Zgodovina je lahko sila zanimiva stvar. Vsaj tako jo skušam predstavljati svojim dijakom in dijakinjam, saj večkrat poudarjam, da nikoli ni dokončno napisana. Vsak trenutek nas lahko preseneti nov vir, ki dopolni ali celo spremeni pogled na posamezen dogodek, obdobje ali zgodovinsko osebnost. Letos denimo obhajamo 100. obletnico smrti Srečka Kosovela, za katerega življenje in delo bi lahko rekli, da ga poznamo do potankosti, predvsem po zaslugi neutrudnih raziskovalcev, ki so dneve, tedne ali celo mesece preživeli v takih ali drugačnih arhivih.
Podobno se odstira tudi pajčolan, ki je doslej skrival nekatere manj znane podatke in zanimivosti o življenju ter delu Prežihovega Voranca. Za to je zaslužen mariborski dramatik in pisatelj Tone Partljič. Med bralce je namreč lani jeseni, ob simpoziju na Ravnah na Koroškem, posvečenem koroškemu socialnemu realistu ob 75. obletnici njegove smrti, prišla romansirana biografija, ki obravnava pisateljevo življenje od približno sedemnajstega leta starosti do sredine dvajsetih let prejšnjega stoletja.
Zgodovina je lahko sila zanimiva stvar. Vsaj tako jo skušam predstavljati svojim dijakom in dijakinjam, saj večkrat poudarjam, da nikoli ni dokončno napisana.
Partljiču zgodovinske teme niso tuje, kar potrjujejo dela, ki jih je v zadnjih letih objavil pri Beletrini (Ljudje iz Maribora, Ljudje z otoka, Veter z vzhoda idr.). Ista založba je izdala tudi Voranca, za zdaj prvi del celotne zgodbe. Iz programa za leto 2026 pa je razvidno, da bo drugi del med bralce prišel septembra letos. Nadaljeval bo časovni lok prve knjige in hkrati razkril nove podatke ter zanimivosti o enem najprepoznavnejših Korošcev.
Malo je pisateljev, ki bi bili uspešni tudi na političnem področju. Med njimi gotovo izstopa realist Ivan Tavčar, ki je bil hkrati literat, vodja slovenskih liberalcev in ljubljanski župan. Večina naših ustvarjalcev, ki se je preizkusila v politiki, pa je bila na tem področju precej manj uspešna, nekateri celo falimentarni. Dovolj je pomisliti na Ivana Cankarja, Edvarda Kocbeka ali Borisa Pahorja.
Čeprav Voranc po drugi svetovni vojni ni opravljal pomembnejših političnih funkcij in je pet let po njenem koncu tudi umrl, je nedvomno pomembno zaznamoval slovensko komunistično gibanje med obema vojnama. Podobno kot večina njegovih tovarišev se je »radikaliziral« med prvo svetovno vojno, vendar z bistveno razliko: to se ni zgodilo v Rusiji oziroma Sovjetski zvezi, kjer je veliko slovenskih komunistov padlo v ujetništvo in doživelo oktobrsko revolucijo, temveč v južni Italiji. Tja so ga zahodni sosedje poslali v taborišče, potem ko je nekje na Tirolskem dezertiral iz cesarske vojske.
Malo je pisateljev, ki bi bili uspešni tudi na političnem področju.
Tako začetek kot konec Partljičevega Voranca zaznamujeta nekakšen pridih ilegale. Voranc Samorastnik, kakor je avtor poimenoval glavnega junaka, se pri sedemnajstih znajde v Trstu, kjer se želi kot slepi potnik vkrcati na čezoceansko ladjo. Dobrih šeststo petdeset strani pozneje – da, prav ste prebrali, knjiga je res zajetna – pa prav tako ilegalno prečka mejo z Avstrijo, saj ga domače oblasti preganjajo zaradi njegovega političnega prepričanja. Začetni in končni trenutek pa v »ilegalnem« smislu seveda še zdaleč nista edina.
Partljiču gre nedvomno priznati, da je skušal z opisom lika čim bolj plastično prikazati njegovo osebnost in delo. Hkrati pa mu lahko očitamo, da je nekatere informacije mestoma preveč razvlekel oziroma da se ponekod nerodno podvajajo, kar zavlačuje tempo branja. Pri vsakem, posebej pa pri tako obsežnem delu, je tako zavlačevanje odveč.
Mlademu kmečkemu fantu iz Kotelj je bila domača vas vedno pretesna, zato je rinil v svet. Ne le fizično – v Trst in drugam, denimo na Dunaj ali v Pariz –, temveč tudi duhovno. Že kot mlad fant je namreč iskal stike s tedanjo slovensko literarno sceno, predvsem z Zofko Kveder, ki je urejala list Domači prijatelj. Kot izvemo pri Partljiču, je sprva objavljal pod psevdonimom, saj bi mu bilo pred domačimi nerodno.
Partljiču gre nedvomno priznati, da je skušal z opisom lika čim bolj plastično prikazati njegovo osebnost in delo. Hkrati pa mu lahko očitamo, da je nekatere informacije mestoma preveč razvlekel oziroma da se ponekod nerodno podvajajo, kar zavlačuje tempo branja.
Njegovo kapitalno delo oziroma veliki tekst Doberdob, ki je nastajal v tridesetih letih 20. stoletja – pri čemer ga je bil Voranc zaradi izjemno nenaklonjenih okoliščin prisiljen napisati večkrat –, bo najbrž predmet obravnave naslednje knjige. Veliko informacij o njegovi genezi pa lahko najdemo tudi v igrano-dokumentarnem filmu Martina Turka Doberdob, roman upornika, s katerim so pred dobrim desetletjem počastili 65. obletnico Vorančeve smrti.
Partljič nam v Vorančevi biografiji pomaga razumeti predvsem tisto, čemur bi lahko rekli duh časa oziroma forma mentis tedanjih ljudi, zlasti kmetov in delavcev. Čeprav so si komunisti prizadevali za družbeno emancipacijo obojih, je med tema slojema zevalo globoko brezno. Najbolj poveden je v tem pogledu stavek, ki ga Partljič položi v misli Vorančevemu očetu, ko se njegov sin odloči sprejeti službo v železarni na Ravnah oziroma v Guštanju. Beremo namreč, da so domačini vsak odhod svojih fantov v dolino Meže spremljali z grenkobo, češ da so še enega, očitno nesojenega kmeta, vzeli plavži in ga zato ne bo več nazaj. Čeprav je na podeželju vladala velika revščina, so bili številni kmetje – med njimi tudi Samorastnikova družina – gospodarji na svojem. V dolini pa jih je čakalo slabo plačano mezdno delo, pogosto brez vsakršnega dostojanstva.
Partljič nam v Vorančevi biografiji pomaga razumeti predvsem tisto, čemur bi lahko rekli duh časa oziroma forma mentis tedanjih ljudi, zlasti kmetov in delavcev.
Kot lahko preberemo v knjigi, so Voranca, ki je v skladnici (nekakšni vzajemni delavski blagajni) skušal pomagati delavcem in njihovim družinam, prebivalci Guštanja in okolice zelo cenili. Celo do te mere, da so glasno oporekali policijskim agentom, ki so njega in njegove vklenjene tovariše nekega dne gnali najprej na vlak, nato pa še v mariborske zapore, kjer so se morali zagovarjati zaradi svojega političnega prepričanja. Še več – zaradi ugleda, ki ga je užival med ljudmi, je bil deležen tolikšne stopnje zaupanja oziroma konspirativne zaščite, da so ga nekateri krajevni pripadniki policijskih sil vnaprej opozorili, kaj se pripravlja, in mu tako omogočili, da se pravočasno umakne ali skrije.
Partljič v Vorancu ne osvetljuje zgolj literarnega in političnega vidika protagonistovega življenja. Pomemben del knjige namenja tudi tistemu, čemur bi danes rekli zasebnost, predvsem njegovemu družinskemu življenju. Ko sta se z Micko odločila za poroko, so Voranca k temu dodatno »spodbudili« njeni bratje, ki so ga bili pripravljeni pretepsti, če ne bi odločno izjavil, da se bo poročil z njihovo sestro. Micko pa so po drugi strani svarili, naj ne vzame komunista, saj bo njen mož več odsoten kot navzoč – če ne zaradi zapora, pa zaradi ilegale.
Kot že rečeno, je precej »ilegalna« celotna vsebina prve Partljičeve knjige. Prav zato bo zelo zanimivo prebrati njeno nadaljevanje, ki bo obravnavalo čas, ko je Voranc napisal in objavil svoja najpomembnejša dela, ne le romane, temveč tudi novelo Samorastniki, ki je poleg Solzic v javnosti najbolj poznana.