Andrea Bajani: L’anniversario (Feltrinelli, 2025)
»Zdi se mi, da pri branju takšne knjige nujno preizprašuješ svoj odnos do staršev.« Izjava nas brez olepševanja postavi v središče enega najbolj zapletenih odnosov v naših življenjih. Kot uvodno misel nove epizode AirBeletrininega podkasta Območje lagodja jo izreče Janko Petrovec, po izobrazbi dramski igralec, danes odgovorni urednik Radia Koper, nagrajeni novinar in prevajalec, ki mu je Italija v letih dopisništva iz Rima zlezla pod kožo. In tudi knjiga, ki ga je nedavno prevzela, obravnava italijansko družbeno in zasebno življenje, a to počne tako, da podira tabuje in sili v razmislek o lastnih družinskih vezeh.
Roman L’anniversario (Obletnica), ki še ni preveden v slovenščino, je napisal Andrea Bajani (1975), eden najvidnejših sodobnih italijanskih avtorjev. Pisatelj, pesnik in novinar je prav zanj letos prejel najpomembnejšo italijansko literarno nagrado strega. V romanu, izdanem pri založbi Feltrinelli, se potaplja v boleče jedro družinskih odnosov in pronicljivo raziskuje posledice življenja v družini z avtoritativnim očetom in podrejeno materjo.
Zgodba se začne z nenavadnim jubilejem. Mineva deset let, odkar je prvoosebni pripovedovalec nazadnje videl starše. To obdobje označi kot najboljša leta svojega življenja. Odločitev, da zapusti družino, po njegovem ni dejanje upora, temveč nuja po preživetju – »proces samoosvobajanja, pa hkrati iskanje besed za neupovedljivo v odnosu do prednikov«.
Njegov pobeg, poudarja Petrovec, mu omogoči, da končno lahko ljubi in vstopa v zdrave odnose. Roman je v tem pogledu za italijansko kulturni prostor, kjer je družina sveta, presenetljiv in subverziven. Sicer ne ponuja katarzične rešitve, zato pa vsaj »hladno pomiritev«, nekakšno spoznanje, da je bila prekinitev stikov edina pot naprej.
Bajanijev slog je skoraj kirurški – hladen, racionalen in brez sentimentalnosti. Besede so kot skalpel, s katerim avtor secira odnos med posesivnim, manipulativnim očetom, ki družino drži v primežu psihološkega nasilja, in tiho, skoraj nevidno materjo, ki se je vsemu odrekla. Protagonist se zato umakne, prekine stike in s tem, kakor pravi Petrovec, sproži neizprosno rudarjenje po sebi.
»To je tisti tip knjige, ki ni lagoden, ni vesel, je pa nujen.«
V romanu se kritično soočata idealizirana podoba italijanske družabnosti in realnost družine, ki te oblikuje, hkrati pa duši. »Družina, ki ima to zelo pozitivno konotacijo družabnosti, socialnega življenja, a je lahko po drugi strani v nekaterih primerih izrazito negativna, in v posamezniku ustvarja tesnobo in nevzdržnost,« pojasnjuje Petrovec. Po njegovem roman s tem ruši »kult staršev«.
In kako je knjiga vplivala nanj? Je bil med branjem v območju lagodja ali nelagodja? »Bil sem v območju nuje,« odgovarja Petrovec. »To je tisti tip knjige, ki ni lagoden, ni vesel, je pa nujen.« Roman ga je prijel in ga nikakor ne izpustil, saj odpira vprašanja, s katerimi se je treba soočiti.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.