***
Za anoreksijo sem zbolela še kot najstnica, pri petnajstih, preden sem dobila prvo menstruacijo. To pomeni, da sem kar nekaj let živela s primarno amenorejo.
SLOVARČEK
amenoreja: izostanek menstruacije.
primarna: ko do petnajstega leta starosti menstruacije še ni
sekundarna: ko že redna menstruacija izgine za vsaj tri do štiri zaporedne mesece in več
KONEC SLOVARČKA
Amenoreja pa pomeni tudi škodo za kosti. Sploh med najstništvom. Zaradi kroničnega manka estrogena se lahko pojavi osteoporoza.
Moja takratna ginekologinja je torej, ko sem bila njena adolescentna pacientka z anoreksijo in amenorejo, predlagala zdravljenje s kontracepcijo, s tabletkami, ki bi mi zagotovile dovoljšen vnos hormonov v telo in sprožile menstruacijo. Kar je bila z današnje perspektive zgolj dobra, če ne že kar odlična, potuha mojim mehanizmom stradanja, kajti v resnici sem potrebovala hrano in psihoterapevtsko zdravljenje.
Kot najstnica dolgo nisem vedela, da krvavitev ob tabletkah sploh ni prava menstruacija in da te tabletke povzročajo cel kup stranskih zdravstvenih učinkov in problemov, med drugim v določenih primerih celo osteoporozo, in da s tem, ko dovajam umetno sintetizirane hormone, telo še bolj zaspi v proizvodnji lastnih.
Sčasoma sem si morala priznat, da se bo treba lotit bistva, torej stradanja. Oziroma telo nahranit in poskrbeti za naraven cikel, brez skrivalnic s kontracepcijo.
Ženske izgubimo menstruacijo iz različnih hujših ali lažjih vzrokov. Stres nam ugasne reprodukcijo, da bi prihranile energijo. Amenoreja in neredne menstruacije niso redka stvar. Redna in “normalna” menstra je v resnici neke sorte mit, ki spravlja ženske v stisko, če mu ne zadoščajo vsak mesec. Tako kot se lahko tudi “zdrav način življenja” ali “zdravje” hitro spremenita v pridigo in rigiden trend. Toda moj odklon od tako imenovane “menstrualne normalnosti in rednosti“ je temeljil na ekstremni, kronični podhranjenosti in ni bil več zanemarljiv. Amenoreja je vplivala na moje splošno zdravje. Prišel je namreč dan, ko so mi po nekaj letih iger stradanja, premladi, diagnosticirali osteopenijo, predstopnjo osteoporoze.
***
odpusti mi
acetabulum
da te nisem
hranila
***
Stara sem petintrideset let in poleg poroznih kosti imam še vedno živi in zdravi obe babici. Oziroma vse tri. Moj oče je imel namreč že od rojstva starša ločena in tako sem dobila po njegovi strani razširjeno družino. Ko sem bila v mali šoli – to je dandanašnji prvi razred –, smo se en dan z mamo ene od sošolk peljale s tečaja angleščine v sosednji vasi. Same punce. Pogovarjale smo se o svojih babicah in dedkih in jaz sem rekla: Jaz imam tri babice in dva dedka, ta tretji je pa že umrl, in sošolka, ki je vedno hotela bit najboljša od vseh, je mičkeno zastala, našobila rdeča usteca in, kot da bi ravnokar stuhtala nekaj najbolj pametnega na tem svetu, rekla: Ja, hm, jaz pa mislim, da imam štiri babice in ja, pet dedkov, ja, tako. Spomnim se njene mame za volanom, ki se je šokirana zasukala nazaj, proti nam na zadnjih sedežih, in ogorčeno vzkliknila: Manca, kaj ti govoriš! Že od nekdaj so mi torej zavidali široko zbirko mojih babic, zadnje čase pa mi pogosto rečejo, da sem lucky bitch, ker ljudje v mojih letih nimajo več sreče uživat bližine svojih živih nonic. Čeprav mislim, da nas je, če bi šli statistično raziskovati situacijo, kar dosti. Dedki pa so vsi odšli, telesa vseh treh so posredno ali neposredno podlegla alkoholu. Babice pa so kot živa korenina, preživele so može, režime, rojevanja dojenčkov, odraščanja otrok, menstruiranje in prehod v menopavzo, celo odstranitev maternice in zdaj se osvobojene kapitala lepote in mladosti dolgočasijo v starosti.
In čakajo, da pridem na obisk.
And since I do not have any children of my own, ostajam sama ta otrok, ki ima kar nekaj časa za cartarije z babicami. Več kot pa recimo moji bratje s kopico malčkov, za katere je treba poskrbet in ki sem jim z radostjo in vzhičenjem predana teta in pri katerih izživim ves svoj tako imenovani materinski nagon.
Zadnje čase babicam nikoli ne povem, kdaj pridem na obisk, in vedno pridem tako, da se pojavim meter ali dva pred njihovim obrazom.
In nič ne rečem.
Samo pogreznem se v ta pogled.
Ki me ujame in ki se zave, da sem res tam, meso in kri. Samo opazujem, kako se razširjajo oči, dviga čelo, kako se ob nasmehu kot rečne struge kopičijo gube prek obraza. Ne skočim v objem, držim pogled kot krmilo jadrnice. Tako kot včasih v gledališču, na odru, pri igralski vaji, ki je preprosto gledanje drug drugega v oči in opazovanje, kaj se med dvema bitjema dogaja brez besed. Kako zelo ekskluzivna situacija, ki si je ne moremo velikokrat privoščit v življenju, kjer ljudje bežimo pred zrenjem drug v drugega, ker nas tako razgali. Ta pogled z babicami, oh in sploh, v njem se toliko dogaja, povemo si, kako se imamo rade, kako smo se pogrešale, kako vemo, da se bomo pogovarjale o navihanih stvareh, kako se v tem trenutku vse prekinja, vse, kar nismo me. Nekaj pri vsem tem ima pač tudi dejstvo, da so babice počasne in ne morejo več skakat v objem in jaz ne morem njim, in vse to skakanje do stropa od veselja naredimo skoz pogled. Potem pa lupčka in previden stisk, da jim ne bi zbila slušnih aparatov z uhljev in spodmaknila hojce, bognedaj zlomila kolka. Vsem trem sem prva vnučka, rojena prva med vsemi vnuki, poseben status.
Kako si, babi, ej, doma sem pozabila zdravila v hladilniku, a si lahko sposodim vitamin D in kalcij za kosti čez vikend?
In babice odgovorijo:
Ti sam vzem, kar nucaš.
***
odpustite mi
medenica kolk
in stegnenica
odpustite mi
mali hrustanci
in hrbtenica
***
Konec vaje, vrnem se domov v črtasti rdeče-beli majčki in ves čas si tipam prsi, nikomur ne povem. Vznemirjenje se meša s strahom pred prevelikimi pričakovanji. Kot ko sem šla na sprejemce na akademijo in nisem povedala nikomur. Samo fokus in držanje figic. Mine dan. Grem spat. Ves čas preverjam, če me bradavičke še bolijo, celo ponoči se prebujam in se tipam. Obsedena sem. Pišem. Zjutraj na stranišču, potem ko se poulam, na papirju zagledam že naslednjo stvar, ki ji najprej ne verjamem: izcedek, prozoren in lepljiv kot surov beljak. Moje telo torej proizvaja sluz za semenčeca, da bi lažje potovala. Moje telo dela nekaj, česar ni delalo “stoletja“. In za kar sem sama delala “stoletja”, med okrevanjem, in v kar sem komaj še verjela. Vsakič, ko sem si rekla: Saj bo prišla, en dan, samo vztrajaj, bo prišla, druge ni, je bil prisoten občutek nekakšne slepe vere, nisem zares verjela, da se bo zgodilo. Pravzaprav nasprotno, bila sem ok z dejstvom, da pač ne bom uspela, da niti ni pogojev, da bi res uspela. Predvsem ker zaradi poznih ur ob večernem delu v teatru slabo in premalo spim in ker preveč uživam v ustvarjalnem stresu, ki pobere veliko energije, in ker se še vedno bolj kot ne bojim, da bi bila debela, torej ne jem lih na zalogo, bi rekla moja mami.
Toda zdaj je jasno.
V mojem zmešanem telesu se je nekaj postavilo v ravnovesje.
***
odpustite in
me ne pustite
na cedilu
***
Prvo svojo lastno naravno samovoljno menstruacijo dobim pri šestindvajsetih. Bivša sošolka z akademije je poleti, avgusta, oh, zlati avgustovski večeri, na obali praznovala svoje zadnje samske dneve. Dekliščina. Noč, polna neumnosti, vreščanja in za nekatere alkohola. V tistem času sem sveže zaljubljena v takrat še secret loverboya, dokaj sveže zaposlena v gledališču in neodvisno preseljena v svojo sobo v študentsko stanovanje v glavno mesto. Yey! Jedla sem, ustvarjala in se imela rada. Spomnim se, koliko svobode je bilo v mojem srčku. Ena sama sreča. In hormoni. Kajti. Med drugimi rečmi je bilo to poletje res poletje seksa.
Bližine.
Nekdo je bil neskončno dober z mano in jaz z njim.
Nekomu sem zaupala.
Spomnim se tuširanja v hiši mojih staršev, kakšen teden, dva pred to dekliščino, ko sem začutila srbečo, topo bolečino v bradavičkah. Pomislila sem: Ojoj, preveč me je pogrizel, in ko sem na stranišču na papirju našla sluz, sem pomislila: O, glej, očitno si ga skos želim in se vlažim. In tako sem tudi tisto jutro po dekliščini, v najetem stanovanju, ko sem šla iz velikanske postelje, v kateri nas je spalo pet, šest punc, lulat na stranišče in sem na papirju odkrila temnorjavo sled, pomislila: O, fak, kaj je to, ziher sem se kaj okužla, kakšna krava, seksam brez kondoma z nekom, za kogar sploh ne vem, al je res zdrav. To povem sošolki Leni in ona reče: Ja, jaz mam to, preden se ulije menstra, in jaz ji rečem: Ja, štekam, sam jaz nimam menstre.
Tako.
Jutro, žur končan, vsi smo poklapani.
Čao, punce!
Odpeljem se z obale.
Spotoma bi se morala ustavit v mestu na dogovorjenem dejtu, ampak grem naprej, ker me je strah. Še vedno overthinkam: Fak, kaj če je izcedek znak neke jebene okužbe.
Direktno peljem vrnit izposojen avto svojim staršem.
Po kosilu guglanje izcedkov ter spolno prenosljivih bolezni in okužb.
Potem na hitro kratka siesta.
Po siesti lulat.
Med lulanjem začutim v mednožju prekomerno vlago.
Se obrišem.
Na papirju kri.
Toliko krvi, da ne verjamem.
Pavza.
Sekunda pa posrka vase celo večnost.
In potem dojamem.
Nimam vložka, hlipam, jočem in se derem: JAAAAAA, JAAAAAAA! MAMI, MAAAAAAAMI! Mami bleda prileti do straniščnih vrat. Ne ve, kaj gleda. Hči z gatami malo nad koleni joče, se smeji in ji kaže popolnoma okrvavljen papir. Na tem mestu bi se morali objet, ampak onidve samo strmita druga v drugo, pogrezata se v pogled in si govorita brez besed. Potem mamica steče v kopalnico po vložek.
Ja.
Tako.
Sreča!
Opoteča.
Po devetih mesecih rednih menstruacij začnem spet stradat.
Nekaj se zgodi, niz dogodkov pravzaprav, za kar tu ni prostora, klonem, nastopi spet anoreksija in posledično amenoreja (sekundarna), za katero pa takrat niti slutim ne, da bo trajala skoraj desetletje.
In da bo vmes osteopenija napredovala v osteoporozo.
***
odpustite
mi kočniki
sekalci
slinavka
veziva
***
Odkritje pod črtasto rdeče–belo majčko, o katerem pišem na začetku, se je zgodilo letos, 2026, februarja, cikel pa se je zaključil zgolj z rjavkastim izcedkom. Zdravnica mi je rekla, da je to normalno, da bo šlo počasi, da so organi pač deset let spali, da se bo vse skupaj prebujalo postopoma, ampak vseeno sem se počutila kot poražena, pohabljena in padla vojska, ko naslednji mesec ni bilo ne bradavičk ne beljaka ne pohote, za katero ne rabiš prav nobene stimulacije, se pravi, govorim o poželenju, ki ti pade dol z neba in te zadane, kot da si požrla ekstazi, niti ni bilo požrešne lakote in jokanja med PMS-jem. Čutila sem vmesna nihanja počutja, energije, spolne sle, spanca, stanja kože, ampak očitno hormonov ni bilo dovolj za celovit in konkreten cikel. Se pa je zgodil tri mesece kasneje, junija. Popolna krvavitev. Odziv je bil podoben kot takrat pri šestindvajsetih, ampak sreča večja. Kajti. Ne vem, kako povedat, ampak res sem se prejebala, da sem prišla do sem: vzljubit hrano in telo, zgradit obrambne mehanizme pred boleznijo, da bi jo razumela in da se ne bi več ponavljala, dovolj počivat, vztrajat in zaupat, da mašina, v kateri bivam, dobro ve, kdaj bo pravi čas za cikel. In vse vrste pomoči: železo in B-vitamini, cink, maščobe, ljubeznice, psihoterapija, endokrinologi, gledališče, prjatučki, družina in seveda babice, ki so molile zame, ker mi ne privoščijo, da bi se mi v tridesetih kosti lomile tako kot njim v osemdesetih.
***
odpustite in
sprejmite
moje darove
vse te ure
preležane
da bi vas celila
ves kalcij
ki ga žrem
odpusti mi
acetabulum
naredi čudež
iz samega sebe
***
Zakaj o menstruaciji pišem točno v tem trenutku?
Zato ker jo po skoraj petih mesecih premora (junij–oktober) znova pričakujem. Če bo vse po sreči, bo to moja enajsta naravna menstruacija v življenju.
Tekst končujem v trenutku, ko je ovulacija že mimo, estrogenčki padajo, moja energija tudi, ves čas bi spala (danes sem med prizorom na jogiju zaspala kar na vaji), gnezdila bi in ob vsaki priliki mi gre na jok. Toda. Nobene drame si ne delam, opazujem se in jočem, sem zaspana, a vem, da bo minilo. Opazujem, kako vse to poteka, in se pravzaprav nekako veselim, ker vem, da se napoveduje kri. Kako se veselim te zdrizaste krvi iz svoje maternice. Vedno jo potipam s prsti, kot zajčka jo pobožam. Plesniva štruca kruha mi je bolj ogabna kot pa ljubka menstrualna kri. Občudujem vsak odtenek. Predvsem tiste ta velike temnordeče kose, ki me spominjajo na žametne blazine ali gledališke stole. Zame je vsaka krvavitev praznovanje. Moje lastno, osebno, nobenega new age kravala, da je jasno. (Tale oversharing z blazinami in tako naprej je maksimalna ekskluziva tbh.) Tudi če me vse boli, sem ves čas vesela, Damjana mi je zadnjič rekla: Ti si edina, ki se menstruacije tko veseli. Verjetno nisem res edina in verjetno, oziroma kar zagotovo, se bolj kot menstruacije veselim, da bom vsaj nekoliko zaustavila nadaljevanje osteoporoze. Vsak mesec se menstre veselim, ker vem, da mi je telo končno odpustilo. Moj kredit. Vsak mesec se je veselim, ker je menstra znak, da si je telo opomoglo od anoreksije. Za nikogar se ne rabim več redit, nikomur več ne rabim govorit, zatrjevat in nikogar prepričevat, da sem res zdrava, menstra vse pove namesto mene. Ko sem jo junija dobila, sem imela občutek, da so mi zrasli hrbtenica, krila in srce naenkrat. To je bil znak, da nekaj prav počnem, da si lahko zaupam. Anoreksija je bolezen, pri kateri še sam sebi večinoma težko verjameš, kaj šele da bi ti verjeli drugi. Zdaj pa ni bilo več dvoma. Na pravi poti sem. Lahko zaupam, da lepo skrbim za samo sebe. In hvalabogu, ljudje mi več ne gledajo pod prste, kadar jem. Ti že veš, kaj delaš, in očitno delaš prav, mi reče Klemen.
Vem, da je marsikateri ženski, sploh z diagnozo endometrioze – ki je mimogrede absolutno premalo raziskana –, menstruacija najhujša bolečina. Jaz imam to srečo, da moje niso preboleče. Vem, da bi marsikatera ženska raje videla, da menstruacija izgine, in tudi jaz osebno bi raje živela brez hormonskih nihanj in izcedkov, ampak če je ni, gre še toliko drugih organov in stvari v franže. Zajebana ta naša telesna biologija. Nimam želje rojevati otrok, toda moja menstruacija koristi mojemu telesu. In posledično mojemu življenju, vsemu, kar počnem, še posebej mojemu poklicu. Pravijo, da je igralstvo zelo telesen poklic. Včasih smo razbiti kot po kakšni fuzbalski tekmi.
ali je kaj trden most
kakor skala kamen kost
V Sloveniji ni mogoče vzeti tako imenovanega menstrualnega dopusta. Lahko vzamemo bolniško. In teh bolnišk je mnogo vsako leto. Toda. Ne pristajam na stigmatizacijo menstre kot bolezni. Ne dovolim, da sistem označi menstro za bolezen. Potemtakem bi tudi porodniško lahko stlačili v bolniško. V Evropi je Španija prva država, ki je zakonsko uvedla pravico do menstrualnega dopusta, lani ji je sledila Portugalska, ponekod drugje po svetu pa je to urejeno že od prej. Število dni na mesec ali leto se od države do države razlikuje, ampak, ja, ponekod obstaja! Pri nas te šanse ni. Zato imamo kdaj pa kdaj priložnost srečati sodelavke, kako na pol zadete od protibolečinskih farmacevtskih sredstev prilezejo v službe, ker menstruacija pa res ni neka stvar, zaradi katere bi človek moral ležat. Ja, seveda ni, ker je svet sistemsko še vedno ukrojen po telesu moškega. Iz istega razloga, po mojem mnenju, izhaja strah, da bi bila uvedba menstrualnega dopusta nekakšna okrepitev stereotipa o šibkosti ženskega spola in organov. Spet: seveda! A če bi bil svet ukrojen po merilih ženskega telesa, bi bila menstruacija zgolj del sistema, nikakor pa ne sramota, šibkost ali problematična odvečnost.
Nobena od mojih babic ni nikoli koristila bolniške med bolečo menstruacijo. Ena od njih, gospodinja, ki ni hodila v “službo”, je nekajkrat zaradi bolečih krvavitev padla skupaj, ampak je vseeno skuhala kosilo, nahranila kure in oprala cunje. Nobena od babic tudi ni uživala dolge porodniške. Ena od prababic pa je rodila kar med poljskim delom pod najbližjo hruško. Mojim babicam tudi ni nihče razložil, kaj je menstruacija, kaj so vložki, kako se zaplodi dojenček in kako se pred nosečnostjo zaščitiš. Še moji mami je njena mama, moja babica, ob prvi menstruaciji stvari razložila kar se da hitro, z eno gesto, z vložkom v roki. Danes je vse to z informiranjem drugače, manj tabuja in tudi večje količine internetnih čtiv na dlani vsak trenutek. Toda. Še vedno pa vztrajamo pri neuvedbi menstrualnega dopusta. Oziroma nič ne vztrajamo, o tem se sploh ne pogovarjamo. Morda sistem skrbi, da bi ženske zadevo izkorščale, tudi če to ni potrebno. Ampak nikogar pa ne skrbi izkoriščanje telesa v energetsko potratnih bolečinah za delo v različnih službah.
In verjetno to zares razume samo in zgolj le tista ženska, ki ob menstruaciji izgubi zavest.
In ne bi se čudila, če bi nekoč prav taka razumevajoča ženska uvedla pravico do menstrualnega dopusta.
In roko v ogenj dam, da bi vsaka izmed mojih babic to pravico kdaj koristila, če bi jo imela.
Tako.
Ditto.
Lp.
Ci vediamo.
Oblečeno imam.
Črtasto rdeče–belo majčko.
p. s.
V enem izmed mnogih intervjujev so letošnjo nobelovko za literaturo Anne Carson vprašali:
Q: You know, there’s debates from time to time about autobiography and writing, what is your relationship to writing autobiographically?
A: I’m appalled by it. And every time I sit down to write anything, I’m determined not to do that. But really, you have no other stories to tell, you know, or no other understanding of reality except the one you’ve lived, so it keeps coming up. But, um, yeah, I don’t like it. I don’t know what to do about that. I guess now we have autofiction, which is supposed to be somehow free of this question, but I don’t understand why. Do you?
kakšna lepa beseda
M E N S T R U A C I J A
Fun fact: rdeče krvne celice, bele krvne celice in krvne ploščice nastajajo v kostnem mozgu, ki se nahaja v notranjosti nekaterih kosti.