utišanje skozi izražanje

impresije iz sanj so ostajale z mano čez cel dan.

to, kako tečemo po stopnicah v šolsko klet. vrtnica pod steklenim zvonom. srh nevarnosti od nekje spodaj, iz temeljev zgradbe. hipnoza – nadzor nad sočlovekom kot največja grožnja. ampak tudi: skupina ljudi, ki ji pripadam, prijateljica in dva prijatelja.

stara sem bila enajst let. sanje o hipnozi, prijateljstvu in napeti pustolovščini v šoli, ki ni le to, kar se zdi na prvi pogled, so bile začetek pisanja mojega prvega daljšega teksta. prvega literarnega sveta, ki je zrasel v meni. prvih bitij, ki sem jih ustvarjala – že tedaj po zgledu mitologije in pravljic (tako so denimo nastale »petopelke«; bitja, katerih zgodovino je ključno definiralo suženjstvo) – ki sem si jih želela ne samo izpisati, ampak tudi materializirati.

prvih likov, s katerimi mi je bilo udobneje kot ob veliki večini ljudi, ki sem jih poznala. rok, viki in matic – trije ljudje, ki so s karolino, ki je bila prva literarna »jaz« in »ne-jaz«, ostajali tudi skozi najbolj nemogoče situacije – so mi še danes blizu. še vedno lahko čutim njihovo energijo, še vedno vem, kaj bi rekle_i v kakšni situaciji. še vedno težko sprejmem, da ne bodo nikoli kaj drugega kot skice v zvezkih, ki sem jih izgubila, in da bodo njihove roke, ki objamejo nerodno in socialno nespretno, četudi bistro karolino, za vedno nesnovne.

petopelke in druga bitja iz Hipnoze, ki je ostala nedokončana, sem s temperami naslikala na steno sobe, ki sem si jo delila s sestrobratom. sobe v hiši, obdani s hribi, travniki in gozdovi, kjer sem živela z moškim, ki je – brez hipnoze – nadziral dolžino prh, določal dan, ko se smem okopati, skrbel, da ni nikoli niti ena neumita žlička ali skodelica ostala na pultu, določal, kaj v hladilniku in shrambi je dovoljeno pojesti in kaj ne, minute, porabljene na družinskem računalniku, minute telefonskih pogovorov s prijateljicami in termine občasnih druženj v živo ter vrsto dejavnosti, ki so bile dovoljene ali ne – petje je bilo, recimo, prepovedano, risanje ne; če sem bila tiho, če sem bila umaknjena, če sem dala mir, ni kričal, ni udarjal po podbojih vrat, ni zmerjal.

ničesar ni bilo, v kar ne bi posegal. nobene dejavnosti, nobenega početja, izraza. vsak moj vzgib je bil podvržen njegovemu pregledu in mu dan na presojo. samo če sem bila v sobi, pisala, brala ali risala, je bilo okej.

tišina je bila tisto, kar je hotel in moj_a bratsestra jo je izbral_a. to je bilo, najbrž, adaptivno. bilo je, vsaj na prvi pogled, varno.

in bilo je – tudi na prvo žogo – izbrisujoče. jaz nisem niti zmogla, niti hotela biti tiho. če sem bila tiho, se je lahko pretvarjal, da me ni. ampak potem sem tudi jaz čutila, da me ni.

nisem bila klasična »upornica«, ne zares. nepredstavljivo bi bilo, da bi se mu kdo neposredno postavljal po robu. z jezikanjem. s povračilnim kričanjem. samo tu in tam sem odvihrala iz hiše. postavila kaj pod vprašaj. in pisala – pisma o tem, kako njegovi vedenjski vzorci vplivajo name, o čezgeneracijski travmi. pri trinajstih. v šoli sem dvigovala roko in nasprotovala učiteljicam, ki niso vseh, ki so nas učile, obravnavale enako. ki so bile pikre z otroki, ki so morali popoldan delati na kmetijah, namesto da bi se učili. posvečala sem se sosedovemu zanemarjenemu psu in skupaj z babico izprosila, da sme ostati pri nas pritepena mala mačka. in izmišljala sem si zgodbe; pred spanjem sem zahajala v domišljijski svet nekam na sever, kjer je bil vedno sneg. čez dan sem brala in pisala. svetovi, ki niso bili ta tu, so mi bili bolj domači kot kar koli tukajšnjega.

on je bil z mojim pisanjem zadovoljen, dokler je vsebovalo elemente žanrov, ki so mu bili blizu. dvomim, da je kdaj pomislil, da sem o hipnozi in petopelkah sanjala in pisala tudi zaradi njega. niti sama tedaj na to nisem pomislila.

ko sem začela pisati o tem, česar sem si najbolj želela – o ljubezni –, je postal odkrito posmehljiv. ko sem mu v začetku študija govorila o svojem pisanju, je vprašal samo, če bo »spet samo o nekih odnosih«; moja mama se je v gimnaziji lahko odkrito smejala biologu, romanu, v katerem sem samoironizirala zaljubljenost v fanta, ki je (v resnici) v ljubljani obiskoval konservatorij in sem se mu, mlajša, še ne umaknjena iz domačega, utesnjujočega kraja, zdela naivna in bedasta. on ni znal razumeti, da se svoji sentimentalnosti in romantičnemu idealizmu posmehujem (tudi) zaradi njega. da je ta prva ironizacija – ko sem v resnici doživljala stisko in bi morda lahko pisala tudi o njej – lastne emocionalnosti, na neki način tudi sramotitev, na neki način tudi prikimavanje temu, kar pravi: čustva so neresna, nepomembna stvar.

in tako je, ne da bi to tedaj zaznala, posegel tudi v mojo literaturo. v svetove, ki sem jih, tako sem vsaj zavestno mislila, gradila kot prostor upora, varnosti, možnosti in moči, ne glede na to, koliko let sem imela. ne glede na to, kaj me je zaposlovalo.

kasneje so prišli drugi. oni. tipi, ki sem jim hotela parirati. s katerimi sem hotela tekmovati za tekst z največ ironične distance. za tekst z najbolj hermetičnim prepletom teorije in fikcije. za tekst z najbolj »deep« in »smart« uporabo žanra. in sem – tekmovala, napisala te tekste, in ko sem imela objavljene tri knjige, ugotovila, da sem, na koncu, v veliki – preveliki – meri še vedno pisala zanj. in utišala dele sebe.

čeprav sem se odzivala, nenehno odzivala, se v vseh tekstih zavzemala za nekaj ali za nekoga, sem bila tuja sama sebi. likinjam, ki so »bile in niso bile jaz«. ki sem jih ironizirala, depersonalizirala ali se ukvarjala z njihovo agresijo; sofija, r. in lilit iz mojih prvih treh knjig so bile likinje, ki jim nisem pustila, da bi bile, kar so; sofiji in njeni romantičnosti, ki ne vzdrži te realnosti, sem se v pripovedovalskem glasu odkrito  posmehovala. r. sem odvzela možnost premikanja, upravljanja z lastnim telesom, čustvovanje, notranji svet. lilit sem napravila za hladno, agresivno in samozadostno. bile so in hkrati niso bile jaz in moj odnos do njih je bil očetovski. sofija, r. in lilit so bile v svojih pozicijah zavrnjene, neslišane, upravljane, preglasovane in osamljene.

lilit je bila prva moja likinja, ki je sploh imela bližnje osebe – bližnjice in bližnjike – ampak jih ni spustila blizu. bila je prva likinja, ki bi lahko imela nekakšno skupnost, pa jo je zavračala, ker je čutila, da je, v resnici, v vsem sama.

to so bila besedila, ki so nastajala, medtem ko sem se v javnosti zavzemala za več finančnih sredstev v kulturi, za prekarke, za vidnejše mesto umetnosti v družbi, proti seksizmu v literarnem polju (malo pred #metoo), za nečloveške živali, za rastline in okolje, za kvir. v času, ko sem bila pripravljena zagovarjati tisto, v kar sem verjela, tudi če me je – zlasti je taka veganska pozicija – to stalo všečnosti, pripadnosti, širšega sprejemanja, in me znova utrjevalo v občutku, da enostavno nikamor ne spadam.

počasi se mi je literatura skozi približevanje nekaterih aspektov v drugih povsem odtujila. sama sebi sem se v nekaterih delih odtujila skozi tekste, za katerimi sem stala idejno in etiško, ne pa tudi emocionalno.

zato sem četrto knjigo, prst v prekatu, pisala zavestno drugače. dnevniško. skozi odlomke. ne da bi prve osnutke bral kdorkoli. z zavestjo o tem, da želim pisati tudi utopijo, ne zgolj distopije, da hočem utelešati drobce utopičnosti, tudi če sem potopljena v distopičnost realnosti.

višnja v prstu v prekatu je tako postala prva likinja, ki sem ji brez ironizacije pustila, da je ranljiva, da razpade, da je odkrito mentalno bolna, da je vsaj v nekaj delih šibka. ampak še vedno me je skrbelo, da bo preveč sentimentalna. še vedno sem popustila uredniški pripombi, da se ljudje ne morejo srečati in se hipno prepoznati, da to ni literarno prepričljivo, da tudi če hočem pisati utopijo, tega enostavno ne morem napisati. ne tako očitno. ne brez psihološke utemeljitve. in sem, še vedno v strahu, da bom preveč naivna in ne dovolj idejno močna, sledila nasvetu, ki se je zdel racionalno smiseln.

odkar sem bila stara enajst let, sem v svojo literaturo skrivala like, ki sem jih imela rada, četudi sem jih odrinila na stranski tir ali se jim s pripovedovalskim glasom odkrito posmehovala. roka, recimo, fanta iz Hipnoze, ki je povsem predano, usodno zaljubljen v karolino. in feliksa. feliksa s. murra, junaka iz mojega prvega objavljenega romana, ki sem ga morala napraviti živega in resnično obstoječega skozi performans, skozi poezijo, skozi prisotnost na socialnih omrežjih. feliksa, ki je bil pretenciozen, prividen, sentimentalen, grandiozen. feliksa, ki je bil edino orodje, skozi katero sem lahko – čeprav zelo posredno – izpisala romantičnost, nežnost, strast, skrivnostnost, ujemajočnost, ki sem si jih želela. feliksa, ki sem ga napravila za sofijin izmislek. za privid. ker si nisem mogla privoščiti biti tako sentimentalna, tako naivna, tako punčkasta, da bi lahko javno izjavila, da mi je feliks v bistvu všeč.

moja literatura se je vedno prelivala v moje življenje in moje življenje se je vedno prelivalo v literaturo. če bi bila bolj politično centralna, bi bila zelo dober zgled tega, kar družba od nas nenehno zahteva. nenehno na preži, nenehno v boju za nekaj ali proti nečemu.

bolezen, tri smrti in ločitev v manj kot treh letih so me na koncu dovolj vrgle iz tira, da judite, nekromantke iz lanskoletnega romana če se ne vrneš, nisem mogla spisati s toliko distance kot vse prejšnje likinje. judita je tako skorajda neusahljivo sentimentalna. naivna. upajoča. romantična. ljubezen je v če se ne vrneš edino gonilo pomnjenja in pomnjenje je edino, kar – dobesedno – drži materialno realnost v obstoju.

ampak to se je zgodilo po tem, ko sem sprejela svoj lastni sentimentalizem, svojo lastno naivnost. kar mi je težko priznati; samo potrebo izraziti vse tisto, kar bi oni imenovali cringe.

po tem, ko sem spisala juditino zgodbo – v kateri njena vera v moški lik na koncu literarno osebo ohrani pri življenju, kar je v močnem kontrastu s feliksovo usodo – sem, nekako naravno, umolknila. zazdelo se mi je, da sem povedala, kar sem do zdaj imela povedati. pet romanov do petintridesetega. na stotine člankov, kolumn in kritik. devet let neposrednega aktivističnega dela.

šele ko sem sama sebi pustila biti tudi to, česar se še vedno sramujem, o čemer mi je še vedno težko pisati, sem ugotovila, da sem mogoče, za nekaj časa, povedala, kar sem imela povedati. mogoče do točke, ko me ne bo več sram.

oče ni prsta v prekatu nikoli prebral. o če se ne vrneš mi je rekel, da tekst ni zanimiv, ker se v njem preveč ukvarjam s svojim žalovanjem, da to ne bo nikomur zanimivo.

in mene je to še vedno prizadelo.

tako kot me je še vedno sram priznati, da sem začela pred nekaj leti prakticirati »witchcraft«. čeprav je to zame prostor svobode. duhovnosti, ja, ampak predvsem kreativnosti, v katero zavestno nisem pustila poseganja. nisem pustila dotikanja oltarjev, amuletov, lutke iz cunj, ki sem jo šivala med boleznijo. tudi ta prostor je bil nekaj, kar ni moglo v polnosti obstajati z mojimi bližnjimi.

moj opus je bil skozi leta večkrat označen kot svež, kot uvajajoč nekaj novega, kot radikalen, kot izviren, kot aktivističen in političen.

nihče ni nikoli rekla_el ali nakazal_a, da je moj opus nekaj, kar me je utišalo. ravno obratno. ravno obratno bi rekla tudi sama.

ampak me (tudi) je. omogočil mi je, da sem preživela, da sem se borila, da nisem bila nevidna, da sem ostala oseba z integriteto, ampak obenem je mene, mene intimno, v nekaterih pomembnih delih izbrisal. in ali imam res pravico pisati o marginalizaciji, če se moje delo vsebinsko tako trudi izmakniti strukturnim oblikam nadrejenosti in se obenem intimno, strukturno tako zelo prilagaja taistim mehanizmom, če zoper sebe izvajam, kar skušam s teksti in izjavljanji kritizirati?

moj odnos do izjavljanja – in tišine – ni enostaven. moj odnos do kreativnosti, do ustvarjanja ni enostaven. vsebine z vseh področij človekovega delovanja so pretočne, med njimi ni mogoče narediti jasnih razmejitev.

in vseeno je bila naposled moja kreativnost – deloma skozi pisanje, skozi osvobajanje lastnega izraza, deloma skozi »witchcraft« – tisto, kar mi je pomagalo preživeti najhujše trenutke mojega obstoja. ne intelektualni uvidi, ne teoretske izpeljave, ne prepričljive analize česar koli.

domišljija.

in zavest o tem, da je moj notranji domišljijski, simbolni, duhovni svet enakovreden pozornosti, enako kot moje javno delovanje, četudi to pomeni, da kdaj pa kdaj izginem. kot kritičarka, novinarka, pisateljica, aktivistka. da je to mogoče pravzaprav nujno, da lahko ne izginem.