Aleksandar Hemon: »Sled polnomastnega socialističnega mleka ostane«

»Kdaj natančno sem postal jaz, prva oseba od mnogih, kar jih bom postal?« »Vedno sem bil nagnjen k hlepenju po še neživetem življenju, ki se je večno sesuvalo name v valovih možnosti.« »Tukaj, tam, kjerkoli že sem, sem vedno nekje odsoten. Dom je dišeči nič, kjer me ni.« »Le tisto, česar se je težko ali nemogoče spomniti, je vredno spominjanja. Le tisto, kar je težko ali nemogoče reči, je vredno izrekanja.«

Le nekaj podčrtanih stavkov iz knjige Tole ni zate, ki nam jo je nedavno osebno predstavil Aleksandar Hemon. Leta 1964 se je rodil v Sarajevu, septembra bo dopolnil 60 let, že tri desetletja živi v ZDA, piše v angleščini, slovi kot izvrsten, samosvoj ameriški pisatelj. V slovenščini domuje z romanoma Nowhere Man in Projekt Lazar ter s Knjigo mojih življenj, vse tri so izšle pri Modrijanu, zbirko kratke proze Vprašanje Bruna in nazadnje še spominsko fragmentarno Tole ni zate pa je prav tako v prevodu Irene Duša izdala novomeška Goga, ki je pisatelja gostila v Sloveniji. Nastopil je v Novi Gorici, Novem mestu in Ljubljani, vmes pa odgovarjal še v avli ljubljanskega hotela.

Začniva takole: bi vlomilec, ki bi ponoči neslišno stopal po vašem stanovanju v Chicagu …

»Ne živim več v Chicagu.«

Res ne?! Kje pa?

»Leta 2018 sem se preselil v Princeton, kjer sem začel predavati. Trenutno pa živim v Berlinu, sem na enoletnem študijskem dopustu. Avgusta se bom vrnil v Princeton.«

Kaj je v vaše življenje prinesel Berlin?

»Berlin je super, všeč mi je v vseh pogledih. Pred nekaj leti sem se začel ukvarjati z glasbo, Berlin pa je meka glasbe, kakršna me zdaj zanima. Elektronske.«

No, tam so živeli in ustvarjali tudi glasbeniki, ki so že zgodaj zaznamovali vašo generacijo: David Bowie, Lou Reed …

»… Iggy Pop, Brian Eno … Veliko jih je, scena je živa že dolgo. Rad imam berlinske klube, tradicijo elektronske glasbe.«

Tam se je rodila ena vaših najljubših pesmi, o kateri pišete tudi v novi knjigi – Heroes.

»David Bowie jo je posnel v studiih Hansa. V Berlinu greš lahko na turnejo po pomembnih postajah iz glasbene zgodovine. A še nisem utegnil.«

Vrniva se k vprašanju: bi vlomilec, ki bi ponoči stopil v vaše stanovanje v Princetonu ali Berlinu, opazil, da ropa dom priseljenca iz Sarajeva?

»Odvisno od tega, ali razume bosansko. (nasmeh) Imam precej stvari: knjige, slike, majhen ćilim … Bratranec, ki živi v Kanadi in rezbari, pa mi je podaril kos lesa, v katerega je vdelal grudo bosanske zemlje. V gabrov les, značilen za Bosno. Ker ve, da sem ‘veliki Bosanec’, mi je izdelal tak dar … ki ga zdaj nosim s sabo, kamorkoli grem živet. Zdaj je v Berlinu.«

Vaš amulet?

»Nekaj takega. Nikoli me ne bi padlo na pamet, da bi si zaželel kaj takega. Ampak zdaj se od njega ne ločim.«

Kaj ste še vzeli s sabo, ko ste zaživeli v ZDA? Knjige?

»Ne, kje pa. V kovčku, s katerim sem potoval po Ameriki, sem imel samo umazano perilo, tako rekoč. Nisem nameraval ostati, načrtoval sem vrnitev. Iz Sarajeva sem odpotoval konec januarja ’92, iz Chicaga pa naj bi nazaj letel 1. maja in pristal 2. maja. A takrat je bilo Sarajevo že povsem obkoljeno, obroč je bil sklenjen, tako da se nisem mogel vrniti. V Ameriki sem najprej kak mesec potoval sem ter tja, za dva, tri tedne sem šel v Kanado, zatem sem se v Chicagu nastanil pri prijateljih … Vseskozi sem bil prepričan, da se bom vrnil v Sarajevo, zato s sabo nisem vzel skoraj ničesar. Nasprotno, v kovčku sem celo pustil prostor za stvari, ki jih bom kupil v Ameriki – za knjige v angleščini, za kasete, glasbo …«

In kaj ste si kupili?

»Med knjigami, ki sem jih kupil prvo leto v ZDA, je bil vsekakor The English Patient, Angleški pacient, saj mi je Michael Ondaatje zelo všeč, ta roman pa je izšel prav takrat, leta 1992. Ker je leta 1991 umrl Miles Davis, sem s sabo tovoril tudi več kaset z njegovo glasbo. Spomnim se, kako sem bil na Jahorini, kjer sem lovil signal neke radijske postaje, mislim da tretjega programa beograjskega radia. Potem ko so objavili novico o njegovi smrti, so Milesu Davisu posvetili kar pet ur programa, se sprehodili skozi njegovo celotno kariero. Nekaj njegovih stvari sem poznal, a takrat sem obsedel in samo poslušal. In takoj po prihodu v Ameriko kupil kasete z albumi, ki jih prej nisem poznal: Milestones, Sketches of Spain, Miles Away, Bitches Brew … Bila je še druga in drugačna glasba, ki se je zdaj ne spomnim … težke kitare … Sonic Youth! Pa Swans.«

Kako dobro ste tedaj znali angleško?

»Dovolj, da sem komuniciral z ljudmi. Prej, leta 1991, sem v Sarajevu prevajal časopisne članke, s pomočjo slovarja. Nisem pa še znal pisati v angleščini, za to sem potreboval nekaj let. Pisani jezik je drugačen od govorjenega, gre za drug register. Še v materinščini ti pisani jezik lahko zbuja strah, tuhtaš, kako se že reče tistemu … Med govorjenjem ne moreš toliko razmišljati, med pisanjem pa. Pri pisanju sem rad natančen, to pa terja čas in napor.«

V vaših biografijah beremo, da se je Aleksandar Hemon za nekaj let zakopal v knjige in se učil angleščine. Kako je bil ta študij dejansko videti?

»Ko sem se odločil za pisanje v angleščini, sem vedel, da bom potreboval več let. Nekako sem prišel do petih, tak rok sem si postavil. Bral sem vse mogoče, tako nove knjige, na primer Michaela Ondaatjeja, kakor tudi starejše, ki sem jih že prebral v prevodu, tokrat pa sem jih še v angleščini in si vmes beležil neznane besede, jih iskal po slovarjih, tudi po desetkrat isto besedo. Dokler si je nisem zapomnil. Leta ’95 sem vzel kredit – ki ga, mimogrede, še zmeraj odplačujem – in se vpisal na podiplomski študij angleške književnosti na univerzi Northwestern v Chicagu. Glavni cilj mi je bilo branje v angleščini, osvajanje jezika in čim temeljitejše spoznavanje zgodovine njihove književnosti. Najprej Chaucer, renesančna drama, Shakespeare, Marlowe … vse do Melvilla in drugih. To je trajalo nekaj let. Nameraval sem se prijaviti na doktorski program, a potem sem v trenutku obupa, ko nisem vedel, kaj naj naredim iz sebe, poskusil napisati zgodbo v angleščini. Dve leti pred iztekom roka, ki sem si ga postavil. Zatem sem napisal še eno. Pozneje sem svoje prve zgodbe v angleščini objavil …«

… v knjigi The Question of Bruno (Vprašanje Bruna) leta 2000.

»Drži, to so moje prve v angleščini. Prva celovita je The Sorge Spy Ring (Sorgejev vohunski obroč). Druga pa je bila Islands, v prevodu Otok … ne, pravzaprav je prevedena kot Mljet! Zatem sem vpisal doktorski študij na drugi univerzi v Chicagu, na The University of Iowa. Tu sem jemal teme, ki jih nisem pokril med prejšnjim študijem.«

Kakšne so bile pripombe prvih strokovnih bralcev vaših zgodb?

»Objavljal sem jih v književnih časopisih, uredniki so predavali na univerzah in obenem tudi sami pisali. Sorgejev vohunski obroč sem objavil v TriQuarterly, časopisu univerze Northwestern. Urednik je bil Reginald Gibbons, pesnik, ki je zdaj v pokoju, še zmeraj živi v Chicagu, je moj prijatelj. Skratka, ljudje s prakso, z izkušnjami – pisci – so se odločili, da me objavijo. Stuart Dybek, veliki ameriški pisatelj, ki je prebral Sorgejev vohunski obroč, me je kot urednik povabil, naj mu pošljem še kako zgodbo. Prebrala jo je literarna agentka, ki je še danes moja agentka …«

Kaj so rekli o vaši angleščini? Najbrž so opazili, da je nekaj novega …

»So opazili, so. Sam nisem vedel, v kolikšni meri je moja angleščina čudna in kakšne napake delam. Kadar hitro smučaš, ne moreš sproti analizirati svojega sloga. Če padeš, veš, da si naredil hudo napako, a če prismučaš do cilja, najbrž ni bilo tako zelo slabo. Med pisanjem nisem padel, nisem pa bil gotov, da so zgodbe res dobre, saj ob sebi nisem imel urednika. Preprosto poslal sem jih. Nakar so mi povedali, da pri mojih zgodbah niso bili potrebni uredniški posegi kakor pri nekaterih, ki jih pošiljajo ameriški pisci.«

Srž knjige Tole ni zate, s katero ste zdaj prišli med slovenske bralce, so spomini. Kaj je dober spomin – blagoslov ali prekletstvo?

»Ha, odvisno od tega, kaj pomniš! Zame kot pisatelja je blagoslov, saj mi zagotavlja material. Tako v tej kakor v mojih prejšnjih knjigah se prepletajo spominjanje, pripovedovanje zgodb in zgodovina. Neločljivo so povezani v klobčič, ni jasno, kje se konča spominjanje in kje se začne zgodba, kje se konča zgodba in začne zgodovina … in obratno. Med pisanjem sem prebral veliko strokovne, znanstvene literature o delovanju spomina. Ugotovil sem, da se spomini, ki jih ohranimo, oblikujejo v zgodbo. Obstajajo seveda tudi spomini, ki se iz podzavesti nenadoma prebijejo na površje in nas presenetijo, kakor Proust opisuje v Iskanju izgubljenega časa. Ampak tudi takšni spomini se morajo oblikovati v zgodbo, da bi dobili podobo, kar najlepše dokazuje prav Proust. Spomini so zgodbe. Dojemamo jih kot verodostojne, resnične. Ampak jaz pripovedujem tudi neresnične.« (nasmeh)

Skratka, če se spomin ne prilega zgodbi, tem slabše za spomin?

»Seveda, če bo zgodba zato boljša, je treba kaj dodati. Ampak v knjigi Tole ni zate nisem nič dodajal, to mi je bilo pomembno pravilo. V romanih in zgodbah likom posojam svoje spomine in obenem dodajam izmišljene, da ustvarim njihove spomine, tu pa sem res zapisoval svoje spomine. Čim več sem skušal priklicati nazaj, ohraniti, kar se je res zgodilo. Oziroma kar verjamem, da se je zgodilo.«

Kar nekaj spominov, ki jih navajate v tej knjigi, poznamo že iz romana Nowhere Man (2002) …

»Res je.«

Tam so sicer nekoliko drugače opisani, glavni junak pa je Jozef Pronek. Kaj se je zgodilo vmes, kako se je Pronek umaknil prvoosebnemu pripovedovalcu, kako se je v ospredje prebil »jaz«, Aleksandar Hemon?

»Teh zapisov nisem načrtoval, beležiti sem jih začel, medtem ko sem pisal knjigo o svojih starših. V Ameriki in nekaterih prevodih sta izšli skupaj, v eni sami knjigi. V Bosni sta izšli ločeno, kakor je tudi v Sloveniji Tole ni zate. V teh prostorih lahko nastopam tako, ljudje poznajo kontekst, v katerem nastopam, ni jim treba pretirano pomagati pri povezovanju spomina in zgodovine. Vedo, kaj se je tu dogajalo. Skratka, pisal sem o starših, podpisal sem pogodbo za eseje o njihovih spominih in usodah, o družinski zgodovini, jugoslovanski družbi … Skozi to pa so se začeli prebijati moji spomini. Vedno so bili z mano, a zdaj sem več razmišljal o njih …«

Ustaviva se pri vaših starših. Oče je ukrajinskega rodu, drži?

»Oba sta se rodila v Bosni. Mama se je vedno imela za Jugoslovanko. Iz partizanske družine. Ni se opredeljevala za Bosanko. To ji ni predstavljalo nikakršne težave. Pač, tam je živela, v Bosni. Tudi oče se je rodil v Bosni, njegov materni jezik pa je bil ukrajinski, saj sta moja babica in dedek za časa Avstro-Ogrske v Bosno prišla iz današnje zahodne Ukrajine, dedek iz Galicije, babica iz Bukovine. Moji starši in bolj ali manj celotno sorodstvo ukrajinskih korenin so se v prvi polovici devetdesetih preselili v Kanado. Moj oče prepeva v ukrajinskem zboru, obiskuje ukrajinsko cerkev … Druži pa se tudi z Bosanci in drugimi priseljenci iz nekdanje Jugoslavije. Njegova identiteta je torej – bosanski Ukrajinec. Ali ukrajinski Bosanec. Vsekakor še zmeraj Jugoslovan.«

Kdaj so se starši izselili v Kanado?

»Leta 1993.«

Aha, torej šele za vašim odhodom v ZDA.

»To je šlo povsem ločeno. V ZDA nisem imel ne papirjev ne denarja, da bi jima lahko pomagal. Sama sta si priskrbela dokumente, zato sta tudi odšla v Kanado, ne v ZDA, tako je šlo laže.«

Zakaj knjiga o starših? Vas je zanimalo, kakšna je bila njuna izkušnja?

»Vedel sem, kakšna je bila. V moji družini vsi govorimo o vsem, ni skrivnosti, vsak pove, kar misli, včasih zelo glasno. (nasmeh) Zgodbe svoje družine sem nenehno pripovedoval ljudem, prijateljem. In v mojih knjigah nastopa več likov, zasnovanih na mojih starših. Potem pa se je začela begunska kriza, v letih 2014, 2015 so ladje in čolni, prepolni ljudi, začeli toniti v Sredozemlju, po Evropi so begunce začeli prikazovati kot roje škodljivcev, kot brezimne množice brez individualnosti, kot zombije, ki prihajajo, da bi kradli … Iz lastne izkušnje in iz izkušenj svoje družine sem vedel, da ima vsak od teh ljudi svojo zgodovino, življenjsko zgodbo, estetiko, etiko in življenjsko filozofijo. Če preživijo vse skupaj in nekega dne zaživijo kot človeška bitja, bodo o vsem tem lahko govorili sami. Ker ne morem pisati o njih, sem se lotil knjige o svojih starših, v kateri so vidni življenjska filozofija, etika in estetika beguncev. Delovni naslov je bil Uvod v teorijo mojih staršev. Ampak je tak naslov založnika nekoliko skrbel.«

Uvod je v naslovu vendarle ostal.

»Je, ampak na prvem mestu so starši, My Parents: An Introduction. Ni samo njuna življenjska zgodba, so tudi njuna razmišljanja o marsičem: o domovini, hrani, smrti, glasbi …«

Vas je med intervjuji z njima kaj presenetilo, ste odkrili kaj novega?

»Niti ne, bolj mi je šlo za postavitev etičnega in estetskega sistema. Da je vse zbrano in povezano. O tem sem razmišljal že dolga leta in se tudi pogovarjal, tako s starši kakor s sestro, ki je psihoterapevtka, zelo pametna ženska. In artikulirana, pogovori z njo so mi vsekakor pomagali. Knjigo sem seveda naredil iz velike ljubezni do staršev.«

Kako Bosno na oni strani Atlantika dojemajo vaši starši in kako vi?

»Drugače. Jaz se pogosteje vračam in tudi sodelujem z ljudmi v Bosni. Ko sta mama in oče prišla v Kanado, sta bila približno toliko stara kot jaz zdaj, v poznih petdesetih. Nista znala jezika. Mama se je upokojila dva meseca pred vojno. Oče je sicer poskusil delati kot inženir, a ni mogel najti dela, saj ni znal angleško. Tedaj sta torej že sklenila svojo delovno dobo. Aktivno življenje sta v celoti preživela v času Jugoslavije. V šolo sta šla po drugi svetovni vojni, šolala sta se lahko po zaslugi socialistične družbe, kjer je bila šola prosto dostopna vsem. V življenju sta napredovala, rodila sta se v bajtah s tlemi iz zbite zemlje, končala pa sta kot srednji razred jugoslovanske družbe z vikendico na Jahorini in občutkom, da sta v življenju nekaj dosegla. In da imajo od tega nekaj tudi njuni bližnji, družina, da uspehe lahko delita … in da bodo doseženo dedovali potomci. Potem pa …«

… je »prihodnost odpadla zaradi vojne«, kakor pišete.

»Da. Vse, kar sta gradila, se je na mah pretrgalo. Čeprav sta se znašla in jima življenje v Kanadi ni mučno, še zmeraj občutita, da jima je vojna prinesla katastrofalno izgubo – ne Jugoslavije kot političnega sistema, temveč domene, v kateri sta se udejanjila kot človeški bitji. Celo jaz sem bil ob odhodu v Ameriko že kar star, imel sem sedemindvajset let, a sem šele začenjal, rastel sem kot pisatelj, kot novinar, pred mano je bilo družinsko življenje, gradil sem od začetka, tako da sem se veliko laže prilagodil. Ko se moji starši vrnejo v Sarajevo, obiščejo samo svojo preteklost, mene pa zanima, kaj se tam dogaja zdaj, sodelujem z domačini, razvijam svoje projekte … Mojo glasbo miksajo v Sarajevu, tja hodim v studio, načrtujem tudi snemanje. Sarajevo je mesto, v katerem največ ustvarjam, tja ne hodim obujat preteklosti.«

Pa tam res živite v stanovanju, v katerem ste odrasli?

»Res.«

In na stopnišču je res ostal madež, ki priča, da se vam je tam pred pol stoletja razbila steklenica mleka?

»Res, v Sarajevu me vsakič pozdravi tisti madež. Sled polnomastnega socialističnega mleka ostane.« (smeh)

Bi o svojem otroštvu pisali drugače, če se ne bi vračali v Sarajevo?

»Bi, verjetno bi pisal drugače, ne vem pa kako. Nabokov se nikoli ni vrnil v Rusijo, niti se ni poskusil. Ne samo to, v njegovih knjigah sploh ni Rusije po njegovem odhodu. Sovjetska Rusija zanj ni obstajala, preziral jo je. Junak njegovega romana Slava, ki ga je napisal v ruščini, preden je odšel v Ameriko, načrtuje vrnitev v Rusijo. A knjiga se konča v trenutku, ko prestopi mejo. To je to! Popoln mrk, čisti nič, o tem ni hotel pisati. Seveda se ni mogel vrniti v Rusijo, saj bi ga likvidirali, a prepričan sem, da bi bilo njegovo delo drugačno, če bi se vrnil, pa četudi za samo teden dni, kaj šele za stalno, kakor se je Solženicin. Morda bi tudi sam postal ruski fašist, kakor je Solženicin. A je ostal daleč, ni se vrnil, prepričan, da je Rusijo mogoče obnavljati samo v domišljiji – tisto minulo, seveda, za sočasno sovjetsko ni izgubljal časa in energije.«

Kako na vas vpliva vračanje v Sarajevo? Ali resničnost popravlja spomine?

»Spomini, ki jih opisujem v knjigi Tole ni zate, v veliki večini izpolnjujejo pomemben kriterij: to so samo moji spomini, opisanega se ne more spominjati nihče drug. Ko sem omahnil čez ograjo in obvisel, sem bil sam, vse dokler ni prišel nekdo mimo in me rešil. Ni prič, ki bi dogodek opisale drugače. Mogoče ni bilo tako, mogoče moja zgodba, kakor sem jo odrasel ubesedil, odstopa od resničnosti, a ni nobene možnosti, da bi to izvedeli. Nekaterih dogodkov se spominja kvečjemu še sestra, na primer kako sva za hotelom razbijala stare krožnike, ki so jih izločili iz kuhinje. No, pa oče se spominja, kako sva se peljala skozi poplavo.«

Aha, s prizorom vožnje po poplavljeni cesti sklenete knjigo. Očitno ima za vas poseben pomen.

»Ima. Prebila sva se skozi katastrofo. In preživela. (nasmeh) Če bi oče to naredil z mojim otrokom v avtu, bi jaz ponorel, ne moreš tako tvegati! Šele ko sem dobil otroka, sem dojel, kako noro je bilo njegovo dejanje – ker bi mu bilo preveč nerodno, če bi obrnil in se vrnil domov, je z avtom in mano na zadnjem sedežu zapeljal v poplavo. Češ da nama ne bo spodletelo kot vozniku pred nama, ampak nama uspelo, ker ima fiat 500 motor zadaj, zato bova na suhem, preden bi vodi uspelo zaliti zadnji del avta. In res nama je uspelo, čeprav je voda vdrla noter. O tem je oče velikokrat pripovedoval, opisoval najin skupni junaški podvig, ponosen, da se nisem bal. Seveda se nisem bal, imel sem šest let, sploh nisem vedel, da bi se moral bati, kakor nisem niti pomislil, da bi se lahko vrnila domov, ne pa na vsak način nadaljevala, trmasto vztrajala! Opisujem torej spomine, ki jih imam samo jaz, nekatere, ki jih delim s svojci, kak je pa tudi splošnejši, na primer šolska ekskurzija z avtobusom, v katerem vsi prepevamo Sarajevo, ljubavi moja. Vsekakor so mi najpomembnejši spomini, ki so samo moji. Če jih ne bi zapisal, ne bi bilo nikogar, ki bi jih ohranil.«

Ampak spomini so bosanski – napisani pa v angleščini!

»Ha, je zapleteno, knjiga se ukvarja prav s tem. Z distanco. Na primer, v angleščino lahko prevedem besedilo Sarajevo, ljubavi moja, ampak s tem ne bom dosegel bistvenega, ne bom poustvaril vsega, kar smo na ekskurzijah doživljali ob prepevanju te pesmi. Bralec ne bo videl, kako smo na avtobusu jedli čokoladne in pomarančne piškote Jaffa, iz malih tetrapakov, ki jih je bilo treba preluknjati s slamico, pili sok Dvojni C, kako je nekdo bruhal … Kup detajlov, ki se jih spomni moja generacija. Do leta 1992, ko sem odšel v Ameriko, sem pisal v svojem jeziku, v srbohrvaščini, med vojno pa nisem mogel več, ker je bila moja izkušnja drugačna, nisem bil več v enakem položaju kot ljudje, ki so ostali v Bosni, v obkoljenem Sarajevu. Resničnost spreminja jezik, mu dodaja nove besede. Spominjam se, kako sem se v času vojne naučil besede šehid (žrtev, padli muslimanski junak, op. a.), prej je nisem uporabljal. Zdaj sem že več kot pol življenja v ZDA. Ko sem dojel, da bom tam ostal, sem se odločil za pisanje v angleščini, veliko bral, tri leta skoraj nič pisal … in zgodilo se je še nekaj, česar še zmeraj ne razumem povsem. Sanjati sem začel v angleščini. Ne samo to, dogaja se nekaj še bolj čudnega: v sanjah govorim s kom, ki sicer ne govori angleško, s kom iz Sarajeva – pa v mojih sanjah govori angleško! In jaz prav tako v sanjah opazim, da tu nekaj ne štima … in se zbudim. Tudi dogodki in pogovori, ki jih pomnim iz Sarajeva, v meni živijo kot spomini v angleščini. Sumim, da je tako zaradi mojega pisanja – da bi pisal v nekem jeziku književnost, mora biti ta jezik v tvoji podzavesti. Materni jezik vanjo vstopa do petega leta starosti in tam ostane za zmeraj. V mojo podzavest pa je pozneje očitno vstopila še angleščina. Najbrž sta svoje tu opravila tudi travma in stres. Tako se lahko sebe spominjam v angleščini. Zanimivo mi je prav problematiziranje vsega tega, spraševanje, kako zapisati spomin, kako ga oblikovati v zgodbo, za povrh v drugem jeziku, kako smo odtujeni od pristne izkušnje, kako se k njej ne moremo zares vrniti, ampak jo lahko le obnavljamo v domišljiji, spomin ohranjamo v književnosti.«

Kaj mislite, kako vas tule, med Vardarjem in Triglavom, beremo tisti, ki še pomnimo nekdanjo Jugoslavijo, kako pa tisti, ki so se rodili pozneje in ki ne vedo, kaj so Lunov Magnus Strip, Zlatna serija, Bijelo dugme …

»Tudi to je zanimivo. Ampak saj še zmeraj beremo romane, v 19. stoletju napisane v Franciji, Rusiji in drugod. Tam se vozijo v kočijah. Pa jih nekako razumemo.«

Ampak drugače.

»Seveda drugače. Domnevam, da na neki način abstraktneje. Tisti, ki so doživeli Jugoslavijo, moje spomine primerjajo z lastnimi izkušnjami: ah, tudi jaz sem tako bral te stripe, ah, tudi mi smo tako potovali na morje … Tisti, ki vsega tega niso doživeli, med branjem mojih knjig – če jih sploh zanimajo – vse skupaj doživljajo malce abstraktneje, bolj teoretsko, recimo. Morda moje spomine vzporejajo s svojo, drugačno izkušnjo. Ne pojejo več Sarajevo, ljubavi moja, ampak druge pesmi. V rokah ni več Lunov Magnus Strip, ampak … TikTok.« (nasmeh)

Gotovo vam je kdo že povedal, da vaše pisanje v marsikom budi njegove ali njene osebne spomine. Vam je pomembno, da je tudi bralec kreativen?

»Absolutno! Bralec dopolnjuje moje pisanje. Knjiga Tole ni zate je niz fragmentov, ni zgodbe z zapletom, vrhom in vsem drugim. Bralec z lastnimi izkušnjami fragmente sestavlja v celoto. Predavam tako kreativno pisanje kakor scenaristiko. Svojim študentom pojasnjujem tudi, kako um skuša povezati še tako različna fragmenta, če ju postavimo drugega ob drugega. Zgovoren je znani eksperiment iz sovjetske kinematografije. Na platnu so najprej pokazali povsem brezizrazen obraz moškega, ostremu rezu je sledila podoba lepe punce. Občinstvo so vprašali, kaj čuti moški. Odgovor: punca mu je všeč. Ko pa je obrazu sledil prizor s krožnikom juhe, so rekli, da je človek seveda lačen.«

Kot soscenarist ste sodelovali pri filmu Matrica: Obuditev (The Matrix: Resurrections, 2021), četrtem v kultnem nizu Matrix. Je bila izkušnja tako izjemna, kakor zveni?

»Je bilo. Z režiserko Lano Wachowski in scenaristom Davidom Mitchellom sem nekaj let prej že sodeloval …«

… pri seriji Sense8.

»Tako. Pa tudi pri seriji, ki nikoli ni bila uresničena, ostala je pri pilotu. Delali smo kot tim, tudi pri Matrixu. Lana ima kot režiserka zadnjo besedo, ona se odloči, katere od naših zamisli bodo prišle v film. Prej pa vsi trije skupaj sedimo in izmenjujemo ideje.«

Brainstorming?

»Tako je. Ampak mi rečemo ‘the pit’, jama, kar nima negativnega, zločinskega pridiha kot pri nas, ampak pomeni prostor med nami, v katerega mečemo ideje. Tako se tudi obnašam, ko predstavljam svojo zamisel – ne govorim osebi na levi ali desni, ampak v središče med nami. Pogosto do česa oprijemljivega pridemo skozi razpravo, pogovor o vsem mogočem, tudi o spominih, asociacijah … Šele postopoma dobimo idejo s pripovedno močjo, na kateri lahko zasnujemo prizor, zaplet. V določenem koraku prizore napišemo na kartice, jih nizamo v zgodbo, pozorni na dramaturgijo, ritem in še marsikaj. Naposled vse prevzame režiserka … in dobimo film, ki obenem osmisli in uniči scenarij. Nihče ne gre brat scenarija, če pa obstaja film.«

Slovenski pisatelj Ciril Kosmač v avtobiografskem romanu Pomladni dan opisuje presunljiv prizor: ob izteku druge svetovne vojne na slavnostni večerji zaveznikov v Ljubljani izve, da so njegovega očeta ubili v koncentracijskem taborišču. Omotičen se opoteče do ogledala, zre v lastno podobo in se sprašuje: »Kdo sem? Ta, ki stoji pred zrcalom, ali tisti v zrcalu? Kdo sem pravzaprav? Ali sem sin, ki so mu ubili očeta, ali sem pisatelj, ki je zadovoljen, da lahko tako od blizu motri sina, ki so mu ubili očeta?« Tudi vi ste že opisali strašne preizkušnje, ki so vas doletele. Čutite podobno kot Kosmač?

»Kosmačevo ime mi je znano, sicer pa ga ne poznam. Ampak to, kar ste navedli, je odlično. Že dolga leta se mi dogaja podobno. V določenem trenutku – pa sploh ni nujno da je kaj tragičnega, da je na primer smrt ljubljenega človeka – sočasno teče dvoje: sodelujem v pogovoru, poslušam in govorim, obenem pa del mojega uma vse to oblikuje v možni spomin in torej že piše zgodbo. Ker se s tem poslom ukvarjam že več desetletij, sem sposoben biti prisoten na oba načina, kakor je to lepo opisal Ciril Kosmač. Lahko so tudi smešne reči. Pred dnevi sem priletel v Gradec, se od tam peljal v Ljubljano in med potjo klepetal z voznikom. Medtem ko je on govoril, sem že pomnil njegove besede, jih shranjeval …«

Nekakšna kamera v glavi?

»Recimo. Ali pa stenograf. Pripovedovalec! Na delu je avtomatična organizacija spomina, ki shranjuje doživeto. Nikoli ne veš, iz česa bo nekega dne zrasla zgodba.«

V knjigi Tole ni zate se spominjate, kako so bili v vašem glasbenem vesolju na začetku Beatli, Stonesi, The Who, Pink Floyd, brenkali ste na akustično kitaro … zdaj pa nastopate z umetniškim imenom Cielo Hemon in vrtite elektronsko plesno glasbo. Kako je prišlo do tega preobrata?

»Še zmeraj poslušam vse mogoče vrste glasbe. Plesna mi je bila vedno zelo pomembna. Elektronsko produciram iz več razlogov. Že ker nisem dober glasbenik. (smeh) Nekaj igram kitaro in klavir, ampak nisem pravi glasbenik. Še pomembneje je, da sem se začel z glasbo intenzivneje ukvarjati sredi pandemije, leta 2020, v času izrazite fašistizacije ameriške družbe pod Trumpom. Takrat glasbeniki niso bili na voljo, glasbo je bilo mogoče ustvarjati le na računalniku, s programi rezati, sestavljati, montirati, datoteke sem si prek interneta izmenjaval s sodelavcem na drugi strani ZDA, v Kaliforniji. Najpomembnejša pa je bila morda izolacija, osamljenost, ki jo je prinesla pandemija. Na Princetonu sem bil kako leto skoraj sam, študenti in osebje so zapustili univerzo. Sameval sem, pisal in ustvarjal glasbo, kakor bi bil na samotnem otoku. V slonokoščenem stolpu na samotnem otoku. In tam sem nenehno sanjaril o prihodnosti, v kateri bomo mi – ali pa kaki drugi ljudje – plesali. Skupina ljudi v javnem prostoru, telesa drugo ob drugem, energija, ki brbota, kadar ljudje plešejo skupaj, kadar dosežemo kolektivno izkušnjo radosti ali vsaj zadovoljstva. Ko sem se tega lotil, sem si celo izmislil ime žanra: histerični disko. Je plod tako historije kakor histerije, povezuje dve katastrofi – trumpizem in pandemijo – in ples.«

Zakaj Cielo?

»Ime je besedna igra, povezuje ćelo, plešo, kar je bil zaradi pobrite glave v slogu nevarnih zapornikov že moj srednješolski nadimek, in pa italijansko besedo za nebo, torej prispodobo seganja po višji ravni zavesti, do katere nas lahko dvigne glasba. Navsezadnje, prvotna namena glasbe na začetku človeške zgodovine sta bila molitev in ples. Oboje nas lahko pripelje do transa. To me zanima.«