … Bi te že jaz naučil. Kot takrat s tistim ščenetom.
Pipin?
− Kako to misliš?
− Tvoja mama je kriva, da še vedno ničesar ne veš. Jaz bi ti povedal po resnici, saj si mož. Ščene me je pač enkrat preveč ugriznilo. Potem pa še ta zadeva s pobom iz Castaingsa, kakorkoli že, nisem hotel težav. Taka žival ne sodi na kmetijo, nevarna je. Moral sem ga pač, ni bilo druge. Za skednjem, med oči, saj ga ni bolelo.
Čutil sem, kako se mi je zatresla čeljust. Pa ustnice, oči, zobje. Počasi sem se dvignil s stola in se napotil proti vratom. Na pragu sem se obrnil, da bi se še zadnjič poslovil.
− Le eno stvar obžalujem. Da sem te tistega večera zgrešil.
Popraskal se je po neobritem licu, plaval je v svoji koži kot v preveliki pižami ob večeru svojega življenja.
− Samo zato, ker mi je puško pribilo v ramo, ko sem streljal, je dodal in skomignil.

********************************************************************