Znanstvena fantastika kar prekipeva od epskih vesoljskih zgodb resnega tona, kar ni samo po sebi nič slabega, vseeno pa kdaj prav prija kakšno krajše, humorno delo, ki se zdi lažje obvladljivo. Prav taka je serija Fentabotovi dnevniki ameriške pisateljice Marthe Wells, ki trenutno obsega sedem krajših romanov (osmi izide prihodnje leto) in si za protagonista izbere pikrega odpadniškega vardroida Fentabota. Prvi dve knjigi iz serije, Vsi sistemi v rdečem in Umetno stanje, ki ju lahko zdaj beremo v slovenščini, sta prejeli kopico nagrad in nominacij, med drugim priznane žanrske nagrade Hugo (2018, 2019), Nebula (2017) in Locus (2018, 2019), po knjigah je nastala tudi akcijsko-komična serija Murderbot (2025–) z Alexandrom Skarsgårdom v glavni vlogi. Čeprav je knjiga pri nas izšla pri manj profilirani založbi, ki bi se lahko knjižni izdaji pred izidom malo natančneje posvetila (v knjigi namreč mrgoli kalkov, zatipkov, slovničnih napak), se mi vseeno zdi pomembno, da opozarjamo tudi na nove žanrske prevode sodobnih del.
Fentabota spoznamo na novi misiji, ko ni še nikogar ubil, je pa od osvoboditve dalje konzumiral že več kot petintrideset tisoč ur zabavnih vsebin.
Kot jasno kaže že naslov serije, je osrednja oseba torej Fentabot, izjemno zanimivo bitje (stroj? polbitje?), sestavljeno iz organskih in neorganskih delov, ki je po svoji osnovni funkciji vardroid oziroma nekakšen dobro oborožen varnostnik. Pri tem Fentabot komentira: »Narobe je razmišljati o konstruktu kot o napol robotu, napol človeku. To zveni, kot da sta dve ločeni polovici, kot da bi robotska polovica morala ubogati in opravljati svoje delo, medtem ko bi se človeška polovica hotela zaščititi in spraviti na varno. V realnosti je vse skupaj ena zmedena entiteta, ki nima nobene ideje, kaj bi želela storiti.« Nič čudnega torej, da je serija taka uspešnica, saj je Fentabot predvsem relatable, četudi nismo napol roboti. Njegov nadzorni modul ne deluje več, zato mu ni več treba poslušati ukazov, kar pa poskuša čim bolj spretno skriti, da ga ne bi predelali ali uničili. Spoznamo ga na novi misiji, ko ni še nikogar ubil, je pa od osvoboditve dalje konzumiral že več kot petintrideset tisoč ur zabavnih vsebin. Do sebe je obenem strog in neizprosen (»Kot brezsrčna ubijalska mašina sem bil prava polomija.«), zaveda se svojih napak, slabega opravljanja poklica, po drugi strani pa je tudi naveličan, utrujen in sprijaznjen s svojo usodo (»Večstokrat sem bil ustreljen, tolikokrat, da sploh ne štejem več. Prežvečila me je nevarna favna, povozila me je težka mehanizacija, stranke so me za zabavo mučile, izbrisali so mi spomin itd.«).
Predvsem pa je Fentabot izjemno utrujen od obveznosti, nevarnega dela, nenehne priklopljenosti, izvrševanja ukazov, rad bi se le udobno zleknil in v miru gledal svoje vsebine, predvsem svojo najljubšo serijo Zavetiščna luna.
Fentabot ima izrazit značaj, pri sebi vse komentira, se naslaja, godrnja, se zgraža, čudi. Vse to skriva pod pogosto zatemnjeno čelado, da ga ne bi razkrinkali, kasneje, ko ga prosijo, naj ostane viden v obraz, mu je vidno neprijetno, prav tako se pogosto izogiba očesnemu stiku, kar mnogi (med drugim) prepoznavajo kot znak za motnjo avtističnega spektra in kar še bolj očitno prikaže Skarsgård v seriji. Sicer pa ves čas zabava s pikrimi komentarji in opažanji. V drugi knjigi že bolj samozavestno sprejme svojo novo vlogo odpadniškega vardroida, ker pa se odpravi po svoje, potrebuje še boljšo krinko, zato poskuša posnemati ljudi, ki jih po »robotsko« vidi takole: »Vedenje, ki ga je bilo treba najbolj popraviti, je bilo nemirno gibanje. Ljudje in nadgrajeni ljudje premikajo svojo težo, ko stojijo, odzivajo se na nenadne zvoke in svetle luči, praskajo se, popravljajo si lase, pogledajo v žepe in torbe, da iščejo stvari, za katere že vedo, da so tam.« Predvsem pa je Fentabot izjemno utrujen od obveznosti, nevarnega dela, nenehne priklopljenosti, izvrševanja ukazov, rad bi se le udobno zleknil in v miru gledal svoje vsebine, predvsem svojo najljubšo serijo Zavetiščna luna, ki ga navdušuje z akcijskimi junaki, dramatičnostjo in drznimi galaktičnimi raziskovalci. Obe knjigi se izdatno posvečata njegovemu doživljanju in konzumiranju serij, kar pa ne postane pretirano, saj vsakič spozna kaj novega in obenem raste kot lik, ki se počasi osamosvaja in spreminja. Ko je poškodovan in brez energije, brezciljno brska po vsebinah, ko je napet in živčen, ne more gledati novih serij, ampak se vrača k že poznanim, ko se kaj zgodi ali kdo kaj reče, razmišlja o podobnih primerih iz serij, kasneje celo doživi skupno gledanje serij s transporterjem ART-om. Zdi se, da so prav serije tisto, kar mu daje smisel in zagon, in da mu je ostalo pri tem nenehno v napoto, kar je v času poplave serij (in drugih zabavnih vsebin) še kako aktualno. Komično je tudi, da si večkrat želi kar nekam oditi, a ga skrbi, da bi mu zmanjkalo novih vsebin, saj jih mora sproti prenašati, prav tako pa svoje naročnike pogosto primerja s fiktivnimi liki, zdijo se mu čisto preveč dolgočasni in pusti. Obenem se mu ob ogledu serij v kombinaciji z odsotnostjo nadzornega modula razvija čustvovanje, čeprav se nam vseeno zdi, da je bil že pred to osvoboditvijo po srcu odpadniški, saj se z ljudmi kar malo preveč ukvarja – čeprav naj bi mu šli na živce in mu jih ni več treba ubogati, jim še vedno (nejevoljno) pomaga. Tako da je kljub nerganju čisto dobrosrčen. Njegov lik je tisto, kar knjige res povzdiguje, jih dela žive, posebne, saj je večplasten, poleg tega pa se še nenehno razvija in uči, zato tudi preseneča. Precej čustveni so tako na primer trenutki, ko se zave, da mu ni treba slepo slediti ukazom, ampak se lahko odzove po svoje in kak predlog celo zavrne.
Njegov lik je tisto, kar knjige res povzdiguje, jih dela žive, posebne, saj je večplasten, poleg tega pa se še nenehno razvija in uči, zato tudi preseneča.
Veliko manj navdušijo drugi liki, ki so precej plitki in nerazdelani. Še najbolj v drugi knjigi prepriča ART, saj z njim preživimo največ časa in ima prav tako bolj izrazit značaj, medtem ko so vsi Fentabotovi naročniki med seboj precej nerazločljivi. Nekateri od njih so mu recimo naklonjeni ali manj naklonjeni, sicer pa res ne zrastejo v polnokrvne like, za katere bi se zavzeli, ampak so tam le kot kulisa. Kljub kratkosti romanov bi se lahko avtorica vseeno bolj zavzela zanje ali pa jih v fokus dala manj, kar se sicer izboljša že v drugi knjigi in se bo morda izboljševalo še dalje v seriji. Prav tako mimobežno je razdelan svet, v katerem smo. Fentabot podatke niza naključno, mešano, saj jih pozna, pri tem pa neke zadeve sicer razlaga, nekatere pa gredo kar mimo. Veliko je omemb naprav, strojev, bitij, institucij, sistemov procesov in podobno, a če si želimo med branjem ustvariti neko širšo sliko sistema in vseh prebivalcev tega sveta, smo v zadregi, saj so nekatere stvari nelogične, druge zamolčane, tretje morda pozabljene ali odrinjene na stran. Jasno je, da se avtorica posveča le protagonistu in njegovi misiji. Vsaka knjiga prinaša svojo misijo, vsem pa je skupna akcija in dobra mera zarot. Kljub hitremu dogajanju in raznim spletkam, ki jih Fentabot razkriva, se ne izgubimo, ker ni zastranitev, daljših opisov, prevelike količine drugih likov.
Precej čustveni so tako na primer trenutki, ko se zave, da mu ni treba slepo slediti ukazom, ampak se lahko odzove po svoje in kak predlog celo zavrne.
Seveda v svojem boju proti sistemu (če se bo njegovo delovanje sčasoma dejansko izkazalo za to, kar je trenutno nastavljeno) Fentabot nagovarja nekatere teme, kot so moralnost, družbena odgovornost in zvestoba, vendar pa obe knjigi ostajata premalo poglobljeni in v interpretativnem smislu ne ponujata ničesar presežnega. Pogosto sta zvedeni čisto na nivo galaktične žajfnice v stilu Zavetiščne lune, kar je morda prikupen znotrajbesedilni pomežik, kaj več pa tudi ne. Je pa očitno tudi Fentabot navdahnjen zaradi vseh teh akcijskih junakov, ki jim sledi, zato lahko obsedenost s serijami razumemo kot nekaj pozitivnega oziroma vsaj aktivnega, čeprav na prvi pogled deluje čisto pasivno, samotno, s čimer avtorica ponuja tolažbo, da vsakršno binganje morda ni čisto zaman. Z ironijo, sarkazmom in splošno absurdnimi situacijami pa Fentabot nastavi tudi nekaj bodic, ki nas bodo zbadale do naslednjega dela o tem namrgodenem neprilagojencu mehkega srca.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.