»Nolan je uničil Homerja.« »To sploh ni Odiseja.« »Casting je katastrofa.« »Sram bi me bilo napisati kateri koli del tega scenarija.« »Zakaj je to videti kot generični vojni film?« »Nolan je precenjen.« »Helena naj bi bila najlepša ženska na svetu. In bela.« »Zakaj je Agamemnon videti kot srednjeveški vitez?« »To ni Grčija bronaste dobe.« »V filmu o Grkih ni grških igralcev.« »Nolan je preveč poenostavil Odiseja.«
To je le nekaj izmed tisočev komentarjev, ki so v zadnjih tednih preplavili družbena omrežja. Zdi se, da OdisejoChristopherja Nolana ta hip komentira skoraj vsak, ki ima »pet minut časa«. Zdi se, da mora imeti vsak, ki da kaj nase, mnenje o filmu in Homerjevem epu. Že dolgo ni bilo filma, ki bi sprožil tako intenzivno javno razpravo.
Kar je odlična priložnost, da skozi filmsko kritiko spregovorimo ne le o Nolanovi reinterpretaciji antičnega epa, temveč tudi o tem, kako se na njenem primeru prepletajo družbena omrežja, ekonomija pozornosti in sodobno trženje filmov. Če so družbena omrežja nekoč filme predvsem oglaševala, jih danes vse bolj tudi sooblikujejo. In vplivajo na način, kako jih javnost sprejme, razume in vrednoti.
Zakaj o Odiseji govori ves internet?
Začeti je treba s temeljnim vprašanjem – zakaj o Odiseji Christopherja Nolana naenkrat govorijo tako rekoč vsi? Odgovorov je več. Prvi je očiten: Nolan je ena največjih hollywoodskih blagovnih znamk, ki že z imenom pritegne široko občinstvo. Tako kot na primer James Cameron. Po uspehih filmov Oppenheimer, Dunkirk, Medzvezdje, trilogije o Batmanu in številnih drugih uspešnic je vsak njegov projekt globalni kulturni in hkrati – se razume – komercialni dogodek. To ni film, ki ga greš ali ne greš gledat. To je film, ki si ga ogledajo tudi ljudje, ki v kino sicer praktično ne hodijo.
Kar v svetu družbenih omrežij pomeni, da njegovi filmi že zdavnaj niso zanimivi le filmskim kritikom in filmofilom, ampak o njih razpravljajo tudi vplivneži, podkasterji, politični komentatorji in ustvarjalci vsebin, ki filmskega področja sploh ne pokrivajo. K temu prispeva še ena značilnost Nolanovega opusa. Njegovi filmi z bogato simboliko, večpomenskostjo in odprtimi vprašanji namreč skoraj tradicionalno vabijo k naknadnim diskusijam. Spomnite se samo zaključnega prizora vrtavke v Izvoru. Tokrat pa gre povrh za adaptacijo enega najbolj kanoničnih besedil zahodne književnosti, kar skoraj neizogibno odpira razprave o tem, kako zvest je režiser izvirniku. Oziroma o tem, kako se je pregrešil zoper izvorno besedilo.
Verjetno ste opazili, da smo uvodoma izpostavili predvsem negativne komentarje. Namenoma. Že res, da je Nolanova Odiseja z več sto tisoč ocenami na portalu IMDb in oceno okoli 8,5 med občinstvom še kar dobro sprejeta, toda že vrabci čivkajo, da negativnost na spletu pritegne več pozornosti kot pozitivnost. Če želiš pozornost, dobro stvar pohvali. Če želiš veliko pozornosti, pa tisto, kar ljudje množično hvalijo, skritiziraj.
Na družbenih omrežjih so pač najbolj vidni predvsem najbolj glasni uporabniki, ki pa niso nujno reprezentativen vzorec celotnega občinstva. Snovalci algoritmov so že zdavnaj ugotovili, kako izkoristiti našo biološko nagnjenost k zaznavanju negativnega, tako imenovano negativno pristranskost, zaradi katere prej kot dobre stvari opazimo slabe stvari, lastnosti in dogodke. Gre za mehanizem, ki je bil nekoč koristen za preživetje, saj je bilo pomembno pravočasno opaziti nevarnost, v sodobnem digitalnem okolju pa postane idealno gorivo za ekonomijo pozornosti. Kar ni diskvalifikacija kritik filma, pojasni pa, zakaj je negativnih odzivov toliko in zakaj se tako hitro širijo. Algoritmi poleg tega nagrajujejo velike in vroče teme, platforme, kot so YouTube, TikTok, X in Instagram, pa jih dodatno potiskajo v ospredje. Namesto ene novice tako dobimo dvajset praktično enakih. Ustvarjalci vsebin, četudi film ni njihovo primarno področje, so skratka hitro ugotovili, da bodo z videom ali objavo o Odiseji dosegli več ogledov kot z analizo manj znanega filma ali kakšne druge teme.
Ko vsi govorijo, moraš govoriti tudi ti
Deluje pa še en psihološki mehanizem – če in ko vsi govorijo o nečem, ljudje dobijo občutek, da morajo tudi sami imeti mnenje. Če ne komentiraš, namreč tvegaš, da te občinstvo spregleda. Nolanova Odiseja je zato prerasla okvir filmske razprave in postala medijski dogodek sam zase. Takšni dogodki pa privabijo tudi vse tiste, ki povečano zanimanje javnosti radi izkoristijo za lastno promocijo. Kritiziranje izjemno cenjenega dela na ta način za nekatere postane način dokazovanja drugačnosti ali strokovnosti.
Izpostavljanje domnevnih zgodovinskih netočnosti, zgrešenosti adaptacije ali vsebinskih opustitev lahko deluje kot signal občinstvu: poglejte, jaz vidim nekaj, česar drugi ne. Kontrarianjska stališča tipa »vsi hvalijo ta film, jaz pa bom povedal, zakaj je precenjen« ustvarjajo vtis neodvisnega razmišljanja in izstopanja iz množice. Navedeno ne pomeni, da je vsak kritik oportunist. Pomeni pa, da logika družbenih omrežij ob tako velikem zanimanju neizogibno zniža prag za to, kdo se čuti poklicanega razlagati film.
Vsaka Odiseja je reinterpretacija
Nekaj ironije je v tem, da Christopher Nolan te dni z igralsko zasedbo gostuje v številnih televizijskih oddajah, o vsebini svoje Odiseje pa govori presenetljivo malo. Vsaj ne poglobljeno. Britanec iz izkušenj ve, da je interpretacijo bolje prepustiti občinstvu. Kot režiser je že večkrat obravnaval znane zgodbe in priljubljene like, kar je praviloma sprožilo žolčne polemike. Spomnimo se odzivov ob snemanju trilogije o Batmanu, predvsem izbire Heatha Ledgerja za Jokerja, pa tudi kritik filma Oppenheimer, kjer so mu nekateri očitali, da premalo obravnava širše posledice projekta Manhattan. Z drugimi besedami: to ni Nolanov prvi rodeo.
Ko je nedavno gostoval v satirični oddaji The Daily Show pri Jonu Stewartu, je govoril ravno o tem. Pojasnil je, da ima sam sicer zelo jasno predstavo o pomenu posameznih prizorov, vendar se je skozi leta naučil, da mora dvoumnosti prepustiti gledalcu. Ob tem je povedal zanimivo anekdoto z začetka kariere. Ko so ga novinarji spraševali o filmu Memento, je najprej dejal, da mora vsak gledalec sam razvozlati film, nato pa vseeno ponudil svojo razlago. Njegov brat Jonathan Nolan, avtor kratke zgodbe, po kateri je film nastal, ga je pozneje zato oštel, češ: »Tega ne počni nikoli več. Ljudje prvega dela odgovora niso slišali. Zapomnili so si le tvojo razlago.«
Nolan skratka dobro ve, da film – tako kot vsako umetniško delo – v sklepni fazi vedno »dokonča« občinstvo. Da je vsak ogled do neke mere interpretacija, podobno kot je interpretacija tudi vsako adaptiranje, prevajanje in že samo branje Homerjeve Odiseje. Pri Odiseji je to morda še posebej izrazito, saj ne gre za sodoben roman z enim avtorjem in dokončno različico besedila, temveč za ep, ki je po mnenju številnih raziskovalcev nastajal skozi dolgo obdobje ustnega izročila. Zgodba se je prenašala, spreminjala in dopolnjevala, preden je več stoletij pozneje dobila zapisano obliko. Tako imenovano homersko vprašanje – ali sta Iliado in Odisejo ustvarila en sam pesnik, več avtorjev ali dolga tradicija pevcev – zaposluje klasične filologe že stoletja. To pomeni, da je tudi sama Odiseja v svojem bistvu rezultat številnih interpretacij, Nolan pa zgolj njen najnovejši interpret. Njen zadnji rapsod.
Vprašanje zato ni toliko, ali je njegov film zvest izvirniku v dobesednem smislu, ampak kakšno novo branje ponuja. Čar zgodb je namreč ravno v tem, da niso statične: Odiseja ni preživela tisoč let zato, ker bi jo vsaka generacija zgolj ponavljala, ampak zato, ker jo je vedno znova razlagala po svoje. Vsaka interpretacija po tem ključu seveda ni kar samodejno uspešna: v naravi stvari je, da je vsak umetnik podvržen presojanju, ali je njegova interpretacija umetniško zanimiva, notranje dosledna in prepričljiva.
Tipično nolanovski film
Kakšna je torej Nolanova Odiseja? Začnimo s tem, kaj ni. Triurni film ne more biti nadomestilo za branje štiriindvajsetih spevov epa o desetletnem vračanju Odiseja na Itako. V 180 minutah ni mogoče zajeti vseh psiholoških, filozofskih in mitoloških plasti izvirnika. Prav tako ni mogoče vključiti vseh sodobnih interpretacij, ki pozornost preusmerjajo z osrednjega junaka na like, dolgo potisnjene na rob pripovedi. Vsaka resna kritika se mora zato začeti pri dejstvu, da Nolanova Odiseja pod črto preprosto ne rabi biti nič drugega kot Odiseja Christopherja Nolana. In za tiste, ki njegov opus dobro poznajo, njegova Odiseja pravzaprav ni veliko presenečenje. Nolan je pač znova tipično nolanovski, kar v prvi vrsti pomeni film z močnim avtorskim pečatom in izjemno tehnično dovršenostjo. Film, pri katerem gledalec v nasprotju s številnimi sodobnimi hollywoodskimi spektakli, zgrajenimi predvsem na računalniških učinkih, dobi tisti redek občutek fizične resničnosti, pristnosti in nepotvorjenosti videnega.
Kar ni samoumevno, čeprav je skozi leta, ko govorimo o filmih Christopherja Nolana, njegov standard snemanja nekako postal samoumeven. Prav zato velja ob neskončnih razpravah o barvi polti igralcev, zgodovinski verodostojnosti oklepov ali vsebinskih opustitvah s klicajem na koncu opozoriti, da takšna preobleka filmov v dobi umetne inteligence in digitalnih učinkov ni pod nobenim pogojem samoumevna. Nasprotno – redkost je. Nolan je skupaj s številnimi mojstri svoje obrti Homerjev ep prevedel v fotografsko osupljiv in zvočno udaren film, v katerem mitološka bitja malodane oživijo pred našimi očmi. Ni si težko predstavljati, da bo film v tehničnem smislu navduševal tudi številne poznejše generacije. Da bodo prizori prestali test časa, kot radi rečemo.
Velike teme za veliko občinstvo
Pri tem pa prav tako velja, da je Nolanova Odiseja tipično nolanovska tudi po vsebini. Tudi tokrat jo tu in tam pestijo nekoliko izumetničeni dialogi in podhranjena karakterizacija stranskih likov. Tudi tokrat se globina naracije v odnosu do pripovedne zgradbe mestoma pomakne v drugi plan. Tam, kjer bi si gledalec želel več prostora za razvoj likov, njihove misli, strahove in želje, scenarij večkrat raje ponudi nov časovni preskok, spektakularen prizor ali zapomnljivo enovrstičnico. To ni nova težava Nolanove filmografije, temveč cena njegovega načina pripovedovanja.
Prav tako je znova očitno, da je Nolan izrazit realist. Tudi kadar pripoveduje o navidez nadnaravnih dogodkih ali fantastičnih likih, ga zanima predvsem, kako bi tak pojav deloval, če bi se zgodil v resničnem svetu. Vsak izjemen pojav zato skuša utemeljiti z notranjo logiko. Pomislite na trilogijo o Batmanu. Morda najbolj nazorno pa to logiko pokaže film Skrivnostna sled (The Prestige). V njem se eden od čarovniških trikov izkaže za dejansko podvajanje človeka, Nolan pa se ne ustavi pri spektaklu samega trika. Zanima ga njegova moralna in praktična posledica: če ob vsakem nastopu nastaneta dva človeka, kdo je izvirnik in kaj se zgodi z drugim? Film zato pripelje do skrajne, srhljive logične posledice – po vsakem nastopu mora eden od njiju umreti. Da v njegovi različici Odiseje bogov tako rekoč ni, torej ni naključje.
Poleg tega ni naključje, da tudi tokrat velika vprašanja v filmu predstavi na način, ki ostaja dostopen zelo širokemu občinstvu. Kar je bolj kot kritika ugotovitev: čeprav rad zapleta strukturo pripovedi, pri temeljnih človeških vprašanjih praviloma ne skuša biti pametnejši od gledalca. Njegovi filmi ponujajo več ravni branja, vendar za doživetje čustvene in napete zgodbe ni treba razumeti vsake simbolne podrobnosti. Na podoben ljudski, dostopen, preprost način velike teme v svojih filmih obravnava tudi James Cameron. Titanik je hkrati ljubezenska zgodba, film katastrofe in pripoved o razrednih razlikah. Avatar govori o kolonializmu, pohlepu in izkoriščanju narave, vendar vse to zapakira v preprosto zgodbo o človeku, ki zamenja stran. Njegove teme niso zakrite za plastmi metafor. So jasne in univerzalne.
Nolan je formalno zahtevnejši pripovedovalec, vendar sledi podobni logiki. Medzvezdje razpravlja o relativnosti časa, gravitaciji in višjih dimenzijah, toda njegovo srce ni fizika, ampak ljubezen in družina, še posebej odnos med očetom in hčerjo. Oppenheimer prav tako ni predvsem film o jedrski fiziki, temveč film o človeku in odgovornosti človeka, ki stoji za znanstvenim dosežkom. Nolan tako kot Cameron razume, da mora film predvsem učinkovito vzbujati čustva. In zato ni naključje, da njune filme gledajo največje množice.
Film o vojni, ne o junaštvu
Tudi Nolanova Odiseja je tako pod plastjo večžanrskega spektakla in razvejane pripovedne strukture nepresenetljivo preprost film z zelo jasnimi poudarki. Je predvsem film o vojni in proti vojni. In skozi to optiko postanejo številne opustitve v odnosu do izvirnika povsem razumljive. Primer: eden pogostejših očitkov je, da je Nolan pri spustu v Had izpustil znameniti pogovor med Odisejem in Ahilom, ki obžaluje svojo odločitev za kratko življenje v zameno za večno slavo. Po mnenju mnogih gre za enega ključnih prizorov Homerjevega epa, toda Nolanova Odiseja takšnega prizora pravzaprav ne potrebuje. Njegov film namreč od začetka do konca govori prav o tem: o ceni vojne. Pri tem pa dosledno razblinja prav mit o vojnem junaštvu. To se morda najjasneje pokaže pri trojanskem konju. Nolan ga ne predstavi kot genialno vojaško zvijačo, ampak predvsem kot prevaro, ki omogoči množični pokol Trojancev. Pokaže nam, da je vojna grda, da ne ostane na bojišču in da se njene posledice prenesejo v mir. Da po vojni vedno pride povojno obdobje. Pokaže nam, kako vojna zareže v meso družbe.
Nekatere značilnosti junakovega večplastnega karakterja se ob tem filmskem poudarku izgubijo. Nolanov Odisej je namreč v skladu z osrednjo temo filma predstavljen predvsem kot čustveno otopeli vojni veteran, ki ga razjedata travma in občutek krivde, saj je prav on avtor famozne prevare s konjem. Nolan v tem smislu naredi zelo jasno distinkcijo med Odisejem, ki ga opevajo pesmi, in Odisejem, ki je v vojni izgubil dušo in se mora znova sestaviti. Izgubil je skoraj vse tovariše, travmatiziran je, na poti pa se srečuje z družbami, ki so izgubile občutek za red, pravičnost ali gostoljubje, kar je eno od temeljnih moralnih načel grškega antičnega sveta.
Prav zato je Nolanova Odiseja tudi aktualna pripoved o krhkosti vsakršne civilizacije. Pokaže, da družbeni red ni samoumeven, ampak obstaja le, dokler ljudje spoštujejo skupna moralna pravila. Pokaže tudi, kako hitro propadejo družbe, ki zapadejo v brezpravje in v vojni poteptajo tisto, kar je med ljudmi sveto. Vzporednice z današnjim svetom se ponujajo skoraj same od sebe. Tudi naš čas zaznamujejo dolgotrajni oboroženi konflikti, katerih posledice segajo daleč onkraj frontnih črt. Podobno kot Oppenheimer je tudi Odiseja film, ki se pod gladino bere kot premišljen komentar sodobnega časa. Ni brez pomanjkljivosti. Ni popoln. Toda njegova ambicioznost, zrelost in veličina so nezgrešljive.
Ko internet postane filmski marketing
Na primeru Nolanove Odiseje pa je nezgrešljivo še nekaj drugega. Največji filmi danes niso več zgolj kulturni izdelki, ampak medijski dogodki. Še preden pridejo v kino, se o njih razpravlja zaradi napovednikov, fotografij s snemanja, izbire igralcev in govoric. Če so nekoč uspeh filma gradila predvsem priporočila prijateljev in kritikov, danes to vlogo vse bolj prevzemajo družbena omrežja. Na neki način celo izrivajo tradicionalni marketing filmskih studiev. Šolski primer je letošnja grozljivka Obsedenost, ki je postala finančna uspešnica predvsem zato, ker je pred tem postala viralna uspešnica. Velik del občinstva ni šel v kino zato, ker bi poznal režiserja Curryja Barkerja, ampak zato, ker je internet ustvaril občutek, da gre za film, ki ga »moraš videti«. Film, posnet s proračunom, manjšim od milijona, je nato po festivalski premieri postal ena največjih letošnjih žanrskih uspešnic, ki se bliža že polovici milijarde prihodkov po svetu.
Podoben premik nakazuje tudi psihološka grozljivka Backrooms, ki jo je posnel mladi youtuber Kane Parsons. Čeprav je še prezgodaj za dokončne sklepe, ta film kaže, kako lahko danes veliki filmski projekti nastanejo neposredno iz internetne kulture, ne pa nujno iz romanov, stripov ali ustaljenih hollywoodskih franšiz.
Kar pa še ne pomeni, da so družbena omrežja postala vsemogočna. Številni filmi so bili na spletu izjemno priljubljeni, pa v kinih niso dosegli pričakovanih rezultatov. In obratno: nekateri filmi niso ustvarili velikega spletnega hrupa, vendar so skozi priporočila gledalcev vseeno postali uspešnice. Primer Nolanove Odiseje pa lepo pokaže še eno od temeljnih zakonitosti ekonomije pozornosti: za uspeh filma pogosto ni odločilno, ali ljudje o njem govorijo pozitivno ali negativno. Pomembneje je, da o njem sploh govorijo.
Na primeru Nolanove Odiseje pa je nezgrešljivo še nekaj drugega. Največji filmi danes niso več zgolj kulturni izdelki, ampak medijski dogodki
Odiseja pripada vsem
Pri tem pa vidimo tudi, kako danes popkultura vse bolj služi kot megafon kulturnih vojn. Njihovi akterji namreč dobro vedo, da veliki filmski dogodki povečajo doseg njihovih rasističnih, seksističnih in homofobnih sporočil. Ne zanimajo jih režija, scenarij in igra, temveč zgolj preštevanje gejev, transspolnih oseb in nebelcev v zasedbi. Večina v tej množici po premieri filma seveda po »nekem naključju« ni opazila, da Lupita Nyong’o kot »ne svetlopolta« Helena in Elliot Page kot »nebinarni« vojak Sinon kljub razmeroma kratkima vlogama ustvarita izstopajoča igralska nastopa.
Ne, tovrstni odzivi v okviru filmske kritike niso vredni posebne omembe, pokažejo pa, kako zelo toksičen, erodiran in brezupno trivialen je v imenu čim večjega obiska in dobička postal dobršen del razprave na družbenih omrežjih. In kako v spletnem okolju, v katerem mnenja vse bolj nadomeščajo znanje, tudi profesionalizirana filmska kritika vse bolj izgublja veljavo. Morda najbolj skrb vzbujajoče pa je še nekaj drugega. In sicer, kako logiko kričanja vse pogosteje prevzemajo intelektualci, ki bi morali najbolj skrbeti za higieno razprave. Razprave, ki je vse manj prostor skupnega iskanja boljših argumentov, vse bolj pa tekmovanje, v katerem je cilj predvsem premagati, osmešiti in ponižati sogovornika. Kot da smo pozabili, da razprava v temelju ni namenjena dokazovanju lastne nezmotljivosti, ampak preverjanju lastnih prepričanj.
In kot da smo pozabili tudi to, da so filmi v svojem bistvu okno v svet, skozi katero vidimo vse tisto, zaradi česar smo drugačni od drugih, a tudi vse tisto, kar nas druži. Ob vsej glasni razpravi o Nolanovi Odiseji se zato velja spomniti nečesa precej preprostejšega. Odiseja ni ne moja ne tvoja. Ni Nolanova. In v nekem smislu tudi ne Homerjeva. Kot ena temeljnih zgodb zahodne civilizacije pripada vsem nam. Christopher Nolan je tej tisočletja stari pripovedi preprosto dodal novo interpretacijo. Ki ni dokončna. In ne edina. Zagotovo tudi ni brez napak. Je pa filmsko ambiciozna, tehnično izjemna in dovolj vsebinsko bogata, da se bomo o njej verjetno pogovarjali še dolgo po tem, ko bo zapustila kinodvorane.
Če bo zaradi nje več ljudi seglo po Homerju, če bo kdo prvič odprl Odisejo ali v njej našel odgovor na lastna vprašanja, potem je film dosegel nekaj, kar presega blagajniški izkupiček. In morda smo ob vseh bahavih, prevzetnih in pogosto žaljivih spletnih odzivih spregledali še nekaj: družbena omrežja nam niso približala le glasnih komentatorjev, ampak tudi vrhunske poznavalce antične književnosti, katerih razlage so danes oddaljene le nekaj klikov. Največje intelektualce med njimi praviloma prepoznamo po nečem zelo preprostem: za težo lastnega mnenja jim ni treba poniževati mnenja drugega. Družbena omrežja imajo nasprotno svojo logiko, ki nagrajuje predvsem hitrost in konflikt, ne pa nujno znanja in dobrih argumentov. Te logike verjetno ne bomo spremenili. Lahko pa se odločimo, da je ne bomo posnemali in da bomo stvari presojali z več radovednosti kot gotovosti ter z več pripravljenosti za dialog kot za dokazovanje, da imamo prav. Morda pa je to eden izmed naukov vsega tega, kar se dogaja okoli Odiseje zunaj kinodvoran. In navsezadnje je morda prav zato Homerjeva Odiseja preživela skoraj tri tisočletja – ne zato, ker bi se ljudje o njej kadar koli strinjali, ampak zato, ker se o njej nikoli niso nehali pogovarjati.
