Med anksiozno brezdelnostjo, ki jo je izsilil vročinski val, sem se brezkompromisno predajal internetu. Algoritmi treh aplikacij so me v eni izmed popoldanskih seans napotili na več kratkih videov, ki so komunicirali začudenje svojih avtorjev nad čustvenim odzivom, ki ga je pri njih izzval animirani film V hlevu [Barnyard]. Gre za komedijo, ki jo je režiral Steve Oedekerk, sicer najbolj znan po sodelovanju pri filmskih projektih iz 90. let in z začetka našega tisočletja, katerih obraz je bil Jim Carrey: pri obeh delih Aca Venture in Vsemogočnem Bruceu. Ogled filma, ki ima na spletni strani Rotten Tomatoes kritiško oceno 22 % in je bil leta 2007 celo nominiran za nagrado Stinker (za najslabši animirani film), je bil, kot se zdi, za mnoge ljudi, za katere sklepam, da so danes stari približno trideset let, ena izmed najbolj čustveno intenzivnih izkušenj, ki jim jih je omogočil domači televizijski zaslon.
Filma še nisem gledal in sumim, da bom v to kmalu prisilil nekaj svojih prijateljev. Vendar pa poznam fenomen. Pred približno desetimi leti me je čustveno presenetljivo razrvala epizoda izrazito trapaste španske serije, pri čemer nimam niti pravice do obrambe, da sem bil, kot to velja za zgoraj omenjene uživalce Barnyarda, star deset let. Pred kratkim sem si jo ogledal še enkrat in čeprav izkušnja ni bila dopaminsko primerljiva s prejšnjo, sem ob ogledu zelo užival. Tokrat se je relativno sramotnemu navdušenju nad čustvenim finalom epizode pridružila za odtenek bolj plemenita fascinacija nad tem, kako so se njeni avtorji spopadli s svojo nacionalno zgodovino.
Filma še nisem gledal in sumim, da bom v to kmalu prisilil nekaj svojih prijateljev.
Serija je Ministrstvo za čas [El ministerio del tiempo]. Naslovno ministrstvo je tajna institucija, ki v imenu španske vlade upravlja s sistemom podzemeljskih hodnikov, prepredenih z vrati, s pomočjo katerih je mogoče potovati v preteklost. Naloga ministrskih agentov – protagonisti so reševalec Julián Martínez (iz 21. stoletja), intelektualka Amelia Folch (iz 19. stoletja) in vojak Alonso de Entrerríos (iz 16. stoletja) – je, da preprečijo, da bi se španska zgodovina kakorkoli spremenila. Pozabil sem, kako in zakaj, vendar obstajajo nepooblaščeni subjekti, ki občasno vstopajo v zgodovino, se s svojimi izleti na tak ali drugačen način okoriščajo ter pri tem nevarno prirejajo zgodovinski izid. Vsaka epizoda predstavi novo motnjo v časovnici in ministrstvo o njej običajno obvestijo agenti, nastanjeni v posameznih obdobjih in na ključnih krajih. V eni izmed epizod se denimo izkaže, da Cervantes iz nekega razloga uredniku ni oddal rokopisa Don Kihota. Z ministrstvom sodeluje tudi več vélikih ljudi. Med zaposlenimi je na primer simpatični baročni slikar Diego Velázquez, katerega osnovna naloga je, če se prav spomnim, da slika portrete kriminalcev, vendar večino svojega časa preživi tako, da se pritožuje nad birokracijo, kvaliteto restavracije svojih slik in hrano v menzi.
»Moja« epizoda se tiče Cida, ljudskega junaka, viteza, ki ga opeva ključno besedilo španske srednjeveške književnosti, Pesem o Cidu [El Cantar de mio Cid], ustreznica morda bolj znane francoske Pesmi o Rolandu [La Chanson de Roland]. Da bi razumeli, kako je scenarij epizode interveniral v sodobno percepcijo Cida, je treba na kratko povzeti, iz kakšne zgodovinske materije in kako se je mit razvil ter kakšno funkcijo ima v sodobni Španiji.
»Moja« epizoda se tiče Cida, ljudskega junaka, viteza, ki ga opeva ključno besedilo španske srednjeveške književnosti
Rodrigo (Ruy) Díaz se je rodil okoli leta 1043 in umrl 10. julija leta 1099, meseca in leta, ki ju običajno povezujemo z obleganjem Jeruzalema, s katerim se je na drugem koncu Mediterana končala prva križarska vojna. Vojaško se je prvič dokazal v službi kastiljskega kralja Sancha II., ki je leta 1072 z njegovo pomočjo osvojil bratovo kraljestvo León. Sancho je kmalu zatem umrl. Kastiljski, torej Sanchev prestol, je prevzel brat Alfonso VI., sicer pregnani vladar ravnokar osvojenega Leóna. Cid se je znašel v neprijetnem položaju, saj naj bi po Sanchevi smrti služil človeku, ki ga je pomagal odstaviti. V manj kot desetih letih previdnega udinjanja novemu gospodarju ga je ta leta 1081 izgnal.
Sledi za večino španskih nacionalističnih zgodovinarjev zelo moteč del Cidovega življenja. V 80. letih je namreč prešel v službo muslimanskih vladarjev Zaragoze. Od tod, na račun njegove povezanosti z arabskimi oblastmi (in splošne povezanosti mnogih španskih kristjanov z njimi), izhaja tudi njegov častni naziv »El Cid«, ki je derivat arabskega »Sayyid« (»Gospod«). Díazovo prehajanje med gospodarji in dejstvo, da je bila skupina, ki ji je poveljeval, sestavljena tako iz krščanskih kot iz muslimanskih bojevnikov, pa z vidika izredno kompleksnega prepleta sil na Iberskem polotoku v 11. in 12. stoletju, čeprav sredi rekonkviste in v času strastnih medverskih sovraštev, niti nista bila tako nemisljiva. Bolj nemisljiva sta v Cidovem primeru postala v naslednjih stoletjih, sploh pa v 20., ko je junaka hlastno pograbil Francov režim, spomin na katerega je za razliko od političnih struktur, ki so še za časa njegovega življenja vodile prve sterilizacije Díazove zgodbe, za marsikaterega Španca še precej živ.
Za to, kako si danes večina Špancev predstavlja Cida, je posebej zaslužen zgodovinar Ramón Menéndez Pidal. Svoje študije, med katerimi je pomembna predvsem Cidova Španija [La España del Cid] iz leta 1929, je pisal v luči razkrajanja španskega imperija, ki mu je po izgubah ameriških kolonij v drugi polovici 19. stoletja v rokah ostalo zgolj še par afriških ozemelj. Zgodovinskega Cida je, ker si je želel, da bi z njegovo pomočjo revitaliziral svoj hirajoči imperij, vztrajno poveličeval. In čeprav je leta 1936 podprl republikance, so prav njegove knjige postale ključen element Francovega ideološkega aparata, ki je svoj boj proti komunizmu že v 30. letih začel povezovati s srednjeveško rekonkvisto in Cidom. Status tega srednjeveškega bojevnika je danes v Španiji zato zanimivo ambivalenten. Po eni strani gre za simbol fašizma, ki ga zelo pogosto uporabljajo skrajno desne skupine, po drugi pa za pomemben del španske identitete, ki bi ga — in ga pogosto je — v svoj projekt rada vpregla tudi levica.
Za to, kako si danes večina Špancev predstavlja Cida, je posebej zaslužen zgodovinar Ramón Menéndez Pidal. Svoje študije, med katerimi je pomembna predvsem Cidova Španija [La España del Cid] iz leta 1929, je pisal v luči razkrajanja španskega imperija, ki mu je po izgubah ameriških kolonij v drugi polovici 19. stoletja v rokah ostalo zgolj še par afriških ozemelj.
Epizoda poteka takole: DNK Cidovih kosti, ki so jih testirali ob prekopu, se ne ujema z vzorcem DNK, ki ga je ministrska agentka od najstnika priskrbela v letu 1053. Amelia in Alonso z okrepitvijo znamenitega španskega generala Ambrogia Spinole dobita nalogo, da ugotovita, čigave so. Skupina odpotuje v leto 1099. V Valencii jo zajamejo vojaki ter jo privedejo v Cidov tabor, kjer trojica z njim večerja. Amelia opazi, da »Cid« navdušenima Alonsu in Spinoli o svojih dogodivščinah pripoveduje s pomočjo verzov iz Pesmi o Cidu, ki na tej točki še ne obstaja. Da bi potrdila svoje sume, preišče njegov šotor in najde fotografije iz 20. stoletja ter gradivo, s pomočjo katerega se je »Cid« učil o Cidu. »Cid« skupini pojasni, da je ministrski agent iz leta 1960. Ko je na pobudo zgodovinarja Pidala, svetovalca pri snovanju hollywoodskega filma iz leta 1961 s Charltonom Hestonom in Sophio Loren, snemal dejanskega Cida, je, ker ga je leta 1079 zamotil med bojem, povzročil njegovo smrt. Za svojo napako je plačal tako, da je prevzel njegovo mesto in se zavezal, da bo odživel preostalih dvajset Cidovih let ter umrl njegovo slavno smrt. Kmalu po tej izpovedi je na rutinskem obhodu smrtno ranjen. Alonso in Amelia mu zagotovita, da njegova dvajsetletna žrtev ni bila zaman, saj bo vojsko v napad v njegovem oklepu povedel Alonso, Cidove kosti, ki jih je »Cid« zakopal v bližini tabora, pa bodo položili v njegov grob ter s tem »popravili« zgodovino.
Kar se tiče moje bizarne neslutene emocionalne investicije, je pomemben predvsem trenutek, ko Cidova in »Cidova« žena Jimena tolaži umirajočega »Cida«. Princesa že pred »Cidovo« nesrečo Ameliji pojasni, da se je seveda ves čas zavedala, da človek, ki se je leta 1079 pojavil na njenem pragu, ni njen mož. Vsekakor pa je bil boljši človek in prvič v življenju je lahko iskreno ljubila. V bistvu gre za variacijo zgodbe o Martinu Guerru. Kakorkoli že, na fotografijah, ki jih je v »Cidovem« šotoru našla Amelia, je upodobljena njegova žena Aurora in njuni otroci, družina, ki jo je pustil v 20. stoletju. »Cid« v predsmrtnem bledežu iztegne roko proti Jimeni in zakliče po Aurori. Jimena si njegovo dlan prižame k obrazu in pravi: »Da, jaz sem tvoja Aurora.« Pred desetimi leti mi je najbrž odgovarjalo to, da gre za kulminacijo vrste čudaško absolutnih samoodpovedi. »Cid« se odpove praktično vsemu, Jimena, ponosna srednjeveška princesa, svoji identiteti, Alonso je pripravljen tvegati svoje življenje, da bi počastil »Cidovo« (in ne Cidovo!) vlogo v zgodovini itd. Usodnosti torej, ki se mi zdi, da se mi malo gnusijo, in si jih kdaj, ko se življenje zazdi premalo pomembno, iskreno zaželim.
Pred desetimi leti mi je najbrž odgovarjalo to, da gre za kulminacijo vrste čudaško absolutnih samoodpovedi.
Kar pa se tiče upravljanja z zgodovino in didaktičnosti, izstopajo naslednje reči. Epizoda se, kot približen dokaz izhodiščne motivacije ustvarjalcev, da najverjetneje mlade gledalce pouči o nesprejemljivih nestrpnostih, najprej loti šovinizma. Spinola, rojen leta 1569, težko sprejme, da odpravo vodi ženska. Amelia si ga sčasoma pokori in se mu dokaže, general pa se ji na koncu celo spoštljivo zahvali za modro vodstvo. Kot del šale, ki se vleče čez celo epizodo, minister Alonsu in Spinoli pravi, da bo Amelia odpravo vodila, ker ima »boljši DNK«. Sledi nauk o islamofobiji. Ko ekipa vstopi v leto 1099, jih sprejme agent Yusuf, ki ga Alonso nemudoma napade. Amelia sodelavcu zabiča, naj ne sovraži vsepovprek, saj vojna trenutno poteka zgolj s severnoafriškimi Almoravidi, muslimani v t. i. »taifah«, ostalinah kordobskega kalifata, pa s kristjani mirno soobstajajo. Alonso se opraviči za svojo nevednost in Yusufu pojasni, da so bili »njegovi [Yusufovi] ljudje« sovražniki njegove družine. Da to neprimerno sovraštvo, če prav razume, ždi nekje v njegovi krvi, »v njegovem DNK«.
Epizoda večkrat intervenira tudi neposredno v Cidov mit. Njena osnovna poanta je, da legende ne ustrezajo zgodovinski resničnosti, pri čemer pa je strategija reševanja tega problema še kar nenavadna. Zanimivo je, da ob vseh debatah, ki jih protagonisti opravijo o tem, kako se tisto, kar se je zgodilo, nujno razlikuje od tistega, kar je zapisano, vseeno vztrajajo pri tem, da se morajo reči odviti tako, kot je zapisano. Zgodovinskega Cida je, kot se danes strinjajo zgodovinarji, med obleganjem Valencie pokončala bolezen. Njegovo telo so verjetno pokopali v tamkajšnji katedrali. Ključni in v bistvu najmanj zgodovinsko upravičen element Cidove legende, ki je bil izrazito pomemben za njeno frankistično verzijo, pa se tiče ravno njegove smrti. V tej različici zgodbe naj bi Jimena ukazala, naj Cidovo truplo postavijo na konja, ga opremijo s slavnim mečem Tizono, Cid pa naj bi mrtev svoje bojevnike povedel v zmagoviti napad. Epizoda temu elementu zgodbe posveti ogromno pozornosti. Na njem temelji njen zaključek: Alonsova odločitev, da kot mrtvi »Cid« oz. Cid vodi napad proti muslimanski vojski, ki preti Valencii.
Epizoda večkrat intervenira tudi neposredno v Cidov mit. Njena osnovna poanta je, da legende ne ustrezajo zgodovinski resničnosti, pri čemer pa je strategija reševanja tega problema še kar nenavadna.
Zdi se, kot da so se avtorji na vsak način želeli otresti negativnih konotacij Cidove legende, pripoznati očitno fiktivnost obče sprejetega narativa, obenem pa ohraniti njegove temeljne junaške koordinate, ki so, ne glede na njihov trud, neizbežno povezane ravno s Cidovo vlogo branilca krščanske Evrope. Epizoda se spogleduje z resno demitologizacijo Cida, vendar mitu na koncu vendarle podleže. Jimena Ameliji recimo pravi, da je »Cida« vzljubila, ker je bil Cid plačanec, nezvest pravičnim, krščanskim ciljem. Ravno s tem pa, po mojem, ignorira osrednji problem. Cid morda res ni več simbol fašizma, vsekakor pa mnogim ljudem, tudi tistim, ki jim je Francova zapuščina tuja, služi kot miselno pomagalo za »razumevanje« srednjega veka in procesa vzpostavitve španskosti. In kolikor sodobne upodobitve zgodbe tega španskega heroja ne bodo — ravno na ravni njegove zgodbe — izruvale iz mita, bo ta ostal simbol večnega boja med krščansko Evropo in muslimanskimi tujci, dihotomije, ki je zgodovinski Ruy morda ne bi mogel razumeti z enako trpko intenzivnostjo, kot jo tisti, ki najpogosteje slavijo njegovo legendo, dojemajo danes.