Nan Shepherd: Živa gora (UMco, 2019, prevod Miriam Drev)
»Vsak od čutov je kot pot v eno novo izkušnjo, ki ti jo lahko ponudi gora.«
Dober opomnik, da v gore ne gremo nujno le z nahrbtnikom in s kondicijo, temveč tudi z vidom, s sluhom in tipom – in da prav vse to med hojo spustimo na pašo. Tako nas knjiga Živa gora škotske pisateljice Nan Shepherd (1893–1981) vabi, da gore vonjamo, jih tipamo, poslušamo, okušamo in dovolimo, da se z njimi zlijemo. In prav v to izkušnjo smo se v tokratni epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja potopili v družbi nagrajene avtorice, urednice, pripovedovalke ljudskih pravljic in zgodb Irene Cerar.
Knjiga, ki jo je izbrala, velja za klasiko škotske literature. Nan Shepherd, pisateljica, pesnica in dolgoletna učiteljica angleščine, je v svojih delih slavila škotsko naravo in se poglabljala v vprašanje ženskega položaja. Živo goro je napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.
Irenino prvo srečanje s knjigo ni bila ljubezen na prvi pogled. Bilo je kot pri marsikaterem odnosu – najprej zadržano, potem pa se je počasi ogrelo. A knjiga je našla svoj trenutek in pomembno vlogo je pri tem odigral prostor – Planina v Lazu, kjer jo je Irena brala med snovanjem svoje odmevne knjige Svetišča narave (UMco, 2024), prejemnice velike nagrade knjiga leta na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu. »Ko bereš pravo knjigo v pravem okolju, je učinek podeseterjen,« pravi Irena.
Nan Shepherd je Živo goro napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.
Nan Shepherd je v knjigi na vizionarski način pisala o naravi. Ni bila »frklja«, ko jo je napisala, temveč 50-letna ženska, ki je desetletja zahajala v svoje »hišne gore«, škotske Cairngorms. Knjiga je kot skupek njenega razmišljanja in doživljanja gora – preplet vidnega in nevidnega, stvarnega sveta, osebnega doživljanja in filozofskega pogleda. To je tisto, česar se je Irena učila od Nan Shepherd – kako pisati o naravi na celosten, holističen način, ki vključuje materialno in nematerialno, stvarno in nestvarno.
In prav v tem se Nan Shepherd loči od klasičnih potopisov. Narave ne opisuje z varne razdalje, ampak se z njo popolnoma zlije, kot da se z njo pogovarja, z njo diha in hodi. Morda je bil prav zato njen pristop, čeprav izjemno svež in inovativen, v tistem času preprosto preveč nenavaden, celo radikalen. »Zelo zanimiv je ta ženski vidik,« poudarja Irena.
Zakaj knjiga ni izšla prej? Morda zato, ker je bilo njeno pisanje tako drugačno, tako žensko, tako inovativno, da bi jo takratna »mačistična gorniška srenja« raztrgala. Knjiga je izredno senzualna, Nan Shepherd piše o svojem telesu, o kopanju v gorskih jezerih, o spanju zunaj. Knjiga ponuja bralcu, da najde način, kako vstopiti v naravo ali gorski svet.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.