»Ob hvalevrednem altruizmu teh ljudi, ki neštetokrat zastonj, v svojih kuhinjah, na lastnih računalnikih, ob odpovedovanju in vseh slasteh, ki jih naša država nudi samozaposlenim v kulturi, ustvarjajo pomembne knjige, bi vseeno dodal, da to žalostno dejstvo ni nekaj, s čimer bi se morali hvaliti, ali pojav, ki bi ga morali razvijati. Normalni pogoji za delo bi verjetno dali še boljše rezultate.« (Slavko Pregl: Prerok na tankem ledu)
Na enem od medsosedskih obiskov, ki sem se jih udeležila v zadnjem času, in recimo v slovo poletju, sem spet dobila vprašanje, ki me pogosto doleti, ko se znajdem v družbi ljudi, ki se zanimajo za moje delo. Ker očitno nekateri še berejo časopise, približno vedo, kaj počnem. Pišem knjige in recenzije. Včasih tudi žiriram ali poučujem na delavnicah tako imenovanega kreativnega pisanja. Toda drugo vprašanje je, ali se da od vsega naštetega tudi preživeti? Da je to vprašanje za slovensko pisatelja postalo stalnica, in kot trdi Slavko Pregl v knjigi Prerok na tankem ledu, ki je izšla ob njegovi jubilejni obletnici, me je spreletelo ne samo na tistem medsosedskem srečanju, temveč sem z njim soočena skoraj na vsakem literarnem gostovanju v Sloveniji, posebej med šolajočimi se mladostniki. Ti resda nekaj časa potrpežljivo sedijo na od odra oddaljenih stolih, poslušajo avtorjeve veleumne izreke o lastni knjigi, nato pa, ko se pogovor izteče proti koncu in sledi tisti trenutek molka (Ali ima kdo kakšno vprašanje?), kot martinčki prilezejo na plano; skladno z duhom časa jih ne zanima, kako prenašam svobodo (beri: kako se samodiscipliniram) ali kako komponiram stavke, pa tudi ne, kako najdem urednika, temveč ali se pri nas knjige splača pisati.
Spomnim se odgovora pisateljske kolegice Nataše Kramberger, s katero sva kot prejemnici Evropske literarne nagrade na lanskoletni Fabuli gostovali na eni od ljubljanskih gimnazij (skupaj z Lidijo Dimkovsko). Nataša je, če me spomin ne vara, odgovorila, da je nekaj časa, ko prejme honorar za knjigo, na zeleni veji, potem pa sledijo sušna obdobja, ko nima niti za kino. Mislim, da so mladostniki razumeli – ne splača se. Tisti senzibilnejši so še ujeli intermezzo, da denar ne more nadomestiti občutka svobode, med drugim tega, da vstaneš ob poljubni uri, ker si delal pozno v noč, si skuhaš čaj in sedeč na okenski polici strmiš na cesto, obešaš perilo ob nemogočem delu dneva, ker si hočeš odpočiti od zaletavanja v besede, hodiš na raznorazne shode in kot svobodnjak izrekaš stvari, ki jih kot uslužbenec z redno plačo verjetno ne bi izrekal, se sredi leta, seveda zopet izključno za potrebe pisanja, preseliš v druge kraje. Zalotila sem se celo, da vsa moja upovedovanja na literarnih večerih bolj ali manj služijo opravičevanju obstajanja na svobodi (ali se nisva z Goranom Vojnovićem v nekem pogovoru strinjala, da imava občutek slabe vesti, ker ob enajstih popoldne piševa roman, namesto da bi počela kaj bolj konkretnega oziroma družbeno koristnega?) in manj dejanski knjigi, zaradi katere sem bila kot avtorica nekam povabljena.
Tega pa verjetno ne gre toliko pripisati temu, da so nekatere stvari v literaturi neupovedljive, pač pa, da je v tej naši krajini nekaj zelo hudo narobe. Slavko Pregl se tistega praznega momenta, zdrsa z zelene veje, odplavanja v vesolje revščine, ki ga je omenila Nataša Kramberger v odgovor na vprašanje glede preživetja avtorjev pri nas, lotil sistematično. Bolj sistematično se verjetno ne bi dalo. Pregl spričo enormne količine podatkov zahteva bralčevo absolutno zbranost (in predanost), v zameno pa mu daje jasne, lucidne analize, ki ne razmetavajo z besediščem, in so, oh, kakšno olajšanje, zaznamovane s svojevrstnim avtorjevim humorjem.
Številke povedo veliko več od besed, v enem izmed zapisov omeni avtor, ki se skladno s svojo ekonomsko izobrazbo ne brani prozaičnih stvari. Tistim, ki kolikor toliko sledijo kulturniški sceni, so Preglova stališča znana: izboljševati tisto, kar je bilo s precejšnimi napori pionirjev, med katere seveda kot nekdanji direktor Javne agencije za knjigo in nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev ter predsednik Bralne značke sodi sam, izgrajeno (med njimi na primer v zvezi s knjižničnim nadomestilom omenja Vlada Žabota) in ne zgolj rušiti. Preglova knjiga Prerok na tankem ledu torej opravlja časovno kirurški rez, čeprav ni zgolj zagledan v preteklost; kot avtor številnih knjig za otroke in mladino ima na konici jezika dobrobit slovenskih avtorjev, njihov status znotraj knjižnega sistema, pri čemer jih z dobršno mero vehemence vzporeja z drugimi evropskimi avtorji in sistemi, znotraj katerih delujejo.
To, da ima Pregl pri pisanju ves čas v mislih status mladinske književnosti, ki je pri nas marginalizirana, knjigi daje še dodatno srž in vrednost. Kajetan Kovič, priljubljen slovenski avtor mladinske književnosti in književnosti za odrasle, mu služi kot referenca. Z izračuni je Pregl dokazal, da je Kajetan Kovič za svoje literarno ustvarjanja v celem življenju prejel 400.000 evrov avtorskih honorarjev. Morebiten bralčev vzkrik nato nemudoma zaduši s podatkom, da sta približno toliko iz Slovenije v treh letih z avtorskimi pravicami za izdaje svojih knjig dobila Dan Brown in Joanne Rowling. Nacionalistična retorika, po kateri sega Pregl, je torej zdrava in argumentirana: »Kovič je samo z dvema svojima knjigama daleč presegel naklado vseh knjig Astrid Lindgren v Sloveniji skupaj, pa imamo v Sloveniji festival Pike Nogavičke, na Švedskem pa za Koviča še slišali niso.« Slovenci smo dobri bralci tuje literature, trdi Pregl, navsezadnje tudi naš predsednik vlade pozna, na primer, misli Woodyja Allena o seksu (tu se referira na šalo, ki je šla na račun opozicije), zagotovo pa ne pozna – ta opazka je moja – našteti pet avtorjev mlajše literarne generacije. Normalno je torej, da z veliko žlico zajemamo iz sveta, vendar je po Preglovem mnenju ob tem treba ustvariti pogoje za nastanek lastnega literarnega blaga.
Leta 2008, še pred ustanovitvijo Javne Agencije za knjigo, je Pregl zapisal, da morajo slovenski avtorji za uspeh v tujini imeti približno spodoben položaj doma. Dokler bo v precej bizarni piramidi pisatelja, državnega birokrata in mesarja na plačilni listi zadnji ravno pisatelj, bo težko začrtovati mentalne in materialne okvire prodora slovenske literature na tuje. Sedem let kasneje, in po ustanovitvi Javne Agencije za knjigo, je sicer prišlo do nekaterih izboljšav, predvsem pa se je skrb za knjigo v Sloveniji zbrala na enem mestu (najbrž pa se ni oddaljila od politike, kot predvideva Pregl), toda situacija glede avtorskih honorarjev je še bistveno slabša, kot je bila. Zdaj torej nastopi trenutek za tisti Preglov stavek, da je zmagalo vse, proti čemur so se borili. In nasploh so ti »komaj spodobno razmetani teksti«, kot pravi sam avtor, zbrani pod skupnim naslovom Prerok na tankem ledu, nekakšen avtorjev obračun s samim seboj in recimo tudi z lastno generacijo, ki sicer je vzpostavila nekatere knjižne mehanizme, vendar pa so se le-ti izkazali za nezadovoljive. Občutek celo dobimo, da avtorju skoraj kot duh iz steklenice uhaja vprašanje: kje smo ga polomili, da mora, na primer, dandanes avtor, če se hoče približati letni plači povprečnega birokrata, napisati 75 avtorskih pol na leto (kar je seveda nemogoče in bi vodilo v iztrošenje avtorja ter hkrati zasičenje trga).
Ko sem se leta 2008 s prvencem kot perspektivna avtorica prijavljala za štipendijo iz naslova knjižničnega nadomestila, sem bila najprej pozitivno presenečena, da takšna oblika podpore avtorjem sploh obstaja. Nekomu, ki se je uprl družinski roki nadzora in zaradi vehemence ter celo objestnosti ni sprejel redne službe na zunanjem ministrstvu, je vseeno dobro delo, da znotraj svobodnega poklica obstaja verjetnost preživetja, ki med drugim sloni na direktivi o knjižničnem nadomestilu (v Sloveniji smo jo sprejeli debelo desetletje kasneje kot v Evropi, torej leta 2004). Toda po tem uvodnem vzhičenju je prišla streznitev. Pregl navaja, da je leta 2011 v Sloveniji 989 upravičencev na leto prejelo nekaj več kot 800 tisoč evrov; polovica se deli glede na izposojo gradiva, polovica v obliki štipendij ustvarjalcem. Govorimo seveda o letnih zaslužkih avtorjev, ki so do danes padli na že kar smešno kvoto. Za potrebe tistih, ki so pozabili – knjižnično nadomestilo je namenjeno avtorjem in založnikom za izgubljeni dohodek, ker so njihove knjige v knjižnicah javno dostopne. Za lažjo predstavo Pregl navede primer knjig avtoric, kot je Dese Muck, ki je bila v letu 2006 na osnovi izposoje v splošnih knjižnicah prebrana 64,231-krat. Če knjižnic ne bi imeli, bi v idealnih razmerah knjige Dese Muck kupilo isto število bralcev, kot si jih je izposodilo (tisti, ki želite ugovarjati že na tej točki, prosim, počakajte na končni izračun). Pregl omenjeno številko pomnoži s 14,5 evra, kolikor znaša povprečna cena te kategorije knjig, in pride do zaključka, da bi Desa Muck morala prejeti 55.000 evrov honorarja (in založnik 930.000 evrov). Vsota je seveda nepredstavljiva. Vse, kar bo avtorica dobila od države v zameno za brezplačno izposojo, je znesek v višini približno 5.000 evrov.
Spričo precejšnje razlike med 55 in 5 tisoč Pregl navrže iskriv predlog (ali pa gre samo za avtorjevo jasnost in podkovanost, na ozadju katere vsi njegovi predlogi zvenijo naravno, morda pa ima prste vmes tudi časovni razpon tekstov?). Razlika bi bila lahko temelj, na katerem bi slonela zahteva države, naj iz denarja, ki bo šel za promocijo slovenske literature v tujini, organizator iz proračuna zagotovi prevod (vsaj) enega besedila Dese Muck. Toda tovrstni eksemplarični primeri so samo zastranitve; osrednja linija Preglovega pisanja, oziroma vsaj v tistem poglavju, kjer je govora o avtorjih, se giblje okoli vprašanja, kako avtorje primerno poplačati; glede na to, da se obseg denarja za knjižnično nadomestilo pri nas določa v odstotkih od zneska, ki ga država nameni za nakupe knjižničnega gradiva v javnih knjižnicah, gre za precej jasno alinejo: država bi morala poskrbeti za blagostanje svoje izvirne ustvarjalnosti. Ko Pregl na primer danskega prijatelja iz Agencije za knjižnice in medije vpraša, kako je mogoče, da država z dvainpolkrat več prebivalstva od nas namenja desetkrat višji znesek za poplačilo avtorjev knjižničnega gradiva, je odgovor jasen – prva prioriteta danske kulturne politike je spodbujanje ustvarjalnosti.
Torej? Že res, da se ob Preglovem navajanju, da je izgradnja šentviškega cestnega predora, katerega samo prekoračitev predvidenega proračuna bi lahko preživela sto najboljših slovenskih literarnih ustvarjalcev, in sicer za štirideset let, če bi ti prejemali mesečno rento 2.000 evrov, zgrozimo, toda to ni dovolj. Obsodba ali pa moraliziranje nista dovolj. Treba se je vprašati, in to Pregl v enem od poglavij tudi stori, kje so praktični mehanizmi, da bi knjižni ustvarjalci lahko živeli od svojega dela, še posebej, če se zazremo v statistike in ugotovimo, da od knjige v Sloveniji živijo tisoči – od tiskarjev do založnikov, od knjižničarjev do učiteljev – in da se v tej verigi najnižje na lestvici nahajajo prav ustvarjalci (predvidevam, da me soseda ne bi vprašala, ali lahko preživim, če bi ji dejala, da se gibljem v založništvu)? V tem delu knjige Pregl mnenje, da so slovenski ustvarjalci zajedavci (ali še kaj hujšega), postavi na laž. Ker ima posebno veselje z računanjem, na hitro oceni, da slovenska država spričo izposoj, ki so se brezplačno odvijale od leta 1992 do 2004, ko je bil uveden zakon o knjižničarstvu in s tem sprejet pravilnik o izvajanju knjižničnega nadomestila, avtorjem dolguje 20 milijonov evrov. Drznila si bom predvidevati, da bosta naslednji dve izjavi v prihodnosti imeli historičen domet: »Pravne podlage za to, da bi ga /neizplačani denar/, seveda ni. Bi pa lahko država, ki se je odločila v stomilijonskih zneskih realno vračati premoženje ljudem in institucijam, ki jih je razlastila neka druga država na tem področju, imela podobno pravičen do lastnih pisateljev, ki jih je razlastila sama.«
Na to ostro konico Pregl nasadi še en priboljšek; namesto o podpori bi morali govoriti o kraji. Kar država razdeli med avtorje knjižničnega gradiva, so le obresti na neizplačano glavnico, pri čemer pa zadrži še 30 odstotkov provizije, ki se vsako leto viša.
Zanka se potemtakem skriva v besedici »podpora« – država avtorjem ne poplačuje njihovega dela, kot je to praksa v drugih evropskih državah, temveč naj bi jim delala uslugo. Moja deziluzija glede varnostne mreže, ki naj bi obstajala v Sloveniji za avtorje, dobi jasno izrisano črto in misli, ki sem jih premlevala med zadnjim pohajkovanjem po Parizu (dobesedno ogledovanjem dolgih francoskih oken), se ne zdijo več tako perverzne; ne da bi bila nehvaležna za vse štipendije, ki sem jih prejela v preteklih letih za prijavljene projekte, toda vse to je – tudi v luči branja Preglove knjige – le pesek v oči. Občutek krivde, ki ga nosim s seboj kot pisateljica (Kdaj mi bo zares nehalo biti nerodno pred sosedi in prijatelji, ko izrekam to besedo?), je nesmisel. Naslednjič, ko bom soočena z gimnazijci, jim bom torej odgovorila drugače.
Pisanje v tem miljeju se bo splačalo, ko in če bomo uvideli, da se ga najprej splača izpostaviti za nekaj, kar nam pripada. To pa ni mogoče, če ne razumemo, v kakšnem pokroviteljskem kolesju država drži avtorje. Ne samo Pregl, temveč tudi številni drugi člani in članice DSP že leta opozarjajo, da je Slovenija edina država v Evropski uniji, ki nima urejenega plačevanja avtorskih pravic pri fotokopiranju avtorskih del. Rešitev pravzaprav ni tako zelo oddaljena od zdravorazumske logike; z letnim plačilom pavšala, recimo 60 centov na mesec na šolarja, bi legalizirali fotokopiranje in avtorjem fotokopirnih del zagotovili plačilo za njihovo ustvarjanje. Pregl spet naredi izračun: v sosednji Avstriji na ta način zberejo in domačim avtorjem ter založnikom razdelijo skoraj enajst milijonov evrov, pri nas bi v takšnem okvirju prišli do zneska 1, 5 milijona evrov (za 250.000 šolarjev).
Leta 2013 sem ob prejemu Evropske literarne nagrade za roman Sušna doba premlevala o stvari, ki je v tistem trenutku nisem znala formulirati. Na odru sem izrekla le to, da roman posvečam Nigerijki, ki nam je vsakodnevno čistila hotelsko sobo, temnopoltemu natakarju, ki nam je prejšnji večer stregel na slavnostni večerji, in drugim priseljencem, ki že od zdavnaj oblegajo evropske okope (v nasprotju s predstavami, da se to dogaja zgolj v tem trenutku). Ne vem, če je kateri od gostov pod bleščečimi lestenci pomislil, da je nekoliko nenavadno, da kaj takšnega izreče avtorica, ki nima, seveda na izkustveni ravni, niti najmanjšega pojma o kolonialni preteklosti. Toda v tej ozki razpoki med temo romana, ki je netipična za slovenske loge, do prejema nagrade za knjigo, ki naj bi bila odraz nekakšnega »javnega interesa«, vidim nekaj bastardičnega. To, da se je prst uperil prav vame, ki sem napisala roman o onstranslovenskih pokrajinah (pa pustimo diskurz o univerzalnosti literature za hip ob strani), se mi zdi svojevrstni lapsus, ki se je odrazil na primer v tem, da komisija ni pravilno prebrala pravilnika (pogoj za kandidaturo sta bili dve knjigi in ne dva romana, zaradi česar se mi je kasneje pripetil izpad ene izmed slovenskih pesnic in romanopisk, ki ji je nagrada menda za las ušla iz rok), do tega, ta država sploh ne pozna lastnih ustvarjalcev. Če bi jih namreč poznala, se ne bi – ob vseh govorancah o kulturni identiteti in pomembnosti jezika – oklepala preživelega sistema subvencij in avtorjem istočasno odrekala denar, ki jim pripada in s katerim bi morda lahko celo odrešili Mladinsko knjigo vseh muk, kot nekje predlaga avtor knjige Prerok na tankem ledu.
Ko se od sosedskega obiska ob koncu poletja vračam v stanovanje in prižigam luč, včasih poskušam formulirati tisto neizrečeno misel. Toda ker sem zamudila priložnost, zdaj niti nima smisla. V bistvu je šlo za upor proti sistemu takšnemu, kakršen je, in ki si je moje pisanje – v trenutku (s)prejetja nagrade ter še prej pristajanja na kovance (logika bolje nekaj kot nič nas bo dolgoročno dotolkla, predvsem pa preusmerja pozornost od velikih bitk, ki bi jih morali izbojevati, na male bitke, da ne rečem medsebojno ravsanje za mizerne zneske), ki nam jih meče država (v obliki štipendij), in torej vstopanja v čevlje, ki naj bi prezentirali določen tip slovenskosti –, prisvojil. Toda zdaj sem menda prestopila na stran tistih, ki po preglovsko zastavljen sistem rušijo, kot se reče, zaradi rušenja samega …
Slavko Pregl: Prerok na tankem ledu (Eseji, pisma, mnenja o avtorjih in knjigi na Slovenskem), Ljubljana: Cankarjeva založba (Zbirka Bralna znamenja), 2015.
