So trenutki v zgodovini, ko se čas zgosti in ko se lahko zgodi, da greš spat v eni državi in se naslednje jutro prebudiš v drugi, ne da bi se ponoči premaknil za ped. Povrh vsega sanjaš tisto, kar ti je spremenilo življenje ali ti ga morda še bo.
„Če bova preživela to klanje, boš ti krstni boter mojemu otroku, jaz pa tvojemu …“
To mu je nekega dne rekel v času zatišja med bitko, ki sta jo skupaj preživela na fronti. Eden je po kratkotrajnem urjenju v strelske jarke prišel pozno spomladi 1915, drugega so poslali med tiste okrvavljene in preklete hribe iz nekih drugih, prav tako okrvavljenih in prekletih hribov tam na vzhodni meji.
Kako sta se tam znašla, eden pripadnik Infanterie Regiment Nr. 7 iz Celovca, drugi pa Infanterie Regiment Nr. 67 iz Ödenburga, bi znala povedati samo zgodovina. A ta je taka, da se ne razkriva rada. Nekatere njene skrivnosti in potankosti bodo za vedno neslišne in nevidne, saj za njimi ni ostala nobena sled, čeprav so bile morda kdaj izrečene ali celo zapisane.
Po letu ali dveh ni nihče več verjel v čudeže ali preboje. Ko se je na prelomu med tretjim in četrtim letom vojne izkazalo, da je še dolgo ne bo konec, je v enem od dveh dozorela zamisel o pobegu. Načrtov seveda ni zaupal nikomur, niti najboljšemu tovarišu. Stvar je bila izredno tvegana. Med begom bi se lahko znašel v navzkrižnem ognju obeh nasprotujočih si vojska. Lastna bi streljala nanj, ker je bežal, nasprotna bi bila najbrž prepričana, da gre za napadalca, čeprav samo enega. Eden več ali eden manj pa v tistem času ni pomenilo kake velike razlike.
Če sem se doslej izognil tolikim kroglam, se bom še tem, je pomislil.
„Kaj bi naredil, če bi se jutri končala vojna?“ je tovariša vprašal še isti večer, ko je nameraval pobegniti.
„Kako bi se končala? Kdo bi zmagal? Naši ali oni?“
Besede je zadržal v grlu. Govoriti o domnevnem porazu lastne armade je bilo na fronti prav tako zelo riskantno dejanje. Mar gre katera država oziroma vladar v vojno z namenom, da jo izgubi?
„Mi, kdo pa drugi …“
„Jaz bi se ga napil, potem pa bi začel zopet misliti …“
Sedaj ne misliš, ga je hotel vprašati, a ga ni. Ni bilo časa za patetiko. Morda bi ga, ko bi se pogovor razvil v preveč čustveno smer, to odvrnilo od njegovih namenov.
Prebeg se je zgodil še tisto noč. V popolni tišini. Brez vpitja, streljanja ali česa podobnega.
Ob jutranjem svitu je poveljujoči opazil, da med vojaki nekdo manjka. Njegov najboljši tovariš je v enem od žepov začutil, da v njem nekaj nosi. Ko ga nihče ni videl, je segel z roko vanj in otipal nekaj mrzlega, kovinskega. Zraven je bil listek z napisom: Če Bog da, tega ne bom več potreboval. Naj pomaga tebi.
Zgodovina in književnost največkrat pripovedujeta o ljudeh, kdaj pa kdaj pa tudi o predmetih, recimo o Parisovem jabolku. Kako se je svojevrstno darilo pozno jeseni 1918 znašlo nekje ob Nežiderskem jezeru na Gradiščanskem, ostaja skrivnost. Kako pa je nekdanji cesarsko-kraljevi dezerter prišel domov na Koroško po koncu vojne, vemo. Zgodbo poznamo, ker je naš junak napisal vojni dnevnik. Kot sam pravi, je nekje ukradel kolo in se z njim zapeljal domov.
Niso ga izpustili. Iz enega od tolikih taborišč za dezerterje in vojne ujetnike mu je uspelo pobegniti takoj po koncu spopadov. Že drugič je od nekod smuknil. Povedal ni, kako je prišel do civilnih oblačil in kdo mu je na poti pomagal. Prav tako ni zapisal, ali je imel s seboj zemljevid. Nesporno pa je, da je v začetku leta 1919 prestopil hišni prag.
Časi so bili taki, da bi moral še v tretjo vojsko, pa tega ni želel, čeprav je nosila uniforme, našitke in kokarde njegovega naroda. Pred ponovno mobilizacijo se je dobro leto skrival doma. Iz hiše je odhajal le ponoči ali takrat, ko so kosili na visoko ležečih travnikih, kjer ga ne bi mogel nihče srečati ali prepoznati.
Zgodovina bolj poredko daje možnost izbire. Ta pa se je v začetku tretjega desetletja prejšnjega stoletja ponudila kar obema. Enemu prej, drugemu kasneje. Eden je bil v svojo odločitev manj prepričan, drugi bolj.
Kaj so 10. oktobra 1920 na Koroškem povedale skrinjice, je vsakemu znano. Veliko manj pa to, da je dobro leto pozneje prišlo do nečesa podobnega v domovini drugega vojaka. Ödenburg je po glasovanju nehal biti tudi Ödenburg in (p)ostal samo Sopron. Poražena, poteptana in okleščena Ogrska je iz sebe rodila novo Madžarsko. Ta je novorojeni Avstriji na plebiscitu iztrgala mesto, ki ji je bilo s celotnim Őrvidékom prvotno namenjeno.
Našega junaka prištevamo v dvotretjinsko večino, ki je zeleno glasovnico pustila celo, rumeno pa strgala. Zakaj se je tako odločil? Morda ga je, podobno kot ostale sonarodnjake, prepričalo dejstvo, da noče živeti v skoraj popolnoma katoliški državi, čeprav njegovega jezika. Prevladali so drugi razlogi.
„7170 szótöbbséggel magyarok maradtunk,“ je takrat pisal dnevnik Sopronvármegye.
Potomca je dobil ravno v času, ko so zakoličevali novo mejo okrog mesta. Njegovega soborca na krstu ni bilo. Novorojenca so, kot vse ostale otroke, krstili dan ali dva po rojstvu. Niso želeli čakati. Meja pa je še danes tam, kjer so jo postavili. Ozemlje ene države sega v drugo kakor nekakšna podolgovata bradavica. Sosedom tudi odvzema popoln nadzor nad obalo velikega stepskega jezera. Tudi druga svetovna morija je ni premaknila niti za milimeter. Je pa povojni čas iz mesta pregnal vse nemško govoreče prebivalce, čeprav so četrt stoletja poprej tako množično izkazali lojalnost Budimpešti. Takrat se za našim Heinrichom izgubi vsaka sled. A to je že druga zgodba.
„Zakaj ste štimali za Avstrijo?“ ga je vprašal, ko sta se srečala ob reki Dravi.
Obtožnica dezerterstva je propadla s propadom črno-žolte monarhije, pa tudi njegovi ga niso več preganjali, ker so se umaknili čez novo mejo. V novi domovini je bil svoboden.
Kdo je tebi rekel, da sem raztrgal belo in obdržal zeleno, je pomislil sam pri sebi.
„Ker so bili naši prepričani, da je živeti v republiki bolje … Da vojne napovedujejo kralji in cesarji, ki jim ni treba vanje. Zakaj pa vi za Ogre?“
„Ker smo želeli ostati v državi, ki jo poznamo …“
„Tudi veliko naših. Bali so se Srbov in pravoslavja. Pa še ajnrukati za kralja Petra bi morali.“
„Pri nas ni kralja, je nekakšen namestnik, ki je premagal ta rdeče. Dobro živimo.“
„To sem ti prinesel,“ je dejal po nekaj trenutkih tišine in iz žepa izvlekel zlato verižico s podobo višarske Matere Božje.
Po več letih se je znova znašla pri prvotnem lastniku. Ker je ta dolgo časa molčal, ga je drugi vprašal, kaj misli narediti z njo.
„Jo boš nesel v domačo cerkev, da se zahvališ za preživetje?“
„Kje pa, ne verjamem več v nič. Če bi bil Bog, ne bi dovolil vsega, kar smo preživeli. Pa še farji so žegnali naše orožje. Naj gredo kar drugi po kolenih k Mariji na Višarje. Lahko tudi po zobeh, če hočejo.“
„Jo boš prodal?“
„Če bo revščina …“
„Misliš, da bo.“
„Ne vem, mogoče bo.“
„Bo spet vojna?“
„Mogoče. Cesarjev ni več, kralji pa še …“
Drugih besed se iz sanj ni spomnil. Prebudil pa se je popolnoma preznojen.