Ali bi nas vojna danes presenetila?

Dokumentarni filmi Izgubljeni Dream Team (Izgubljeno moštvo, 2025) režiserja Jure Pavlovića pripoveduje z današnje perspektive težko verjetno zgodbo: košarkarsko moštvo je sredi evropskega prvenstva ostalo brez države, ki jo je na prvenstvu zastopalo. Leta 1991 je namreč v Rimu jugoslovanska košarkarska reprezentanca osvojila zlato medaljo za državo, ki je ni bilo več, saj sta med prvenstvom Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost.

Nekdanji jugoslovanski košarkarski zvezdniki trideset let pozneje v filmu drug za drugim ponavljajo, kako so bili tistega davnega leta 1991 oni Jugoslovani in predvsem košarkarji ter da jih je razpad države presenetil v trenutku, ko so razmišljali le o prihajajočih olimpijskih igrah v Barceloni, kjer naj bi se spopadi z ameriškim Dream Teamom. Toni Kukoč, Dino Rađa, Vlade Divac, Žarko Paspalj in drugi veliki zvezdniki verjetno največje generacije jugoslovanske košarke v tem presenečenju seveda niso osamljeni, četudi ga je nam, ki v filmu gledamo posnetke Miloševićevega govora na Gazimestanu leta 1989, težko razumeti.

Tudi v dokumentarnem filmu Mile Turajlić Druga strana svega (Druga stran vsega, 2017) režiserkina mama, znamenita srbska intelektualka in neustrašna borka za demokratizacijo jugoslovanske družbe Srbijanka Turajlić, pripoveduje, kako jo je presenetilo, ko je v začetku devetdesetih na ulicah Beograda zagledala nepregledno množico, ki je vihtela srbske zastave in nad glavami držala slike Slobodana Miloševića. »Kdo so ti ljudje?« se je takrat vprašala Srbijanka in trideset let pozneje priznala, da se sploh ni zavedala njihovega obstoja. Šele v tistem trenutku je presenečena spoznala, da so ona in njeni soborci v boju za demokracijo skrajno osamljeni, da so v državi zgolj nepomembna manjšina.

Danes, ko dobro vemo, kako je prišlo do razpada Jugoslavije, težko razumemo presenečenje Jugoslovanov ob odcepitvi Slovenije in Hrvaške. Kvečjemu lahko razumemo njihovo presenečenje ob krvavem spopadu, ki je tej odcepitvi sledil. A tudi ta se zdi danes skoraj neizogiben oziroma se zdi, da je bila pot v tragedijo na Balkanu premišljeno tlakovana.

Ko danes prebiramo tedanje odkrito šovinistične naslovnice jugoslovanskih časopisov ter poslušamo hujskaške govore jugoslovanskih politikov iz poznih osemdesetih, je zato veliko laže verjeti tistim, ki trdijo, kako so že kmalu po Titovi smrt zaslutili, da je Jugoslavija obsojena na razpad, kakor tistim, ki jih je njen razpad presenetil.

A ne glede na to, kako glasno in nedvoumno oznanjuje svoj prihod, zgodovina ljudi vedno znova preseneti. Tudi druga svetovna vojna jih je presenetila, čeprav so nekateri pred Hitlerjem bežali že v začetku tridesetih, najdejo pa se celo takšni, ki še leta 2025 ne doumejo, da je nacizem poguben.

Najprepričljivejša razlaga tega fenomena je, da smo ljudje večinsko ustrojeni tako, da verjamemo v srečen konec, četudi vemo, kako nesrečno se vsaka človeška zgodba konča. Najsi so napovedi še tako črne, jih zmoremo odmisliti, podobno kot zmoremo v vsakodnevnem življenju odmisliti lastno smrt.

Bi bili, torej, če se Balkan jutri znova znajde v plamenih, mi enako presenečeni, kot so bili naši starši presenečeni leta 1991? Bi nas enako kot njih presenetile množice, ki bi slavile nacionalistične voditelje in njihove vojne napovedi? Bi nas presenetilo, če bi se jutri na Balkanu začel odvijati nov krog boja za rodne grude?

Ali pa bi nekoč, ko bi bilo vsega tega že davno konec, govorili, da smo vse to slutili, če ne celo vedeli? Bi verjeli, da je bilo to neizogibno?

Pred nekaj dnevi je namreč srbski predsednik izjavil, da vojna bo. Drugi vam tega nočejo povedati, a jaz vam povem, je dejal v svoji znani maniri zaigrane iskrenosti. Da ne bi bili potem presenečeni, bi lahko dodal. Sicer ni pojasnil, kakšno vojno ima v mislih, a govoril je o oboroževanju in o neizbežnosti prevoda oboroževanja v oborožen spopad. S čimer je lahko mislil Evropo ali pa Balkan. Morda pa tudi Srbijo, za katero te dni radi zapišejo, da je »na robu državljanske vojne«.

Podobnih prijaznih opozoril, naj pozneje ne bomo presenečeni, je bilo v preteklih letih nešteto. Srbom ne preti samo državljanska vojna, temveč izgubljajo Kosovo, Republika Srbska pa je ostala brez dolgoletnega voditelja. In vemo, kako je z ranjenimi zvermi. Bosna in Hercegovina je zabredla v popoln brezup, a bosanski študentje, ki bi imeli še več razlogov za proteste kot njihovi srbski vrstniki, študirajo v Sloveniji in Nemčiji. V Črni Gori in Severni Makedoniji vlada zatišje le za nas, ki ob vsem kravalu v okoliških državah ne vidimo še tja.

Potem je tu še Hrvaška, ki je resda v Evropski uniji, a katere stanje duha je vse bolj balkansko. Letos poleti se je na Thompsonovem koncertu oblast odkrito poistovetila z za dom spremno množico in to poistovetenje je odmevalo na vse strani. Grožnje organizatorjem festivalov v Benkovcu in Šibeniku ali zagrebški grafiti z grožnjami pisatelju Miljenku Jergoviću so le posamezni odmevi množice, ki je na zagrebškem hipodromu prejela sporočilo, da je država naša.

In za nameček, če ga kdo potrebuje, je tudi okolica Balkana balkanska v najslabšem pomenu te besede. Madžarska riše zemljevide velike Madžarske, Italijo vodi neofašistična oblast, a preden nas od tam naprej misel zapelje po že ničkolikokrat prehojenih poteh sodobnega populizma in trumpizma in se izgubimo v stranpoteh družbenih omrežij in sveta lažnih novic, se raje vrnimo k presenečenju.

In se vprašajmo: je govorjenje srbskega predsednika o vojni presenetljivo?

Ali pa se vprašajmo drugače. Danes v Srbiji nihče ne kriči »Država je naša!«, ker v njej najglasneje kričijo prav tisti, ki so se pred letom končno zavedeli, da država Srbija ni njihova država. In kričijo ravno zato, ker jim je bila država odtujena.

Bi bili presenečeni, če bi se jutri začel oborožen spopad med bogatimi lastniki države in njihovimi zaslepljenimi podporniki na eni ter razlaščeno množico na drugi strani?

Bi bili presenečeni, če bi sredi takšnega družbenega kaosa Srbi nenadoma odkrili zunanjega sovražnika?

Kot rečeno, ljudje smo ustrojeni tako, da ne vidimo in ne slišimo. Naši možgani sicer delujejo tako, da podzavestno zaznavajo spremembe v naši okolici in nas opozarjajo na preteče nevarnosti, naš spomin pa hrani največje travme z namenom, da bi nas obvaroval pred novimi. A istočasno sami sebe uspešno zavajamo, da bo vse v redu in se bo vse dobro končalo. Vidimo opozorilne znake, vidimo neštete podobnosti med na videz srečno sedanjostjo in skrajno nesrečno preteklostjo, a vendar ničesar ne vidimo.

In morda je res paradoksalno, a medtem ko z današnje, vsevedne perspektive težko razumem presenečenje ob razpadu države, ki je vrsto let tako vidno in tako očitno razpadala, mi je istočasno tudi laže razumeti slepoto svojih staršev in številnih drugih Jugoslovanov, ki konec osemdesetih in v začetku devetdesetih niso zaznavali pogubnih družbenih sprememb in ki zato niso ničesar pričakovali. Danes razumem, da so preprosto verjeli v srečen konec.

Tako kot verjamemo tudi mi.

Vučić, Dodik, Plenković, Izetbegović, Čović, Kurti, Orbán, Meloni, Fico, Babiš in Kickl delujejo v krogu manj kot nekaj sto kilometrov od nas, na tem prostoru pa se križajo vplivi in interesi velesil, ki jih trenutno vodijo Erdogan, Jinping, Trump in Putin. A mi smo vseeno prepričani, da bo z Balkanom vse v najlepšem redu in da nove vojne tu ne bo.

Oziroma, če smo natančnejši, bi nas presenetilo, če bi do vojne vendarle prišlo.

___________________________________________________________________________________

S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.