Dolgo časa sem se ukvarjala z vprašanjem, ali je filozofija konservativna in zakaj je tako malo filozofinj lezbijk (pravzaprav že od univerzitetnih let dalje). Nedavno pa sem se po branju knjige Ars erotica (2021) (440 strani natančnega popisa različnih umetnostih ljubljenja s prepletanjem filozofije, poezije, literature in erotike na vseh celinah in skozi različna zgodovinska obdobja) povsem prepričala, da v svetu velja zmotno mišljenje, prepričanje in stališče, da sta homoseksualnost ponižala in prepovedala izključno judovstvo in krščanstvo.
To so davno pred judovstvom in krščanstvom storili antični grški in rimljanski filozofi, začenši s Platonom v Zakonih in Državi. Prav tako so bili rimljanski, natančneje stoiški filozofi prvi, ki so zagovarjali monogamno zakonsko zvezo, v kateri imata mož in žena spolne odnose predvsem zaradi prokreacije, čeprav ne izključno zaradi nje. Prav tako je antična grška in rimljanska filozofija častila modreca, ki se zavoljo resnice in dobrega posveti zgolj sferi idej ali božanski sferi in se odpove ljubezni, spolnosti in družini. To so vse ideje, ki jih prevzame krščanstvo in to so pravzaprav ideje, ki jih vsebujejo praktično vse duhovnosti in religije t. i. osne dobe, kakor imenuje Karl Jaspers obdobje antropocena v knjigi Izvor in cilj zgodovine.
A tisto, kar me je po branju presenetilo, je, da čeprav je bil avtor Ars Erotica Richard Shusterman izrecno pozoren na feministična vprašanja in vprašanja istospolnosti, v celi knjigi ni bilo navedene ene znane ženske avtorice ali protagonistke, ki je bila lezbijka, bile pa so redke kurtizane, ki so pisale knjige o ars erotica in celo kakšna dvorjanka (npr. Tullia d’Aragona, Filenis in Elefantis, Lady Murasaki). Na tem planetu ženske niso imele skoraj nobene vplivne vloge v ljubezni in umetnost ljubljenja (razen v primeru, da so bile večinoma hetere ali kurtizane, torej tako ali drugače plačane ljubice pomembnim moškim). Povsem neverjetno se zdi, da v več kot dvatisočletni zgodovini ars erotica ni ene znane avtorice lezbijke, vendar zgodovina razkriva, da je temu tako. Pretresena sem! In potem ljudje govorijo, da pretiravam ali da si domišljam, ko pravim, da so lezbijke najbolj spregledana, zignorirana in marginalizirana skupina ljudi na tem planetu.
Začetki vzpona prepovedi homoseksualnosti, spodbujanje prokreativnosti v okviru zakonske zveze in tudi spolnega asketizma
Mitologija povezuje privlačne silnice Erosa z Afroditino božansko spremljevalko Peito (boginjo prepričevanja) in Pandoro (prvotno zapeljivko človeštva), medtem ko se filozofija opredeljuje kot boj proti sofističnim zvijačam prepričljive retorike z idealom poštenega iskanja Resnice. Filozofija se mora torej boriti za eno ali drugo, bodisi zavrniti moči erotične lepote, želje in prepričevanja bodisi erotično spraviti z racionalnimi vrednotami, ki jih zagovarja filozofija (Shusterman, 2021: 53).
Sokratova figura je tako fascinantna ravno zato, ker uteleša vrsto različnih napetosti, ki držijo skupaj ta nasprotja. Sokrat se predstavlja kot filozofski racionalist, prvak proti sofistični umetnosti prepričevanja, pa tudi kot »mojster umetnosti ljubezni«, katerega sposobnosti prepričljive argumentacije se ujema z močjo sofističnega prepričevanja. Tako Sokrat, bojda po nareku svečenice Diotime, celo Erosa samega opisuje kot duha, ki je v iskanju »lepega in dobrega« »vedno filozof«, a tudi zapeljiv »čarovnik« in »sofist« (Simpozij, 198d, 203d). A če očarljiva in prepričevalna moč ljubezni predstavlja takšen izziv za filozofsko racionalno agendo, zakaj ne bi preprosto zavrnili erotične želje? Kako lahko Sokrat Erosa (in nekateri drugi) vidi kot zaveznika filozofije v iskanju modrosti, čeprav kot pogosto problematičnega (in kar se odraža v opredeljevanju Erosa kot božanske manije in iracionalnosti)? Verjamem, da je odgovor v prepoznavanju ogromnega vzgojnega potenciala erotične ljubezni, ne le z njenimi estetskimi užitki forme in pomena, ampak tudi zaradi svoje intenzivne motivacijske sile, s katero razširimo naše izkušnje in presežemo naše meje in kar so antični Grki pojmovali s pomenom exstatis.
A v antični grški družbi je veljala erotičnost tako heteroseksualnosti kakor homoseksualnosti. Zato prva napetost vključuje kontrast med čutnimi užitki, ki so biološko ustvarjeni iz reproduktivnih nagonov in drugimi erotičnimi (homoseksualnimi) užitki, kar posledično kaže na razlikovanje med seksom, ki služi praktični funkciji razmnoževanja, in erotiko, ki jo je mogoče ceniti samo po sebi in zaradi svojih posebnih estetskih vrednot. Druga napetost se nanaša na to, ali je erotična ljubezen ozko usmerjena k zadovoljevanju zgolj posameznikovih egoističnih želja ali pa je tudi bistveno usmerjena v smislu, da jo vodi aktivna skrb za dobrobit svojega predmeta želje. Ko prepoznamo, da je želeni predmet človeški subjekt vreden spoštljive skrbi in kultiviranja, potem ljubezenska želja vključuje željo, da bi bili zaželeni ali cenjeni v zameno za plemenito skrb za ljubljeno osebo, ki je odraz naše ljubezni. Takšna pozornost, skrb in vzajemna naklonjenost omogočajo tako ljubimcu kot ljubljenemu večje možnosti samospoznanja in samouresničitve, ko afektivno segata onkraj samega sebe drug k drugemu. Tretja napetost je med erotično ljubeznijo kot iracionalno začaranostjo in bolj razumno, preudarno željo po vrlini. Globoko zavedajoč se moči ljubezni, ki lahko radikalno moti um in ga odvrača s poti kreposti. Ta napetost se najbolj izrazi pri Platonu v Zakonih, kjer trdi, da je homoseksualna želja v nasprotju z racionalno nalogo erotike, ki je prokreacija. Aristotel pa na primer meni, da je čutna razsežnost ljubezni nižja in jo izenači z ostalimi naravnimi apetiti lakote in žeje, ki zahtevajo razumno zadovoljstvo, vendar hkrati v sebi skrivajo nevarnosti pretiravanja. »Prejeti naklonjenost v ljubezni je pomembnejše kot pri spolnem odnosu. … In če je ljubezen najbolj odvisna od prejemanja naklonjenosti, potem je to končni cilj ljubezni, medtem ko spolni odnos sploh ni končni cilj ali pa je posredni cilj glede na končni cilj, ki je sprejemanje naklonjenosti.« (PA2 68b3–5) Prav tako denimo Aristotel »prosi moža, naj podpre svojo ženo z neomajno skrbnostjo zanjo« kot »partnerko njegovega življenja in mati njegovih otrok« in priznava, da je žena »najbolje počaščena, ko vidi, da ji je njen mož zvest in ne daje nobene prednosti drugim ženskam«. Razumen mož naj torej ne ima naključnih spolnih odnosov z drugimi ženskami izven zakonske zveze in »k svoji ženi naj pristopa na spoštljiv način, poln samozadrževanja in strahospoštovanja, … predlaga ji le dejanja, ki so sama po sebi zakonita in častna«. (Oeconomica Bk3.1–3) Čeprav Aristotel hkrati tudi predlaga, da zakonska zveza služi več kot zgolj reproduktivni funkciji in vztraja, da so vezi prijateljstva zlasti med moškimi tako bistvene kot naravne in da se »zdi, da je to tako v užitek kakor korist v tovrstnem prijateljstvu …«. (NE 1162a25)
Tudi stoiki (Seneka, Ciceron) so zagovarjali heteroseksualnost, a so šli v svojih zapovedih spolnosti zgolj v okviru zakonske zveze z namenom prokreacije še dlje kot Platon, so pa v nasprotju s ciniki, ki so zagovarjali askezo in celibat z namenom doseganja božanske modrosti, vsaj verjeli v zakonsko zvezo in družino (Shuterman, 2021: 80). Foucault te stoiške poglede na zakonsko zvezo, skupaj s Plutarhovimi, označuje s tremi temeljnimi lastnostmi: »monopolističnim« načelom, ki ne dovoljuje spolnih odnosov zunaj zakonske zveze, »prokreativnim zaključkom« in »zahtevo po »dehedonizaciji«« v zakonski spolnosti (ibid.).
Judovsko-krščansko nadaljevanje heteroseksualnosti in celo aseksualnosti
Tudi judovstvo je v svoji monoteistični religiji, ki poudarja razmnoževanje kot božjo zapoved (ki je pravzaprav izvirala iz strahu pred takratno številčno šibkostjo Hebrejcev nasproti ostalim močnejšim in številčnejšim plemenom) strogo obsodilo prešuštvovanje, mešane zakone in homoseksualnost, ker ne prinašajo ne potomstva ne rodovne čistosti. Hebrejci so bili glede tega striktni, prav tako kakor so bili striktni proti vsakršnemu mešanju z ostalimi religijami in bogovi, saj je njihov bog Yhwh edini in edinstven po tem, da nima telesne upodobitve in manifestacije ter ne imena, ki se nikoli glasno ne izgovori (Shusterman, 2021: 93–109). Odveč je pripomniti, da je to tudi izrazito mizogina religija, ki do žensk ne goji nobenega spoštovanja in kjer Adamu ni treba biti ne uglajen, ne moder, ne lep, ne bogat, ne galanten in kurtuazen, da bi se ‘sparil’ z žensko in tako spočel potomstvo. Pri Hebrejcih ne obstaja nobena umetnost ljubljenja. Edini način zapeljevanja so bila oblačila (redko) in pogosto vino. Omenjeni so tudi drugi načini, kot so zapeljivi čari tujk, ki jih Stara zaveza obsoja in niso povezane le z uporabo vina, ampak tudi z drugimi sredstvi erotičnega zavajanja, ki se zdijo izrazito estetski z uporabo prefinjenih čutnih užitkov in lepot umetnosti. Skratka, erotični užitek nikoli ni veljal za cilj, ki je sam po sebi dragocen ali bistven za spolni cilj razmnoževanja. Erotična izkušnja v Stari zavezi prav tako ni bila obravnavana kot sredstvo samokultivacije, način krepitve lastnega samospoznavanja, občutljivosti in skrbi za druge ter veščin komunikacijskega izražanja, kakor je bilo to na primer pri antičnih Grkih in Rimljanih (ibid.; 119).
Krščanstvo pa je bilo še slabše glede tega, saj je povečevalo obseg spolnih prepovedi. Prav tako se je krščanstvo (večinoma pod vplivom neoplatonizma) razvilo v smer tistega, kar bi lahko imenovali aseksualni božanski erotizem, spolnost pa predstavlja domeno, ki se sama po sebi zdi nečista. Domnevno strožji Mojzesov zakon je tako spolno veliko bolj strpen kot Pavlovski nauk o ljubezni (ibid). Še pomembnejša je bila krščanska degradacija človeške erotike iz božansko privilegirane univerzalne zapovedi prokreacije v drugi najboljši kompromis za tiste, ki ne morejo izvajati višjega življenja celibata, ki ga je dajal z zgledom Jezus in ga je apostol Pavel v svojem prvem pismu Korinčanom oznanjal kot: »Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika.«. A »da bi se izognili nečistovanju, naj ima vsak moški svojo ženo« (1 Kor 7,2–3) in naj ima vsaka ženska svojega moža in naj pokažeta dobrohotnost pri tem, da drug drugemu dajeta vzajemno moč.
Pavel je tako menil, da je zakon očitno slabši od celibata, ker vključuje sakralne želje in užitke mesa in to zato, kakor je dejal, da »[t]elo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda« (1 Kor 6:13–18) in bi morali zato slaviti Boga v svojem telesu in v svojem duhu, ki sta Božja. Krščanski ideal je torej nebeško kraljestvo, in to za razliko od Hebrejcev ni zahtevalo novih rojstev (torej nobenega spola ali poroke), da bi bilo kraljestvo dovolj močno, da bi ga branilo pred drugimi narodi. Jezus pove (Markov evangelij 12:26): »Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možili, ampak bodo kakor angeli v nebesih«, torej v celoti duhovni in predani Bogu. Če je torej Pavlovo privilegiranje čistosti našlo oporo v načelu posnemanja Kristusa v celibatu (čistega ne le v njegovem vedenju, ampak v njegovem čudežnem spočetju), pa so krščanski celibat dodatno utrdili tudi helenistični filozofski ideali krepitve duha z asketskimi disciplinami zanikanja telesnih želja in spolne vzdržnosti (Shusterman, 2021: 123). Odveč je pripomniti, da sta filozofa Avrelij Avguštin in Tomaž Akvinski ta prepričanja še dodatno znatno utrdila.
Renesansa in razsvetljenstvo
Pravzaprav med srednjeveškim pojmovanjem ljubezni in spolnostjo ter renesančnim pojmovanjem ljubezni ne obstaja tako ostra ločnica, kakor bi mislili, saj so se že v srednjem veku pojavile nekatere teze o drugačnem bolj svobodnem in individualnem pojmovanju ljubezni, ki je nasprotovalo krščanskemu, judovskemu in antičnemu – gre za trubadursko ljubezen. Odveč je tudi ponavljati, da sta najbolj znan primer tovrstne ljubezni filozof Abelard in njegova učenka Heloisa, čeprav sta oba verjela, da je bila njuna strastna zemeljska ljubezen v bistvu psihična in ne fizična sila, saj tisto, kar zagotavlja dolgoročnost ljubezni, niso telesni užitki in telesna zadovoljstva, ampak vrlina. Heloise vztraja, da njena ljubezen ostaja tako »stalna«, ker »izhaja iz integritete in vrline« in ne iz materialnih prednosti oziroma fizičnih užitkov. (Shusterman, 2021: 330) Tisto, kar je pri ljubezni med Abelardom in Heloiso za nas pomembno in kar se zlasti povezuje s trubadursko ljubeznijo, je, da srednjeveška ljubezen zahteva tudi uslužnost. Ta zahteva po uslužnosti je bila del srednjeveških »pravil ljubezni«, ki so postala znana v umetnosti dvorske ali trubadurske ljubezni. Tovrstna ljubezen vodi tudi do etične rafiniranosti in samokultivacije in oboje je tudi značilnost dvorske ljubezni, ko se trubadur daje na uslugo ženski in jo ima za svojo enakovredno partnerico. Prav tako z njo ni poročen in še zlasti ni z njo zaradi otrok, ampak zato, ker se ljubita in dajeta prednost lastni želji in strasti ter obojestranski privlačnosti pred vsem drugim. Ena od bistvenih dvanajstih zapovedi dvorske ljubezni pravi: »Bodite poslušni gospodarici, saj ta poveljuje v vseh stvareh in se vedno radi pridružiti službi Ljubezni.« Skozi ljubezen, ki jo navdihujejo in dajejo, so ženske »vzrok in vir vseh dobrih dejanj …« (ibid.: 357)
In res so v renesansi začeli malo bolj ceniti žensko. Baldassare Castiglione je bil aristokratski dvorjan in diplomat, katerega vplivna Knjiga dvorjana (1528) je večosebni dialog o pravi izobrazbi, spretnosti, manirah in moralnem vedenju idealnega dvorjana in dvorne dame. Castiglionejevo spoštovanje do žensk potrjuje bistvene moralne in intelektualne lastnosti kot enakovredne moškemu. Kakor zapiše »Magnifico«, Giuliano de Medici idealno dvorno damo opisuje, kot da »moški ne more biti popolnejši od ženske, saj tako eno kot drugo spadata pod vrsto človek, zato se razlikujeta le v manjših stvareh in ne [v] bistvu. Intelektualno vse, kar moški razumejo, lahko tudi ženske in morda bi našli veliko žensk, ki so prav tako sposobne upravljati mesta in vojske kot moški.« (ibid.: 360)
A ne glede na rahlo bolj rafinirane odnose med spoloma (kot odmev trubadurske fin’amor) v renesansi so imeli filozofi, ki so zagovarjali ars erotico, še v razsvetljenstvu vedno konservativna načela, kakor na primer Michel Montaingne, ki je privolil v dogovorjeno poroko z deset let mlajšo mladenko Francoise, s katero je imel šest hčera. Do žene se je obnašal v skladu s krščanskimi zapovedi, zmerno, zadržno in spoštljivo, z njo se ni pogovarjal o spolnosti in spolnih užitkih in tudi v spolnosti je spoštoval krščanska načela, da spolnost ni igriva, čutna, ljubeča, užitkarska, ampak zgolj za prokreacijo, čeprav je bil z ljubicami povsem drugačen, igriv, čuten, polten in je menil, da naj se ženske naučijo spolnih užitkov od ljubimcev in ne od mož, ki naj spoštujejo krščanska načela. Montaigne tako sklene: »Dober zakon, če obstaja, zavrača družbo in pogoje ljubezni. Poskuša reproducirati pogoje prijateljstva. To je sladko združenje v življenju, polno stalnosti, zaupanja in neskončno število uporabnih in solidnih storitev ter medsebojnih obveznosti … Poroka je verska in sveta vez …« (ibid.: 374). Skratka, Montaigne preferira stalnost zakonske zveze pred ljubeznijo in spolnimi užitki, ki naj jih zakonca dobita izven zakonske zveze. In ko Montaigne govori o ars erotici pravi, da velik del našega erotičnega užitka izhaja tudi iz naše domišljije, simbolične sugestije in predvidevanja predvidenih čutnih užitkov, ko opazujemo, se pogovarjamo s partnerji ali razmišljamo o tem, kako si jih želimo. Pomen domišljije pri spolnem užitku Montaigna napelje, da revidira svojo prvotno pozicijo, da je erotična ljubezen zgolj fizična želja po seksualnem užitku in zato pravi, da k ars erotica spada pomen pogledov, besed, dotikov, vonjav, okusov, dekoracije, pa tudi čustev in misli, ki jih v ljubimki zbudijo določene pesmi, zgodbe in ostale geste zapeljevanja njenega ljubimca.
Moderna doba
Šele na začetku 20. stoletja smo z določenimi knjigami, kot je na primer Zakonska zveza in morala Bertranda Russella, dobili odprta stališča, da morajo seksualni odnosi vključevati obojestranski užitek, vanje pa morata obe strani vstopati svobodno in spontano, kakor sem že zapisala v svoji knjigi Živeti (2012). »A Russelov glavni namen je bil upor proti seksu iz ekonomskih motivov, saj je trdil, da ima ekonomski motiv vedno rušilni učinek na spolni odnos. Na ta način Russell ni obsodil le prostitucije, ampak tudi spolni odnos med možem in ženo, v katerega je žena prisiljena zaradi ekonomske odvisnosti od moža. Russellova misel je konsistentna tudi z nekaterimi feminističnimi strujami, ko je trdil, da je skupna količina neželene spolnosti, ki jo morajo prenašati ženske, verjetno večja v zakonski zvezi kot v prostituciji. Kar prav tako kaže, kako marksističen je bil Russell ali kako liberalen je bil Marx.« (Majerhold, 2012: 82)
Posebno pomembno velja omeniti tudi trilogijo Zgodovina seksualnosti Michela Foucaulta, s katero je spodbudil genealoške študije, ki razkrivajo, da niso le vzorci poželenja in spolnega vedenja družbeno konstruirani, kakor je predvidela de Beauvoir (s slavno izjavo, »da se ženska ne rodi, ampak to postane«), ampak da so tudi koncepti in celotni diskurz o seksu družbeno konstruirani: »Za seksualnost ne smemo misliti kot nekaj, kar je naravno dano in kar hoče imeti oblast pod nadzorom. … Proizvajanje seksualnosti je ime, ki ga lahko damo nekemu zgodovinskemu mehanizmu.« (Foucault, 2000: 110–111)
In kje so lezbijke filozofinje v vsem tem času?
Jih ni. Čeprav za eno najslavnejših filozofinj in feministk Simone de Beauvoir vemo, da je imela razmerja tudi z ženskami, menim, da so bila ta bolj odraz njenih feminističnih in emancipacijskih prepričanj. Navsezadnje je vse življenje ostala predana in zavezana Jeanu Paulu Sartru, čeprav seveda to ne zmanjšuje njene očitne biseksualnosti (da ne bo pomote!). In čeprav denimo Julia Kristeva zagovarja primarno homoseksualnost pri ženskah, pa je vseeno heteroseksualna in poročena. Z izjemo Judith Butler ne poznamo nobene znane filozofinje lezbijke, poleg nje pa sta še manj znani filozofinji, kot sta Claudia Card in Angela Davis. Da, tako malo jih je!
Da ene največjih zmot na tem planetu sploh ne omenjam – gre za Sapho, ki je dejansko neuslišano ljubila moškega in zaradi katerega je tudi naredila samomor. Pravzaprav bi jo morali imenovati za prvo biseksualno žensko na svetu, vsekakor pa ne za lezbijko. Sama jo omenjam zgolj kot prvo znano pogojno rečeno lezbijko in ne kot filozofinjo.