Ob pogledu na zgodovino se nam stvari velikokrat zdijo logične. Preteklost se je odvila in ne moremo je pisati z glagoli v pogojnem naklonu, še manj pa spremeniti. Naša predstava je velikokrat taka, da se je vse zgodilo po vnaprej napisanem scenariju. Neizpodbiten zgodovinski podatek je, da je Hitler prišel na oblast 30. januarja 1933 in da je nacizem trajal do njegovega padca konec aprila 1945. Suhoparni letnici v sebi skrivata marsikaj, predvsem veliko možnih razpotij, skozi katera je šla zgodovina, preden je prispela tja, kamor je.
Kako so čas takoj po Hitlerjevem vzponu na oblast doživljali vidnejši nemški razumniki, umetniki, pisatelji in politiki, nam razkriva Uwe Wittstock v delu Februar 1933, zima literature, ki ga je v prevodu Sete Knop izdalo LUD Literatura. Wittstock se je leta 1955 rodil v Dresdnu, kmalu zatem pa je njegova družina zapustila Nemško demokratično republiko in se preselila na Zahod. V svoji dolgi karieri je bil Wittstock urednik pri dnevniku Frankfurter Allgemeine Zeitung, nato pa je sodeloval z več pomembnimi nemškimi založbami. Od leta 2017 živi kot svobodni umetnik. Njegova dela obravnavajo predvsem čase družbenih sprememb, vojn in revolucij. Knjiga, o kateri tokrat pišemo, je v nemškem izvirniku izšla leta 2021, dve leti pozneje v angleščini, letos v slovenščini, doslej pa je izšla v kar petnajstih jezikih.
Avtor nam ponuja zelo natančen, skoraj kronikalen opis približno dveh mesecev med koncem januarja in začetkom marca omenjenega leta, ne samo z vidika političnega dogajanja v tedanji weimarski republiki, ampak tudi širše. Zelo poglobljeno so namreč podane osebne zgodbe protagonistov tedanjega časa, ki jih bogatijo na videz suhoparni podatki oziroma statistike, denimo o tem, koliko je bilo v posameznih dneh novih okužb z gripo ali koliko ljudi je padlo v medsebojnih pouličnih spopadih med nacisti in njihovimi nasprotniki.
Nemško javno sfero so v tistem času oblikovale kategorije ljudi, ki Hitlerju seveda niso bile po volji. V glavnem je šlo za komuniste – nekateri od teh so v dvajsetih letih sodelovali v kratkotrajni Bavarski sovjetski republiki –, Jude in svobodne duhove, predvsem pisatelje. Večina omenjenih je Hitlerja precej hitro »pogruntala« in se zato pravočasno umaknila v tujino. Pri begu je marsikomu pomagalo dokazilo o povabilu na literarni večer ali gostovanje, s katerim je obmejne oblasti prepričal, da ima za pot v tujino, kjer je nato tudi ostal, več kot upravičen razlog. Spet drugim so tovrstne namene preprečili z odvzemom potnega lista oziroma aretacijo. Spet tretji, med njimi mladinski pisatelj Erich Kästner, so bili prepričani, da je treba v Nemčiji kljub vsemu vztrajati. Represija je dosegla tako velike razsežnosti, da so nekaterim svojo pomoč in podporo tedaj ponudili tuji diplomati in njihova predstavništva.
Politično gledano se je v obravnavanem obdobju čas izjemno hitro zgostil in stvari so se začele naglo dogajati. Najbolj zanimiv je danes povsem neznan podatek, da so Hitlerja dober mesec po imenovanju na položaj nemškega kanclerja čakale volitve. Veliko njegovih nasprotnikov je upalo, da mu bo 5. marca izid nenaklonjen in da bo zato njegova vladavina prešla v zgodovino kot kratkotrajen oklepaj. Prav zato so tudi vztrajali v Nemčiji, kjer so želeli oddati svoj glas, in se niso takoj umaknili, kar je marsikdo plačal z osebno svobodo ali življenjem.
Po Hitlerjevem prevzemu oblasti je nacistično gibanje napolnilo vse pore nemške države. Policija pripadnikov SA in SS ni več ovirala pri njihovem početju, še več, omenjeni skupini sta v kratkem času celo dobili status državnega organa. Oporečnike so lahko »legalno« množično zapirali in jim onemogočali stike z vsakomer. Zaradi velikega števila zapornikov so kmalu začela nastajati prva taborišča.
Pomemben mejnik je v tem oziru predstavljal požig Reichstaga. Nacisti so za dogodek takoj okrivili komuniste. Še pred tem so od predsednika Hindenburga dosegli podpis izredne uredbe o zaščiti naroda in države, nekakšne bianko menice, ki jim je dala proste roke pri represiji. Na nacistični strani sta se s svojo brutalnostjo »izkazala« poznejši propagandni minister Joseph Goebbels in tesen Hitlerjev sodelavec Hermann Göring. Njun cilj je bil »prečistiti« nemško kulturo in iz nje odstraniti vse, kar ni dišalo po nacionalnem. V povezavi s tovrstno produkcijo, predvsem literarno, se je tedaj uporabljala skovanka Asphaltliteratur, v katero so poleg Thomasa Manna, Ericha Kästnerja in Bertolta Brechta prištevali še Alfreda Döblina, Liona Feuchtwangerja in druge. Zgodba o javnih zažigih knjig je širšemu občinstvu dobro znana. Z namenom zagotavljanja pravovernosti književnosti je oblast ustanovila Reichsschrifttumskammer (Rajhovsko literarno zbornico). Marsikdo se je diktatu uklonil, drugi so poskušali vstopiti vanjo, vendar so bili pri tem zavrnjeni. V takem primeru so morali objavljati pod psevdonimom.
Zanimiva je tudi kasnejša, povojna usoda omenjenih zgodb. Thomas Mann je v izgnanstvu preživel celotno obdobje nacizma, in čeprav se je po moriji za nekaj časa tudi vrnil v domovino, ni umrl na njenih tleh. Tudi Brecht se je po letu 1945 vrnil v Nemčijo, in sicer v njen vzhodni del, saj je kot prepričan komunist podprl nastanek Nemške demokratične republike. Mannovega sina Klausa pa je predvojno in medvojno dogajanje skupaj z vsem ostalim tako zaznamovalo, da je še relativno mlad umrl v francoskem Cannesu, kjer je zaužil preveliko količino uspavalnih tablet.
Marsikdo od oporečnikov se v povojni Nemčiji ni mogel več prepoznati in se je zato odločil, da bo ostal v tujini. Nekaterih drugih, med njimi Alfreda Döblina, domača javnost ni upoštevala tako, kot bi pričakovali. Döblin se je zato iz Nemčije spet izselil v Francijo, tokrat povsem brez prisile. Zadnja leta marsikoga sta zato neizbežno prevevala velika zagrenjenost in razočaranje.