Son, she said, have I got a little story for you
What you thought was your daddy was nothin’ but a…
While you were sittin’ home alone at age thirteen
Your real daddy was dyin’, sorry you didn’t see him,
but I’m glad we talked …*
Pearl Jam, Alive (1990)
Slovenski književnosti lahko očitamo marsikaj, pomanjkanje poguma pa gotovo ne: vajeni – kaj vajeni, razvajeni! – smo, da se loteva vseh tem po vrsti, in to ne glede na njihovo družbeno kočljivost. Celo nasprotno: bolj je tema tabuizirana, več je o njej napisanega. Strahote vojne, vse vrste nasilja, revščina, razpad družine, spolne zlorabe, posilstva, intimnosti iz partnerskih odnosov, alkoholizem, duševne bolezni, nezakonski otroci … nič človeškega ji ni tuje, bi rekel Terencij, rimski komediograf. In vendar: imamo slepo pego, zaradi katere nekaterih zgodb ne vidimo, pa naj so še tako razširjene, pogoste in, ne nazadnje, boleče (oziroma prav zato). Vsem zgodbam iz te cone somraka je skupno predvsem eno – da je v njih pomembna tema molk. In da se jih (zato) pripoveduje tako, da se o njih molči.
Celo nasprotno: bolj je tema tabuizirana, več je o njej napisanega.
Šestnajstletna Ree Dolly živi v revni skupnosti v goratem delu Missourija. V razpadli družini – mati je duševno omagala, oče pa izginil kot kafra – je last man standing; edina, ki še skrbi za mlajša brata. In ko se zdi, da so, osamljeni, lačni in premraženi, že dosegli dno, življenje znova udari: Ree izve, da je oče pred izginotjem zastavil družinsko hišo in da bodo kmalu končali na cesti. Razen če se ne bo pojavil na sodišču oziroma če ne bo dokazala, da je mrtev.
Ne preostane ji drugega, kot da se poda na mukotrpno iskanje očeta. Zdaj naloga šele postane težka: povsod naleti na molk in izmikanje, ljudje spregovorijo le, kadar je preveč vztrajna – zagrozijo ji, da jo bodo tako ali drugače utišali, če ne bo molčala tudi ona. Vsem preprekam navkljub se Ree nazadnje dokoplje do krute resnice: očeta, vpletenega v kriminalne posle, so ubili, njegovo truplo pa odvrgli v bližnjem močvirju. Da bi dokazala njegovo smrt, jo čaka še zadnja naloga: najti mora očetovo truplo in ga prinesti na sodišče kot dokaz. Le tako lahko reši družino pred brezdomstvom. Vprašanje je, kako bi to zmogla, če ji na pomoč ne bi priskočila ženska skupnost …
Ni veliko sodobnih pripovedi, v katerih bi bila tema iskanja očeta tako izrazito arhetipska kot prav v romanu Winter’s Bone (2006) ameriškega pisatelja Daniela Woodrella. Zgodba, ki jo na Slovenskem poznamo po filmski priredbi Na sledi očetu (2010), sodi na sam začetek evropske literarne imaginacije: že v Homerjevi Odiseji je Telemahovo iskanje očeta ena od treh osrednjih pripovednih niti – poleg Odisejevega tavanja po svetu in Penelopine zvestobe. Skupaj tvorijo arhetipski trikotnik evropske (patriarhalne) pripovedi: potovanje, čakanje, iskanje.
Roman Na sledi očetu je tipična zgodba o iskanju očeta, saj premore vse njene značilnosti. Prvič, iskanje očeta je tesno povezano s preživetjem skupnosti, družine ali družinskega člana. Ree mora najti očeta, če želi, da vsi otroci preživijo (tako kot ga mora najti Telemah, da zaustavi pritisk snubcev na Penelopo in posledični razpad družine). Da ne gre samo za izmišljotine, potrjujejo antropološke raziskave. Navedel bi lahko številne primere, za okus navajam citat iz knjige Moralna žival (1994) Roberta Wrighta:
»V indijanskem plemenu lovcev in nabiralcev Ače v Paragvaju pa včasih skupinsko umorijo otroka, ki je ostal brez očeta. Tudi če pustimo detomor ob strani, je življenje za otroke brez očeta lahko precej težko. Otroci Ačejev, ki jih po smrti bioloških očetov vzgajajo očimi, imajo le polovico toliko možnosti, da doživijo petnajst let, kakor otroci, ki imajo oba starša, ki živita skupaj.« (Wright, str. 68).
Ni veliko sodobnih pripovedi, v katerih bi bila tema iskanja očeta tako izrazito arhetipska kot prav v romanu Winter’s Bone (2006) ameriškega pisatelja Daniela Woodrella.
Ne. Kajti druga pomembna značilnost je – molk. Malo je pripovedi, o katerih se tako molči kot v zgodbah o iskanju očeta. In o zgodbah o iskanju očeta. Tudi ko začne iskati Ree, se zgodi to, kar se po navadi: okolica se zavije v neprebojen molk. Kadar pa ta gluha loza vendarle spregovori, spregovori, kot se spregovori po dolgotrajnem molku – bizarno in brutalno. In prepozno, da bi beseda lahko še kaj bistvenega povedala oziroma kakor koli zmotila molk. O tem odlično poje avtobiografska pesem Alive ameriške skupine Pearl Jam, ki jo je navdihnila osebna izkušnja pevca Eddieja Vedderja. Šele v adolescenci je od matere izvedel, da je moški, ki ga je vzgajal, samo očim – njegov biološki oče je umrl prej, preden bi se lahko srečala. Materino razkritje ima vse tipične značilnosti: resnica je izrečena brutalno in prepozno; v trenutku, ko očeta več ni. Namen takšne iskrenosti je zgolj predati sporočilo, da je resnica za vse čase zavita v molk. Da se do nje nikoli več ne bo mogoče dokopati.
Malo je pripovedi, o katerih se tako molči kot v zgodbah o iskanju očeta. In o zgodbah o iskanju očeta.
Tako je tudi pri Ree. In tako je v številnih resničnih zgodbah na Slovenskem, ki govorijo o tem, kako so mame otroku zamolčale resnico o tem, kdo je njihov pravi oče. In ne samo one: o tem, kdo je oče, (zarotniško) molči celotna okolica. Tudi takrat, ko otrok že sluti in sprašuje. Kot da bi veljalo nenapisano pravilo: vsi lahko vedo, razen njega. Kaj to pomeni za tega otroka, je jasno: če se ga kdo ne usmili in ne prelomi te zaveze molčečnosti, je iskanje sizifovsko. In če vendarle izve, je to navadno tako, kot je izvedel Vedder: nenadno, bizarno in brutalno.
Primerov mrgoli. Če naštejem nekatere, za katere vem iz prve roke. Nekdo je resnico izvedel med delom na psihiatrični kliniki, kjer mu je pacient zabrusil: »A ti sploh veš, da tvoj oče ni tvoj pravi oče?« Drugega je na ulici ustavil vaščan in mu razložil, da piše kroniko kraja – v njej bo zapisano tudi, kdo je njegov pravi oče. Tretjega je na javnem dogodku nagovoril ugledni umetnik in mu mimogrede razodel, da je njegov oče – z materjo sta se pač odločila, da mu tega ne povesta, dokler ne bo »pravi čas«. In zdaj je prišel ta čas … Morda je najlažje tistemu, pri katerem je pripovedovalka zgodbo o njegovem očetu sklenila z besedami: »Ampak to vsi vejo, samo on ne.«
Tako je tudi pri Ree. In tako je v številnih resničnih zgodbah na Slovenskem, ki govorijo o tem, kako so mame otroku zamolčale resnico o tem, kdo je njihov pravi oče. In ne samo one: o tem, kdo je oče, (zarotniško) molči celotna okolica.
Zarota molka se le redko prelomi, običajno šele, ko beseda ničesar več ne ogroža; ko je otrok odrasel oziroma oče mrtev. Roman Na sledi očetu pa nakazuje še eno možnost: zaveso molka o očetu lahko odgrne – ženska skupnost. V romanu prav ženske Ree pomagajo, da odkrije truplo v močvirju in da pridobi dokaz. Ničesar ne pojasnjujejo, še manj opravičujejo, samo prevzamejo odgovornost in tako omogočijo, da se red, ki ga je očetovo izginotje porušilo, ponovno vzpostavi. Vsaj delno.
Kako pojasniti, da o teh zgodbah molčijo celo zgodbe? In zakaj celotna okolica meni, da je molk tako nujen?
Prav v sklepnem dejanju se morda skriva najgloblja logika molka: molk resnico tako skriva kot uravnava. Skriva jo, dokler bi njen glas lahko načel stebre družbe, nato pa jo, če je potrebno, razkrije toliko, da se življenje nadaljuje. A z dejanjem, ne z besedo.
Tovrstne (literarne) zgodbe o iskanju očeta se izmikajo besedi, saj manjkajo pogoji, v katerih bi jih bilo mogoče izreči, ne da bi pri tem nekaj bistvenega razpadlo. Na koncu zato tudi iskalci sami pogosto obstanejo na meji govorljivega. Zavedajoč se, da obstajajo zgodbe, ki jih ni mogoče povedati drugače kot molče.
Tudi to. Skoraj celo sem zamolčal.
Viri:
Wright, Robert. Moralna žival. Mladinska knjiga: Ljubljana, 2008.
Daly, Martin, in Margo Wilson. The ‘Cinderella Effect’: Elevated Mistreatment of Stepchildren in Comparison to Those Living with Genetic Parents. Ethology and Sociobiology 6 (1985): 197–210.
*”Sinko,” je rekla, „nekaj bi ti rada povedala.
Tisti, za katerega si mislil, da je tvoj oče, ni bil nič drugega kot …
Medtem ko si pri trinajstih sedel sam doma,
je tvoj pravi oče umiral — žal mi je, da ga nisi videl,
a vesela sem, da sva se pogovorila …”