»Ali bi lahko koga ubili tudi v našem kraju?«

Slovenija je bogatejša za še en, prav poseben literarni festival – osredotočen na kriminalke. KrimiFest, »prostor, kjer se srečujejo pisatelji, strokovnjaki in bralci«, prevprašuje stereotip kriminalnega romana kot lahkotne literature, s pogovori, razpravami in predavanji pa skuša predvsem odpirati razprave o vlogi žanra in merilih v kontekstu širše literarne produkcije.

Programska vodja Maja Jelušič je na Vodnikovi domačiji v Ljubljani povedala, da so o ustanovitvi festivala razmišljali že precej časa, vendar z željo, da se ta ne bi osredotočil zgolj na literarni vidik kriminalke, temveč bi jo osvetlil iz vseh kotov. »Ideja je bila, da bi z vključevanjem strokovnjakov razumevanje kriminalke kot žanra raziskali bolj v detajle. Kriminalni roman še zmeraj velja za trivialni žanr, zato smo želeli, da bi o njem govorili tudi ljudje, ki ga živijo, ki ga poznajo na druge načine, predvsem skozi svoje strokovno delo. Tega sem se domislila, ker menim, da nas, vse bralce in pisce kriminalk, zanima, zakaj ljudje delamo zločine, kakšna je psihologija v ozadju posameznih dogodkov … In kdo bi nam lahko to bolje povedal od profesionalcev? Ob tem pa smo dodali še nekaj zabavnih dogodkov, kot so kviz, knjigobežnica, podcast o.b.o.d …«

Odlične niso bile zgolj ideje, temveč več kot očitno tudi organizacija, saj so bile dvorane na vseh dogodkih polne. Neredko je bilo treba iskati dodatne stole, med pogovori z avtorji pa smo mnogi stali tudi ob stenah. Zamisel festivala pa niso zgolj dogodki in druženja, temveč tudi, da »ponovno premislimo o žanrski literaturi«. Dr. Andrej Blatnik iz programskega odbora festivala je to potrdil in dodal, da tukaj ne gre zgolj za povzdigovanje žanra kot takega, temveč za izbiro kakovostne literature: »Trdo sem prepričan, da se ravno s tem, ko delamo neko znotrajžanrsko selekcijo, vzpostavlja meja med boljšimi in povprečnimi knjigami. Paradoks bralnega polja je, da je najmanj nadzorovana kvaliteta izdelave in najmanj vrednoteno tisto, kar je najbolj brano. Zelo koristno je, da na kakovostne žanrske avtorje opozarjamo, tudi ker branje v slovenščini tako zelo upada. Utegne se zgoditi, da se bodo zato založbe začele osredotočati na knjige v angleščini. Po drugi strani pa je branje v domačem jeziku neobhodno, saj se s tem naš jezik ne le razvija, temveč tudi ohranja.«

Maja Jelušič je povedala še, da imamo v Sloveniji veliko dobrih avtorjev kriminalnih romanov, zaradi česar je žanrska literatura že pred časom presegla pogosto napačno kategorizacijo »lahkotna literatura«. Prav zato so vpeljali tudi nagradi: za najboljšo kratko kriminalno zgodbo in pa nagrada pila, ki ju je za najboljši izvirni krimi roman in kratko zgodbo podeljevala komisija v sestavi bralcev, strokovnjakov in drugih poznavalcev žanra. S pomočjo nagrad želijo prikazati kakovost, hkrati pa sprožiti razpravo o žanrskih merilih. Podeljevali ju bodo vsaki dve leti. Letošnji nagrajenec za najboljši kriminalni roman je z romanom Estonia Avgust Demšar. »Nominacije in nagrade zmeraj sprožijo razpravo, kar je tudi njihov namen. A mnogih literarnih dogodkov se ljudje bojijo; predvsem jih je strah razpravljanja o visoki literaturi. Pri žanrski je drugače – pogovarjajmo se!« je še dodala producentka.

Za pregled zgodovine kriminalk in njihove trenutne vloge na slovenske knjižnem trgu je na Vodnikovi domačiji v Šiški prejšnji petek poskrbel dr. Andrej Blatnik, nato pa so že tako polno dvorano preplavili oboževalci Tadeja Goloba in dr. Irene Svetek, ki sta pod moderatorsko taktirko Maje Peharc pripovedovala o svojih ustvarjalnih procesih.

Dr. Andrej Blatnik, ki bi ga brez težav označili kot stand-up profesorja par excellence, nas je s statistiko bralnih raziskav popeljal skozi vzorce slovenskega bralstva. Četudi zadnja leta skokovito narašča nakup knjig v angleščini (letos so v ljubljanski knjigarni Konzorcij predstavljale kar 56 odstotkov vseh prodanih knjig), se ljudje v slovenščini poslužujejo predvsem žanrske literature: kot že vemo, se je branje v slovenščini ošibilo, vendar upamo, da ga bodo rešila žanrska literatura. Statistika iz letošnjega leta kaže, da so najbolj sposojane knjige v knjižnicah prav žanrske, med njimi predvsem kriminalke in ljubezenski romani. Na prvem mestu kraljujeta Aleš Čar in Simon Doma z biografijo Gringo Loco, zatem Petra Julija Ujawe z Najboljše šele pride, tretji pa je Avgust Demšar z Vrelcem življenja. »Na neki način Slovenci zmeraj bolj beremo Slovence, branje v slovenščini pa narašča predvsem po zaslugi različnih žanrskih piscev,« je še opazil Blatnik.

Pojasnil je tudi, kako je v zgodovini prišlo do postopnega razslojevanja branja – za to je bila prvotno zaslužna Marija Terezija, ki je uvedla obvezno šolstvo – »brez nje Tadej Golob danes ne bi bil najbolj bran slovenski avtor« – nato pa je z uvedbo weimarske klasike sčasoma prišlo do razlikovanja med popularno in kanonizirano literaturo. Zanimivo, kljub uvedbi kanona so se zmeraj najbolj prodajale prav tiste knjige, ki vanj niso bile vključene, torej popularno branje. »Dokler bere samo nekaj odstotkov prebivalstva, vsi berejo iste knjige,« je povedal Blatnik. »Ko pride do diferenciacije literature in uvedbe žanrov, se izkaže, da so lahko dela, ki od začetka veljajo za popularna, in dela, ki veljajo za kanonična, v bistvu ena in ista.«

Ob tem je poudaril, da žanrsko literaturo pogosto vidimo kot zgolj to, torej žanr, ne pa tudi kot nekaj, kar lahko prinaša res dobro pisanje: »Če beremo kriminalko samo zato, da izvemo, kdo je morilec, in se ob tem kratkočasimo, smo uporabili samo tisto, kar žanr narekuje. Če pa zraven dobimo še informacije o težkem življenju upokojencev, o čemer v svoji zadnji knjigi govori Avgust Demšar, potem iz tega izhajajo bolj splošno sprejeti, kanonični modeli. Tako iz stereotipnega dobiš umetniški izdelek.«

Poleg tega z naslanjanjem na žanr pridobiš širše bralstvo, kar je prepoznal tudi Umberto Eco v romanu Ime rože, ki bi ga lahko klasificirali tudi kot kriminalni zgodovinski roman.

Blatnikovo predavanje se je nato osredotočilo na zgodovino kriminalnega romana v Sloveniji, ki se je začela, kot mnoga druga dela, v nemškem jeziku. Prvi doslej znani pisatelj kriminalnega romana je Jakob Alešovec s knjigo Ljubljanski misteriji (Laibacher Mysterien, 1868), v slovenščini sta sledila Ivo Šorli (Pasti in zanke, 1922) in Ljuba Prenner (Neznani storilec, 1939). Po pričakovanjih se je izkazalo, da ljudje raje berejo v lokalnem jeziku, vendar je to mogoče ohranjati le, dokler se knjige tudi kupuje, je še poudaril Blatnik. Do trenutka, ko je bila knjiga Jakoba Alešovca prevedena v slovenščino, je moralo miniti skoraj 130 let, v čemer Blatnik prepozna določene zadržke do žanrske literature.

Nedavna statistika pa kljub temu kaže, da število izdanih kriminalnih romanov zadnja leta skokovito narašča – če jih je bilo leta 2024 na trgu okrog 30, je število letos že prešlo 40. Kot eden izmed rekorderjev izstopa Janko Valjavec, ki je samo v letih 2023 in 2024 izdal deset kriminalk. Čeprav v Sloveniji težko govorimo o množičnem branju, pa se to izrazito naslanja na žanrsko literaturo, medtem ko kanonični avtorji – z izjemo Ferija Lainščka – ostajajo v ozadju. »Žanri nedvomno še prihajajo, in dobro je tako,« je povedal Blatnik in poudaril, da je lokalna žanrska literatura tista, ki trenutno usmerja – pa tudi rešuje – slovenski literarni trg. Po njegovem mnenju ima prednost pred tujo ravno po zaslugi dejstva, da se želi bralec skozi umetnost identificirati z okoljem, česar pa tuja literatura ne omogoča.

***

O tem sta zatem pripovedovala tudi Tadej Golob in Irena Svetek. Slednja je povedala, da v svojih romanih veliko poudarka daje prav okolju: »Med pisanjem Belega volka sem odšla v Kočevje, tam nekaj časa tudi živela, ga podrobno raziskala. Potem je bila tu seveda Bela krajina kot nekakšen protipol … Okolje je, vsaj pri kriminalnih romanih, zmeraj zelo pomemben del, saj daje zgodbi dušo, atmosfero in zgodovino.«

Golob je dodal, da je bilo med pisanjem njegovega prvega romana Jezero izraženega veliko dvoma, češ da slovenski kraji nikogar ne zanimajo: »Kljub temu sem vztrajal, in rekel bi, da dogajanje, postavljeno v naše kraje, prinaša celo dodano vrednost. V resnici imam s tem zdaj zgolj pozitivne izkušnje, kamorkoli namreč pridem, me prosijo, ali bi lahko koga ubil v njihovem kraju.« Dobil je celo sponzorsko ponudbo vinarstva, da bi nekoga ubil v njegovi vinski kleti, kar pa se – na njegovo in našo žalost – na koncu ni izšlo.

Avtorja sta pripovedovala tudi, kako napisati tako napet kriminalni roman, da človek knjige ne more odložiti. »Kako si, na primer, izbereta motiv, okoli katerega gradita zgodbo, in kako preprečita, da bi izpadel preveč klišejsko?« je zanimalo moderatorko Majo Peharc. V Golobovih knjigah je motivov zmeraj več; najprej si zastavi strukturo, glavnega junaka, kraj zločina in zločin kot tak, nato pa se zadeve loti dokaj spontano.

»Sama, kar zadeva motiv, izhajam iz psihološkega vidika junakov, s čimer misim, da motiv pri meni izhaja iz določene ranljivosti. Kot otroci smo vsi dokaj nepoškodovani, potem pa skozi vzgojo in okolje pridobivamo zgodbe, iz katerih izhajamo v prihodnosti, kar vodi do raznoraznih motivov za naše reakcije. Nekateri ljudje so poškodovani biološko, na primer psihopati, mi ‘psihiatri’ pa radi obravnavamo svet socioloških travm, ki jim posledično dajemo tudi več mentalnega prostora. Zato imam v svojih povestih rada, da pozornost ni osredotočena samo na whodunnit, ampak tudi na why,« je povedala Irena Svetek.

Oba svoje zgodbe vključujeta v širši kontekst, naj bo zgodovinski, psihološki ali geopolitični, v čemer nikakor nista edina. Kot je omenil že Andrej Blatnik, dober kriminalni roman preseže vprašanje identitete morilca ter zgodbo s postavitvijo v določeno okolje oziroma kontekst tudi prizemlji. Golob, ki v svoja dela vnaša tudi daljše opise, denimo delovanja DNK-ja, meni, da »mora imeti vsaka kriminalka nekaj mesa. Bralec se ne bi smel zgolj premikati od zločina do zločina, temveč se v knjigi tudi izgubiti. Po mojem mnenju bi morala imeti vsaka kriminalka nekaj epskega. Ko v pripoved vstavim daljše odlomke raznih strokovnih mnenj, ustvarim vtis določene verodostojnosti. Četudi pogosto v nasprotju z mnenjem urednice.« Kdorkoli je Goloba že slišal govoriti, pa ve, da ni pri njem nič izrečeno brez trohice – ali obilo – humorja.

Irena Svetek se tega loteva na drugačen način, in sicer z vključitvijo izsekov iz raznih pesmi oziroma proznih besedil: »Citati, ki jih rada postavim na začetek romana, delujejo kot neke vrste predzgodba. Četudi med branjem povezava morda ni jasna, ima vse skupaj vlogo mozaika, ki ga mora bralec sestaviti sam. Slednjega to postavi v aktivni položaj, z njim se začne dialog, zaradi katerega je ob trenutku katarze še toliko bolj zadovoljen, saj je imel občutek, da je v knjigo investiral tudi sebe.« Povedala je še, da umore, četudi resnične, večina ljudi dojema kot nekaj popolnoma nemogočega oziroma fiktivnega: »Četudi o njih slišimo, prave izkušnje z njimi nima skoraj nihče. Kriminalni romani so v osnovi spoj realnega in fiktivnega. Ker umore v romanih dojemamo kot fikcijo, jih moramo avtorji umestiti v realen prostor, čas in raziskave, da bralcu zgodbo predstavimo kot resnično, obenem pa omogočimo lažjo identifikacijo z vsebino. Bralec mora zgodbi – kot tudi glavnemu junaku – verjeti.«

Kot pri vsaki zanimivi izkušnji tudi dober kriminalni roman ne bi smel biti omejen na vprašanje morilca, torej na cilj, ampak na zgodbo kot tako, torej na pot. »Bralca moraš peljati skozi mnoge labirinte, da šele na koncu ugotovi, kdo je storilec zločina. Hkrati pa moraš poskrbeti, da dobi o tem skozi branje raznorazne informacije, na primer prikaz slovenske družbe, okolja … Tudi te zgodbe morajo biti zaslužne za užitek ob branju, ne pa zgolj katarza ob odkritju morilca. Sočasno moraš kot avtor ves čas ustvarjati in ohranjati določen suspenz, ki poskrbi, da se posameznik ob branju zabava,« je tezo potrdila Irena Svetek.

Maja Peharc je poudarila, da smo bralci na začetku v podobni poziciji kot glavni raziskovalec v romanu, saj zgolj sumimo, ničesar ne vemo. Irena Svetek soglaša: »Dejansko se kot avtor s tem veliko igraš: včasih daš bralcu podatke, preden jih ima protagonist, zaradi česar ima prvi občutek, da je v prednosti, kar mu daje tudi motivacijo pri branju. Je pa to eden najtežjih delov pisanja kriminalnih romanov – pravilno doziranje informacij in umeščanje na prava mesta. Vedeti moraš, kdaj razkriti kaj svojemu bralcu in kdaj literarnemu junaku, saj se to dvoje ne prekriva nujno.«

Podobno misli tudi Golob: »Trudim se, da ugotovitev, kdo je morilec, ni edina stvar v mojih kriminalkah. Večji poudarek je na osebnosti kriminalista, razlogi morilca pa se razkrivajo skozi zgodbo. Kadar pišeš kriminalko, imaš opravka s konsenzom – vsi vemo, da pišeš roman in da to ni nekaj resničnega. V njem mora nastopati morilec, motiv pa bo prišel sproti. Včasih gledam nadaljevanke, kot so Umori na podeželju, in skušam ugotoviti, kdo je morilec, ampak moram priznati, da mi ne gre najbolje. Četudi je slednji zmeraj prisoten, lahko kot gledalec zgolj sumiš, kdo je. Podobno bralcu skozi zgodbo občasno namiguješ, nato pa uvedeš dva ali tri stavke, s katerim ga ponovno odvrneš od suma.«

Če je Ireni Svetek samoumevno, da ji je kot avtorici romana od začetka jasno, kdo je morilec, pa Golob pravi, da z vsako novo knjigo ve »vedno manj«. Čeprav si zastavi motive za zločin, pa se glede drugih stvari pusti presenetiti oziroma pusti, da proces odloča namesto njega. »Na začetku pisanja si zmeraj ustvarim strukturo, določim, kaj se bo zgodilo v posameznih poglavjih, vendar se mi ponavadi že v drugem poglavju vse podre.«

Irena Svetek mu je pritegnila: »Ko liki oživijo, ko zadihajo in dobijo svoj jaz, včasih presenetijo tudi tebe. Nekdo, ki si si ga zamislil kot slabega človeka, začne sčasoma kazati svojo dobro plat – in obratno. Tudi to je lepota tovrstnega ustvarjanja.« Povedala je še, da »roman omogoča, da daš morilca v prvi plan, kar v filmu ali seriji ni mogoče na enak način. V knjigo lahko uvedeš introspektivno razmišljanje, s čimer lahko na primer zavajaš bralca. Zlahka na primer več likov govori v prvi osebi, s čimer se potem sum, kdo je zakrivil zločin, zabriše.«

Oba sta razmišljala tudi o razlogih, da v kriminalkah zmeraj nastopajo problematični oziroma »zakompleksani«. Po Golobovem mnenju posameznika, ki ne bi imel nobenih težav, ni, obenem pa tak človek preprosto ne bi bil zanimiv: »Jaz takega človeka ne poznam. Vsi moji prijatelji imajo probleme in vsi njihovi prijatelji imajo probleme. Ko sem oblikoval lik Tarasa, mi je bil vzor Jo Nesbø in še kdo. Rekel sem, da bo moj lik alkoholik, ampak se mi je že takoj vse uprlo, saj ta pristop ni pravi način. Namesto tega sem mu dal alkoholično strukturo, se pravi človek bi bil alkoholik, če bi lahko pil, vendar mu še tega nisem privoščil.«

Irena Svetek pa je strukturo kriminalke opisala tako: »V junakovi zgodbi pride do problema, katerega rešitev je na koncu katarza. To je v svetu kriminalk neka ustaljena šablona, h kateri pa seveda spadajo temačni liki, ki so nam privlačni. Ob tem je ključen način, kako stvari opišeš, še bolj pa, kako junaka zgradiš. Kot v resničnem življenju je tudi vsak lik svojstven. Vsak ima svoje probleme, nihče ni stoodstotno srečen … Ne glede na vse pa bralci oziroma gledalci zmeraj navijamo za junaka.«

Spregovorili so tudi o novi knjigi Irene Svetek, ki jo še piše. Glavni lik bo tokrat ženska. Medtem ko detektivi ponavadi ustrezajo določenim tropom, so na primer alkoholiki, odvisniki, prešuštniki, pa pisateljica svojo novo junakinjo opolnomoča: »Odločila sem se za ženski lik, ki v naš krimi literarni prostor, za katerega to ni nujno značilno, prinaša določeno svežino, zato se v svojih romanih odločam za potiskanje žensk, še posebej inteligentnih, v ospredje.« Povedala je še, da je v vsakem junaku do neke mere prisoten tudi avtor, a se je pri novi knjigi zavestno odločila, da bo protagonistka čim bolj drugačna od nje … in da jo je skozi proces pisanja morda ravno zato tudi izjemno vzljubila.

Tadej Golob se stvari loteva drugače. »Tarasu posojam svoje diagnoze. Obstajala je verzija Brezna, v kateri ni imel nobene operacije. Potem pa sem med samim procesom pisanja ugotovil, da sem imel letos sam dve zelo zanimivi operaciji in da bi bilo škoda, če ne bi nobene vključil. Izmed vseh junakov najbolj mučim Tarasa … delno pa tudi bralca,« se je pošalil.

Irena Svetek ga je vprašala, ali se je Tarasa po vseh napisanih knjigah kdaj naveličal, na kar je odgovoril, da bi morala vprašati, ali se je kdaj naveličal sebe: »Tarasu dam tisti del sebe, za katerega se mi zdi, da bi bil zanimiv tudi drugim. Četudi Taras nisem v celoti jaz, pa njegovi najbolj zanimivi deli so.«

Na podoben način delujejo v kriminalnih romanih tudi klišeji. »Obstajajo dobri in slabi klišeji,« je prepričana Irena Svetek. »Kliše lika, ki ima neki problem in je posledično zanimiv, je skorajda nujen. Vse pa je na koncu odvisno od tega, kako ga ti kot avtor oblikuješ, ali skušaš z njim pokazati nekaj več. Vsak pisatelj najde svoj način pristopa h kriminalnemu romanu, posledično pa tudi obračanja klišejev v nekaj drugega. Ob tem pa pusti en mali delček stereotipa, ki dela branje zanimivo.«

Golob o tem ni nikoli preveč razmišljal: »Sam sem največ kriminalk prebral konec osnovne oziroma na začetku srednje šole. Ko sem leta 2015 začel razmišljati o pisanju kriminalk, sem nakupil knjige Nesbøja in podobnih skandinavskih pisateljev. In ugotovil, da bi znal tudi sam napisati nekaj podobnega. Nikoli pa nisem bral pravil za pisanje kriminalk, s čimer sem se izognil tudi klišejem. Enkrat sva se z Demšarjem na knjižnem sejmu pogovarjala o tem, nakar je potegnil iz torbe list papirja s 100 pravili za pisanje kriminalk. Ko sem ga preletel, sem videl, da sem pravila na neki način že poznal in tudi upošteval … Najbrž sem talentiran,« se je zasmejal. »Kot je rekla Irena: če kliše malce obrneš, že ni več kliše.«

Za konec je nekdo iz občinstva navihano pripomnil, da je Slovenija tako majhna, da imamo policiste oziroma kriminaliste, ki so skupaj študirali in hodili na razna izobraževanja. Sledilo je vprašanje, ali bi bilo možno, da so se kriminalisti v svetovih Demšarja, Goloba in Irene Svetek poznali oziroma ali bi se lahko zgodilo, da bi preiskovali zločine drugih avtorjev? »Ko sem razmišljal o lokacijah, sem se igral z idejo, da bi Tarasa poslal na Pohorje, ampak to bi bilo veliko izzivanje,« je odgovoril Tadej. »Da se ognem konfliktu, sem si potem premislil.« Na vprašanje, ali bo kdaj opustil Tarasa, je odgovoril: »Ko bo padla prodaja.«

Irena Svetek je še namignila, da bo protagonistka njene nove knjige ponovno izhajala iz kriminalističnih vod, a bo obenem za sabo imela študij psihologije – ali se res tako razlikuje od pisateljice? – in zelo zanimivo predzgodbo. V knjigi je združila več različnih zgodb, obenem pa ogromno suspenza, zaradi česar se ji zdi, da je kljub določenim prekrivanjem precej drugačna od njenega dosedanjega dela.

Skratka – zločinov žal ne bo zmanjkalo, k sreči pa niti dobrih knjig!