Naj živi Dialog!

Konec leta 2025 smo pri Društvu za razvoj humanistike izdali prvi dve (demo) številki revije za literaturo in humanistiko Dialog!. Ime in časovno sovpadanje s prenehanjem izhajanja Dialogov, ene najstarejših slovenskih revij, seveda nista naključna.

Naš Dialog! je nastal iz želje po nadaljevanju tovrstne revijalne tradicije v Mariboru in kot upor proti vztrajnemu krčenju medijskega prostora za literaturo, umetnostno kritiko in poglobljeno družbeno refleksijo.

Glavna pobudnica zanj je Petra Kolmančič, dolgoletna literarna urednica »starih« Dialogov, ki je potem, ko se v okviru uredništva revije niso uspeli dogovoriti o nadaljevanju zgodbe, zbrala okoli sebe novo, bolj literarno obarvano ekipo, ki je bila pripravljena nadaljevati delo.

V letu 2025 se je z Emico Antončič, glavno urednico in ustanoviteljico izdajatelja Dialogov, podjetja Aristej, d. o. o., večkrat poskušala dogovoriti o nasledstvu, kar bi omogočilo tekoče nadaljevanje izhajanja revije pod drugim okriljem. Do dogovora nazadnje ni prišlo. Kakšni so pravni, finančni in drugi razlogi za to, ne bom špekuliral – o tem imam premalo neposrednih informacij in konec koncev niti ni (več) bistveno. Dialogi so bili z začetkom leta 2026 tudi uradno ukinjeni in izbrisani iz registra medijev, njihova zdaj že bivša glavna urednica pa je kategorično izjavila, da pravnega nasledstva ne prepušča nikomur. Kar jasno spoštujemo; s pravnega stališča je to pač njena pravica.

Morda bi veljalo samo omeniti, da tudi »Aristejevi« Dialogi leta 1994 niso nastali iz nič kot nova samostojna podjetniško-kulturna pobuda, ampak kot nadaljevanje uveljavljene revije, ki je izhajala vse od leta 1965 ter v tem obdobju menjavala izdajatelje, uredniške odbore in tudi sam koncept, ki je nihal od literarnega do bolj splošno kulturnega in družboslovnega.

Z iskrenim spoštovanjem do glavne urednice in celotnega uredniškega odbora ter ob zavedanju dejstva, da je bilo njihovo odlično delo dolga leta absolutno premalo cenjeno, sam ne vidim upravičljivih razlogov, da štafetna palica po 61 letih pade po tleh.

Nekateri smo še premladi za upokojitev, še preveč polni idealov, entuziazma in ljubezni do področja svojega dela, da bi si lahko privoščili obupati. Hkrati imamo dovolj izkušenj, da ne pričakujemo več, da bo nekdo drug ustvarjal prostor, v katerem bi lahko delovali. Zato bomo tekli naprej, prilagodili delovanje trenutnim razmeram in jih postopoma poskušali izboljšati. Šele če nekaj obstaja, lahko raste in se razvija. Če nečesa ni, tega pač ni, ljudje se na to navadijo in se sčasoma komaj še spomnijo, da je kdaj bilo.

Ob pogrebnih govorih in rekviemih, ki so sledili uradni ukinitvi Dialogov, je bilo izrečeno, zapisano in nato na več koncih povzeto tudi marsikaj, s čimer se ne morem povsem strinjati.

Ni res, da v drugem največjem slovenskem mestu ne bi bilo nikogar, ki bi imel interes in bil sposoben izdajati revijo takšnega oz. sorodnega tipa – to smo na najboljši način demantirali z udarniško izdajo dveh demo številk revije, ki sta tudi pri strokovnih bralcih naleteli na pozitiven sprejem. Že sama teza, da so nove generacije intelektualno in umetniško šibke, pa je milo rečeno pokroviteljska.

Prav tako ne drži, da smo (mariborski?) literati nekakšna zdraharska združba, ki se samo prepira in ki bi rada uzurpirala Dialoge, da bi lahko v njih objavljala lastne tekste. Naša izkušnja je prav nasprotna: praktično vsi, ki so izvedeli, da želimo v mestu ohraniti revijo, so nam nesebično izrekli podporo in v tem prepoznali širši družbeni interes. Uredniški izbor prispevkov v prvih številkah izkazuje vse kaj drugega kot ozko regionalno ali celo klikaško usmerjenost, kar npr. ugotavlja tudi Andrej Blatnik v Sodobnosti*: »/…/ V isti številki urednica za literaturo piše, da je konec Dialogov čas za začetek novih –  in revija Dialog! je medtem poskusno že izšla: koncipirana je izrazito literarno in sploh ne lokalno. /…/«

Brez neposrednega pravnega nasledstva pa se je pojavil problem, kako izpolniti stroge kriterije za sodelovanje na javnih razpisih za sofinanciranje. Imeli smo srečo, da nas je pod okrilje vzelo Društvo za razvoj humanistike, kjer smo hitro našli skupen jezik in interes. A reference izdajatelja in vseh sodelujočih še niso bile dovolj: pogoji razpisa Javne agencije za knjigo so zahtevali, da sta v zadnjem letu izšli vsaj dve številki revije v predpisanem obsegu in nakladi. Z uredniško ekipo smo se lotili na videz nemogoče naloge in zgolj s skromnimi interventnimi sredstvi Mestne občine Maribor, ki niso pokrila niti polovice realnih stroškov tiska, konec leta 2025 izdali zahtevani »demo« številki revije. Naj se na tem mestu še enkrat posebej zahvalim vsem avtorjem in avtoricam ter drugim sodelavcem, ki so se zaradi izredne situacije ob tem odrekli svojim honorarjem. Brez njihovega prispevka – to je treba jasno povedati – naše revije danes ne bi bilo.

Kar je bilo in ostaja problem, so (predvidljivo) finance. Tako kot so bili prej Dialogi, je tudi naš Dialog! ujet v razmerje sofinanciranja med Javno agencijo za knjigo in Mestno občino Maribor, pri čemer se malce absurdno pojavlja večja težava na lokalnem kot nacionalnem nivoju. O tem bi se dalo zapisati marsikaj, pa najbrž nič pretirano novega. Ostaja upanje, da se status, način in obseg financiranja kulture v mestu v prihodnje le izboljšajo – ne samo zaradi naše revije, ampak tudi številnih drugih potencialov, ki zaradi podhranjenosti ostajajo neizpolnjeni. Z vidika občinskega proračuna govorimo o relativno majhnih sredstvih, s katerimi se lahko dosežejo veliki učinki (tudi v čisto multiplikativno ekonomskem smislu, čeprav to jasno niti ni najpomembnejši vidik). Varčevanje na področju kulture ni dobra zamisel – prihranek je pičel (če sploh), škoda pa precejšnja in dolgotrajna.