Oksana Zabužko (1960) je ugledna ukrajinska filozofinja, esejistka, prozaistka in pesnica. Podpisala se je pod dvajset knjižnih naslovov najrazličnejših žanrov. Deluje kot izrazito angažirana intelektualka, posebej pa je cenjena zaradi književnih kritik in zdaj že kultnega romana Terenske raziskave ukrajinskega seksa, ki je v prevodu Andreje Kalc pravkar izšel pri založbi Beletrina. V svojih literarnih in esejističnih delih posveča pozornost predvsem ukrajinski samoidentifikaciji, postkolonialnim vprašanjem in feminizmu.
Diplomirala in nato tudi doktorirala je iz filozofije na Univerzi Tarasa Ševčenka v Kijevu. Bila je mlada raziskovalka na Inštitutu za filozofijo Ukrajinske akademije znanosti, na ameriških univerzah pa je predavala ukrajinsko kulturo in književnost. Znana je kot redna kolumnistka vodilnih ukrajinskih medijev. V preteklosti je bila podpredsednica ukrajinskega PEN-a. Za roman Muzej pozabljenih skrivnosti je leta 2013 prejela nagrado Angelus za najboljšo srednjeevropsko knjigo. Njena dela so bila prevedena v več kot dvajset jezikov.
Oksana je dobitnica številnih domačih in tujih nagrad: Nacionalne nagrade Tarasa Ševčenka (2019), nagrade Mednarodne fundacije Antonovičev (2008), literarne nagrade Angelus za Srednjo in Vzhodno Evropo (2013), vseukrajinske nagrade Ženska tretjega tisočletja (2015), nagrade BBC za knjigo leta (2020).
Roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa je bil objavljen leta 1996 in zaradi eksplicitnih erotičnih prizorov in drznih razmišljanj o ukrajinski in ženski identiteti postal opazen dogodek v ukrajinskem literarnem življenju. Je eden prvih feminističnih romanov v sodobni ukrajinski književnosti, ki je bil v domovini trinajstkrat ponatisnjen. Roman je bil preveden v angleščino, ruščino, češčino, poljščino, madžarščino, bolgarščino, nemščino, švedščino, italijanščino, romunščino, francoščino in nizozemščino, zdaj pa bo dostopen tudi slovenskim bralcem.
Z Oksano sva se srečala v začetku februarja v Krakovu, kjer je bila na literarni rezidenci in je živela v stanovanju Wisławe Szymborske. Ne glede na to, da je avtorica imela obilico obveznosti – ravno se je odpravljala v Varšavo, nato v Berlin, na knjižni sejem v Vilno ter imela še številne druge načrte – je privolila v pogovor, pri čemer je upoštevala tudi svoj načrtovani prihod v Slovenijo. Pogovarjala sva se o vojni, temi, ki se ji zdaj ni mogoče ogniti, o tem, zakaj sedanja ruska agresija na Ukrajino po njenem mnenju predstavlja zadnjo fazo imperija, ki razpada že več kot stoletje, in o tem, kako si je ta imperij v dvesto letih prisvojil ukrajinsko kulturo, ki se zdaj počasi vrača na svetovni oder.
Oksana Zabužko bo 3. marca z nastopom v ljubljanskem Cankarjevem domu odprla festival Literature sveta – Fabula.
»Dolgo pred svojim prihodom leta 2014 se mi je vojna prikazala že desetkrat. Bilo je nekako tako kot srednjeveške kronike omenjajo kugo, moro ali kolero – kazala se je kot živo bitje, ki se, preden opustoši deželo, pojavi nekje v ljudski gneči, na cestah ali trgih – kot ženska v beli obleki, izgubljeno dekle, ogromen kup sena, ki se premika sam … Zdaj vem, da to niso miti ali pravljice. […] Pred tem so opozorila. Vedno, vedno obstajajo opozorila: preden se pojavi – s streljanjem v Sarajevu, napadom na Poljsko, invazijo na Ukrajino – se vojna uči, igra, hodi v šolo, menja učitelje …« – Omenjeno primerjavo ste uporabili v nedavno objavljenem eseju z naslovom Ko je bila vojna še tako mlada. Kaj je vojna postala za vas osebno? Uresničena prerokba ali kaj drugega?
Odgovor na to vprašanje bi lahko začela z razmislekom o tem, kje in kdaj se je ta vojna začela. Jaz odštevanje začenjam s 30. novembrom 2013. To je bila noč, ko so na Majdanu v Kijevu pretepli študente. Še danes ne vemo, kdo so bili storilci, nikoli niso bili prijeti in kaznovani. O ruski prisotnosti na Majdanu je bilo že veliko povedanega in napisanega, tudi sama sem o tem pisala v knjigi z naslovom Najdaljše potovanje. Če torej govorimo o tisti noči 30. novembra 2013, je povsem očitno, da so bili storilci tujci, saj tako brutalnih dejanj v Ukrajini še nikoli prej ni bilo. Študentov niso preprosto pretepali, ampak so jim lomili kosti in jih drobili, kar je precej podobno prizorom, ki jih že prej smo poznali iz Rusije in Belorusije. Poleg tega je znano, da so se kijevske enote Berkut takrat umaknile iz mesta. Zaradi tega dogodka je 2. decembra 2013 na Majdan prišlo dva milijona ljudi. 1. decembra sem na Facebooku objavila zapis, da moramo vsi na ulice, da moramo biti vidni. Pisala sem tudi o tem, da je to vojna proti vsem nam. Zato se dosledno držim datuma 30. november kot začetka ruske vojne proti Ukrajini.
Sledila je krvava noč na Majdanu, 18. in 19. februarja 2014, potem pa dogodki 20. februarja, ko so bili nedvomno prisotni ruski storilci, ki so streljali na ljudi iz hotela Ukrajina, nato je sledila priključitev Krima in začetek vojne v Donbasu.
Še pred tem smo imeli prve žrtve protestov, 22. januarja 2014 sta bila na ulici Hruševskega s strelnim orožjem ubita Serhij Nihojan in Mihail Žizneuski. Na predvečer teh dogodkov so številne »romarje« – atletske, kratko postrižene mlade moške, enako oblečene in opremljene – v lavro pripeljali avtobusi, dejansko je to bil ruski Specnaz, ki so ga tam nastanili in nato vključili v akcijo proti protestnikom.
Vsi dogodki tiste nepozabne zime 2013/2014 še danes niso v celoti sistematično in strukturirano opisani – zlasti za zahodnega bralca. To sem poskušala storiti s knjigo Najdaljše potovanje, ki je pred kratkim izšla na Poljskem. Gre za natančno in razumljivo pripoved, ki odpira pogled na vojno, ki se je takrat šele začela.
Uradno naj bi se vojna v Ukrajini začela 20. februarja 2014 – na dan Janukovičevega bega in začetka priključitve Krima. Jaz pa predlagam, da je za njen začetek štejemo 30. november 2013 – torej začetek protestov na Majdanu.
Ko govorimo o razpadu Jugoslavije, pogosto menjamo, da se je vojna začela poleti 1991 v Sloveniji in končala z bombardiranjem Beograda spomladi 1999, ali celo v Makedoniji leta 2001. V primeru začetka razpada ZSSR se pogosto omenjajo Litva in tragični dogodki v Vilni 13. januarja 1991. Je to, kar se zdaj dogaja v Ukrajini, zadnja faza razpada sovjetskega imperija ali gre vendarle za kaj drugega?
Osebno to kronologijo vidim nekoliko drugače. Pogled, da so tragični dogodki v Vilni začetek razpada ZSSR, je vendarle nekoliko evrocentričen. Prvi podzemni pretresi, če temu lahko tako rečemo, pa naj se sliši še tako paradoksalno, so se zgodili v Srednji Aziji. December 1986, Almati, tokrat znana kot Alma-Ata, Kazahstan. Represija, ki so takrat doletela Kazahe, je bila izjemno brutalna. Leta 1987 sem se udeležila seminarja za mlade pesnike iz vse Sovjetske zveze, ki je potekal prav v Almatiju. To je bil nekakšen gestalt sovjetskih oblasti, s katerim so želele jasno pokazati, da je Kazahstan »normalna« sovjetska republika, v kateri se ne dogaja nič nenavadnega.
V zvezi s tem se spomnimo na dogodke lani pozimi v Kazahstanu – nič ne gre nikamor, ne da bi pustilo sled. Te sledi so v spominu ljudi vedno zelo jasne.
Jaz bi raje govorila o stoletnem procesu razpada ruskega imperija, ki se je začel že z začetkom prve svetovne vojne v Evropi. Takrat so se Poljska, Finska in baltske države uspele odcepiti od imperija. Ukrajini pa to ni uspelo in tukaj se začne tragična zgodovina Ukrajinske ljudske republike (ULR), spomnimo pa se tudi, da Zahod ni bil posebej zainteresiran za nastanek Ukrajine na takratnem evropskem zemljevidu. Na pariški mirovni konferenci leta 1919 je bila prav nam, Ukrajincem (tako kot Kurdom), odvzeta pravica do samoodločbe. Včasih pravim, da če bi takrat, pred sto leti, Zahod pokazal malo več pronicljivosti, in če bi ULR vseeno vztrajala, pa čeprav brez pomena, v kakšnih mejah – bi se celotna nadaljnja zgodovina 20. stoletja verjetno odvijala drugače in bi morda zahtevala manj žrtev. Lenin, ki ga Putin tako rad citira, je takrat dejal, da »izguba Ukrajine za nas [ruske boljševike] pomeni izgubo naših glav«. Moč oblasti boljševikov v Rusiji brez osvojitve in podjarmljenja Ukrajine ne bi bila mogoča – pri čemer je ta proces trajal vse do leta 1933. Takrat smo imeli le nekaj let v celotni zgodovini 20. stoletja, ko se je ukrajinska kultura dejansko lahko razvijala s privolitvijo – da, komunistične – oblasti. To kratko obdobje včasih imenujemo »rdeči Weimar«. Seveda je bil ta razvoj ideološko močno omejen, vendar je ukrajinska kultura že takrat, v teh nekaj letih, doživela silovito eksplozijo, iz katere črpamo navdih šele danes. S strani komunističnih oblasti je šlo zgolj samo za poskus ustvarjanja določene kulturne fasade, nekakšnega koketiranja, namenjenega predvsem Ukrajincem v Galiciji in Voliniji, ki sta bili takrat del Poljske. Prav tako je bil namenjen instrumentalni uporabi številne ukrajinske manjšine na Poljskem, da bi destabilizirali notranje razmere v tej državi. K temu je pripomogla tudi ne preveč preudarna politika takratnih oblasti Poljske republike do vseh njenih manjšin. Vendar je temu kratkemu obdobju liberalizacije odnosa do ukrajinske kulture spet sledila brutalna represija, ki jo v naši zgodovini imenujemo »razbiti preporod«. Pacifikacija ukrajinske kulture je bila počasna, vendar trdna.
Poudariti je treba, da je veliko Ukrajincev takrat dejansko verjelo v iskrene namene komunistov in možnosti, ki so jih ponujali za uresničitev naših emancipacijskih teženj in kulturnih potreb – seveda v konfederaciji z Rusijo in pod rdečimi zastavami. »Naj bo (celo) rdeča, dokler je (bila) (Ukrajina),« – to je bilo takrat priljubljeno geslo med naši intelektualci. Poleg tega so bila tudi vsa ukrajinska gibanja za neodvisnost v veliki večini levičarska.
Vendar je imperij pod masko internacionalizma in komunizma ostal v bistvu enak, kot je bil pred tem. Tako je po dvajsetih letih, ko je ponovno zbral moč, poskušal vrniti svoje »izgubljene dežele« – Finsko in Poljsko – spet k sebi; v primeru baltskih držav je bil ta poskus celo uspešen (za 50 let). Vendar je imperij šel še dlje in si je prisvojil dežele, ki nikoli niso bile del Rusije, ter tako segal vse do Elbe. Tam so ga ustavili zavezniki, s čimer Stalin ni bil zadovoljen, njegovi načrti so šli še dlje.
Konec osemdesetih let nihče več ni verjel v komunizem, zato so branilci imperija le še poskušali ohraniti fasado, šlo je za pregrupiranje sil in oblikovanje nove strukture. Glavni graditelj te nove različice imperija je bil KGB, ki je spremenil svoje ime in maske, ni pa spremenil vsebine. ZSSR je gospodarsko bankrotirala, zato se je nova Rusija takrat, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, postavila na noge z ogromno pomočjo Zahoda. Temu je sledil tako imenovani dvig s kolen, katerega glavni cilj je bil za vsako ceno povrniti »izgubljene dežele« – tokrat je že šlo za ozemlja, »izgubljena« leta 1991.
Leta 2008 je imperij na vrhu zveze Nato v Bukarešti dobil tiho zahodno odobritev te svoje strategije – in tri mesece po vrhu je Putin napadel Gruzijo, kar pa ni sprožilo odziva, ki bi ga moralo. S tem je kršil mednarodno pravo in jaltski red, kar sicer ne pomeni, da je bil ta red izjemno dober, vendar je deloval. Koliko življenj bi bilo mogoče rešiti, če bi Putina poskušali ustaviti ne zdaj, ampak takrat, ko je bila vojna še precej mlada, če se vrnem k citatu, s katerim sva začela najin pogovor. Če torej povzamem, imamo opraviti s stoletnim procesom razpada imperija – procesom, ki bi se lahko končal že prej in tako človeštvu prihranil prelivanje kri in nedolžne žrtve. Gre za agonijo velikega zmaja, ki traja več kot stoletje. Ta proces je povsem neizogiben in sledi organski naravi zgodovinskih procesov.
Drago Jančar mi je na vprašanje o Ukrajini odvrnil, da ga je najbolj presenetilo, da je na prelomu 20. in 21. stoletja v ukrajinščini izšlo manj knjig kot v Sloveniji. Slovenci spadajo med najmanjše slovanske narode, Ukrajinci pa med največje. Kako je prišlo do tega, da sta eden največjih slovanskih jezikov in kultur tako dolgo ostala skoraj neopažena?
Problem medsebojnih odnosov med Ukrajinci in Rusi – še posebej, kot jih vidijo od zunaj in so najpogosteje povezani s tezo o »bratskih narodih« in posledično s popolnim nerazumevanjem, za kaj pri vsem tem gre – je predvsem v tem, da je narava teh odnosov v bistvu drugačna od narave na primer poljsko-ruskih odnosov, kaj šele od izkušenj drugih slovanskih narodov z Rusi.
Da bi to razumeli, je treba najprej ugotoviti, da trditve moskovskih carjev o Rurikovičevi dediščini v Kijevu sodobni Rusiji očitno ne dajejo nikakršne podlage za kakršne koli zahteve do sodobne Ukrajine. Ruski imperij je razmeroma mlada entiteta in treba je opozoriti, da so tudi naši predniki, Ukrajinci, pomembno prispevali k preoblikovanju moskovskega carstva v Rusijo in njeno imperialno obliko.
V 17. stoletju je prišlo v okviru poljsko-litovske Republike obeh narodov do notranjega spora med našimi pravoslavnimi elitami ter Varšavo. To je bilo enakovredno protireformaciji, ki je bila razumljena kot boj proti širjenju katolicizma v jezuitski preobleki v naših deželah. Hkrati je na jugu potekala vojna z Osmanskim cesarstvom. Od tod so zrasle ideje o pravoslavnem imperiju, ki jih danes dejansko ponavlja Putin – de facto je šlo za isto stvar, ki jo je Teofan Prokopovič konec 17. stoletja predlagal Petru I. Šlo je za ideologijo oblikovanja pravoslavnega imperija, ki bi razširil svoje meje do Carigrada in nato do Božjega groba v Sveti deželi. Ta ideologija je imela veliko privržencev med našimi kozaki, ki so se imeli za viteški red, ki se bori proti nevernikom. Po drugi strani pa je bil Kijev v tej ideologiji obravnavan kot središče vzhodnega krščanstva, boj proti Osmanom pa je imel kljub krinki svete vojne tudi povsem praktične interese – šlo je predvsem za kolonizacijo južnih step in stalen izhod na morje. Vse to je bila podlaga za vojaška zavezništva z Moskvo, ki so sledila v drugi polovici 17. stoletja. Po odcepitvi Hmelnickega od poljsko-litovske skupnosti je hetmanat, ki je kot protektorat znotraj Rusije ohranil avtonomijo, obstajal še vse 18. stoletje in šele po njegovi ukinitvi s strani Katarine II. leta 1775 lahko govorimo o Ukrajini kot ruski koloniji.
Torej je podjarmljenje ukrajinskih dežel s strani Moskve trajalo stoletje?
Da, trajalo je, vendar ne pozabimo, da je bilo to stoletje zaznamovano predvsem s procesom evropeizacije imperija – v veliki meri na račun naših elit – verskih, intelektualnih itd. Ko je bila na primer leta 1775 v Moskvi ustanovljena univerza, je bila absolutna večina ne le predavateljev, ampak tudi študentov Ukrajincev. Idejo, ki je bila prvič jasno izražena v ukrajinski baročni literaturi – o Kijevu kot novih severnih Atenah, o oživitvi grške pravoslavne civilizacije –, je Moskva prevzela in uporabila za potrebe imperija.
Tako so Ukrajinci z lastnimi rokami dejansko ustvarili frankensteinsko pošast.
Lahko rečemo, da je ruski imperij produkt nesposobnosti poljskih in ukrajinskih elit poljsko-litovske Republike obeh narodov, da bi se medsebojno sporazumele, iz česar sta oba naroda – poljski in ukrajinski (in v širšem smislu vsi narodi republike) – na koncu slabo izšla. Zaradi teh procesov daje Ukrajina moskovskemu carstvu evropski obraz in v mnogih pogledih, v gospodarskem, kadrovskem, kulturnem itd. postaja njegova dobrotnica. Navedli bi lahko številne primere – eden najbolj znanih je Gogolj –, vendar je na primer manj znan tudi primer ukrajinskega porekla Čehova. Njegova jasno zaznavna evropskost, največji humanizem med klasiki ruske književnosti in za takratno rusko okolje skrajno netipičen pogled na vlogo žensk v družbi in literaturi – vse to izhaja iz tradicije ukrajinskega zemljiškega plemstva, ki se je zelo razlikovala od ruske tradicije.
To pomeni, da so tudi v kolonizirani, prepovedani in zatirani ukrajinski kulturi nekatere stvari še vedno opozarjale na njeno kulturno drugačnost od ruske kulture. Proces prisvajanja in prevzemanja ukrajinske kulture s strani ruske kulture se je resno začel s Katarino II. Ta je izjavila, da je »nujno potrebno pri prebivalcih Malorusije na vse možne načine izkoreniniti prevratniško predstavo o sebi, da so drug narod« – in je danes našla svoj naravni zaključek v tem, kar počneta Putin in njegov režim.
Ta proces poteka že več kot 200 let, tako da je mnogim ljudem na Zahodu že samo ime Ukrajina postalo neznano. Zato je tudi toliko ljudi v Evropi – in širše – zlahka verjelo pripovedi, ki jo je Putin tako rad in pogosto ponavljal, da je Ukrajina »produkt razpada ZSSR« in da pred letom 1991 »nikoli ni obstajala«, saj je le »etnografska regija Rusije«, brez lastne kulture in zgodovine, ločene od ruske. K širjenju in utrjevanju tovrstnih pripovedi so pomembno prispevali tudi slavistični centri, ki so obstajali na številnih uglednih zahodnih univerzah. Bili so pretežno rusocentrični in v njih je popolnoma prevladoval ruski pogled na zgodovino in kulturo Slovanov v tem delu Evrope. Šele zdaj doživljamo začetek revolucije v slavistiki v tem pogledu, čeprav so pomembne spremembe odmevale že prej.
Pomislimo, koliko strokovnjakov za recimo slovensko književnost deluje danes na zahodnih univerzah? Drugače pa, bohemistika na primer je na Zahodu postala priljubljena šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so nenadoma »odkrili« Hrabala, a to le zaradi množičnega vala češke emigracije po tragičnih dogodkih avgusta 1968, ko si, mimogrede, nihče na Zahodu ni »želel vojne« zaradi brutalne agresije ZSSR na Češkoslovaško.
Zanimanje za ukrajinsko književnost in kulturo se je kljub temu povečalo zlasti v zadnjih letih. V letih od 2004 do 2014 se je splošno zanimanje za Ukrajino zaradi takratnih političnih dogodkov pri nas v času obeh revolucij odrazilo tudi v številnih knjižnih prevodih, filmih in drugih kulturnih projektih, povezanih z Ukrajino.
Ne smemo pozabiti, da se je Ukrajina leta 2004 med Oranžno revolucijo prvič zares prebila v zavest ljudi na Zahodu – za mnoge je bilo takrat šokantno že samo odkritje, da Ukrajina obstaja in da ni enaka Rusiji. Potem so za nameček začeli prevajati tudi ukrajinske avtorje – na primer Andreja Kurkova. Zanimivo je, da so k temu odkritju največ prispevali zahodni prevajalce iz ruščine, ki so bili dotlej svetohlinsko prepričani, da je največji problem ruske kulture komunizem in ne imperializem. Zato so po padcu komunizma nestrpno pričakovali pojav novega vala ruske kulture – hiter pojav imen, enakovrednih Čajkovskemu, Dostojevskemu in Puškinu, kar pa se ni zgodilo. Tako so na tem valu nekateri ukrajinski avtorji vstopili v glavni tok, med njimi tudi omenjen Andrej Kurkov, ukrajinski pisatelj, ki piše v ruščini.
Še en zgovoren primer – na Zahodu je bila dolga leta v vseh večjih knjigarnah, knjižnicah ali letaliških brezcarinskih trgovinah skoraj edina dostopna knjiga o Ukrajini Kratka zgodovina traktorjev v ukrajinščini (A Short History of Tractors in Ukrainian) Marine Levicke. To je bila edina knjiga, ki je povprečnemu zahodnemu bralcu lahko povedala karkoli o Ukrajini. Zato smo se morali resnično zelo potruditi, da smo prebili ta zid inercije, pasivnosti, nezanimanja in nepoznavanja naše kulture.
Kopičenje sistemskih napak, ki je trajalo več generacij, je povzročilo izkrivljeno dojemanje sveta, v tem primeru predvsem naše zgodovine in kulture. No, vedno je treba nekje začeti, pa čeprav samo s spremembo učbenikov.
Toda obstajajo tudi pozitivne spremembe. Eden od zelo znanih nemških prevajalcev ruske literature mi je na primer na konferenci, ki sva se je udeležila skupaj po dogodkih leta 2014, povedal, da ga globoko žalosti dejstvo, da je vse življenje videl Kijev izključno kot tretje mesto ruskega imperija. Pripadal je tisti generaciji Nemcev, ki je odraščala z občutkom stalne krivde do Rusov, ruska agresija v Donbasu in priključitev Krima pa sta zanj pomenila šok, ki je celotno njegovo videnje sveta obrnil na glavo. Večina nemške družbe in politikov šele zdaj začenja razumeti in revidirati svoj pogled na Rusijo. Brutalna agresija Rusije na Ukrajino in vojna, ki poteka, sta v Evropi že marsikaj spremenili.
Intervju je nastal 6. februarja v Krakovu. Iz ukrajinščine ga je prevedel Nikodem Szczygłowski.
