AirBeletrina - Alamutu na maturi v bran
Refleksija 10. 5. 2017

Alamutu na maturi v bran

Čas kislih kumaric se je letos očitno pričel že pred poletnimi dopusti. Med prvomajskimi počitnicami se, kot kaže, ni zgodilo nič zares pomembnega in je slovenskemu žurnalizmu in moralizmu prišel prav naslov maturitetnega eseja iz slovenščine, ki so ga pograbili kot suho zlato za svoje kontekstno okrnjeno in zelo samovoljno tendenciozno poročanje. Obesili so se na eno samo besedo iz naslova (samomor) in jo uporabili za prognozo o njenem usodnem vplivu na suicidalnost slovenske maturantske mladine. (Upam, da letošnja rekorderska maturantska četvorka ne bo veliki skupinski samomor, če je že velika manifestacija pobanaljenja slovenskih maturantskih mišk in miškov generacije fitnesjugend z instagramskim miškom Mikijem na čelu.) Nihče ni niti poskusil razmisliti o aktualizaciji besedne zveze »kolesje sistema«, ki je očitno zmlelo pod seboj sleherno zdravorazumsko presojo in povleklo žurnaliste in moraliste v sistem nekritičnega kopiranja in lepljenja.

Oprostite, ampak tudi sam sem leta 2003 maturiral z nalogo iz Alamuta ter Zločina in kazni, pa se še nisem usamomoril in tudi sekire ne vihtim nad glavami oderuških stark. Septembra letos bo minilo deset let, odkar v zbornici namakam v skodelico kave šolmoštrski kruh in v času med dvema odmoroma poskušam z dijaki ob razlaganju besedotvorja ali eksistencializma tupatam spregovoriti tudi o protireformaciji, sifilisu, posilstvu, detomoru, holokavstu, kolaboraciji, homoseksualnosti, vojnih zločinih in samomoru. Vse to najdem v literarnih delih. Ne boste verjeli, ampak v sodobni šoli pri pouku slovenščine ne poznamo prepovedanih tem.

Alamut je roman, ki ga po učnem načrtu običajno obravnavamo v tretjem letniku gimnazije. Slabih izkušenj z njim nimam, tudi kolegice ne poročajo o kakem hudem dijaškem afrontu v razredu ob njegovi obravnavi. Resnici na ljubo: Alamut je edini slovenski roman, o katerem moji dijaki pogosto poročajo, da so ga med poletnimi počitnicami prebrali po lastnem izboru in jim je bil všeč. Sam sem ga, če naj bom popolnoma iskren, kot srednješolec prebral zlasti zaradi erotičnih prizorov v rajskih vrtovih, pod vtisom 11. septembra 2001 pa smo ga maturantje leta 2003 sprejemali s precejšnjim interesom. Vsekakor je to roman, ki se kar ponuja za problemsko obravnavo. Manipulacija z ljudskimi množicami, zaslepljenost, ujetost v kolesje sistema, igra navideznosti in resničnosti, makiavelizem, nihilizem – polno prgišče večno aktualnih problemov! Alamut je dokaz, da »krasni novi svet« ni le svet distopične prihodnosti, temveč tudi preteklosti, apokalipsi pa lahko vsaj začasno utečemo, če razmišljamo, razpravljamo, primerjamo, vrednotimo/presojamo …

Naloga maturitetnega eseja je, da spodbuja k zahtevnejšim »operacijam« in čim manj h goli reprodukciji, čeprav se je ta v zadnjih letih bolj usidrala. Zato je treba žurnaliste in moraliste okarati! Besedo »samomor« so vzeli iz konteksta: čeprav nisem videl inkriminiranih esejskih navodil, sem prepričan, da letošnji maturitetni naslov v sklopu navodil nikakor ne vzpodbuja k samomoru in da samomora ne ponuja kot rešitve, temveč problematizira žalostno dejstvo, da nekateri literarni liki iz letošnjih maturitetnih romanov edini izhod iz »kolesja sistema« najdejo v samomoru. Kontekst je seveda družbeno nasilje, ki človeka sili v samodestruktivno ravnanje. Mislim, da je bilo treba razpravljati o tem. Povzpeti se na Al Araf in ne ostati nevedni fedai, pomeni uiti reprodukciji in oprijeti se presojanja, brati med vrsticami, ovrednotiti kontekst. Upam, da je maturantom za razliko od moralistov in žurnalistov to uspelo.

 

 

*Besedilo je bilo sprva (9. maja) objavljeno na Slovlitu.