Mathias Énard, ki je marca v okviru festivala Fabula obiskal Ljubljano, je bil v kratkem času po ljubljanskem obisku deležen dveh velikih literarnih časti: na knjižnem sejmu v Leipzigu je prejel evropsko nagrado za razumevanje, prevod njegovega romana Kompas pa je bil nominiran za nagrado man booker. Ob tej priložnosti objavljamo odlomek iz romana Alkohol in nostalgija, ki je izšel v času Fabule.
Veliki rdeči Kristus revolucije je še vedno vsenavzoč; njegove sledi so prav na vsakem koraku te dolge poti, otipljive, vidne; spomeniki, napisi na spominskih obeležjih, vsepovsod pozabljene rdeče zvezde. Tudi spomin na mrtve, na padle v oktobrski revoluciji in državljanski vojni ter na izginule v čistkah, je povsod izpričan, v imenih ulic, na spominskih ploščah, z velikanskimi spomeniki padlim vojakom v veliki domovinski vojni. Težko je ne pomisliti na rdečo konjenico, oklepne vlake, na mit in njegovo hrbtno stran, na žrtve, vse pozabljene, tiste, ki so jih v konvojih vozili vse do reke Amur in jih tam natrpali na ladje, ki so jih odpeljale v Magadan, sprašujem se, kakšni so bili tisti vlaki, teden dni vožnje z železnico, teden dni na vlaku in šest dni na ladji, šest peklenskih dni so bili zaprti na dnu podpalubja, bili so na robu zadušitve, grozljive zgodbe krožijo o teh prevozih, o teh tovorih smrti, nekje sem bral, da je neka takšna ladja z več tisoč ujetniki trčila v ledeno goro, bilo je konec oktobra, ko se začenja zmrzal, in da je posadka zapustila zapornike in jih pustila umreti od lakote in mraza sredi zaledenelega morja, ladjo in trupla so šli iskat šele čez šest mesecev, vod tridesetih internirancev je moral ves teden spravljati na krov zmrznjena trupla, ločevati so jih morali s sekirami kot zamrznjene ribe, tisoče sprijetih ljudi, ki so se umirajoči stisnili skupaj, da bi se ogreli. Včasih pa so jih v gulage vozili tudi s tovornjaki, takšna vožnja je trajala tri tedne, najmanj tri tedne, videli so Leno, videli so Jakutsk skozi šipo, skoraj neprosojno zaradi prahu, bili so vsi pogrizeni od komarjev, kopali so se v potu sibirskega poletja, kadar niso za dneve in dneve obtičali v blatu, ki je nastalo po dežju, ne le en tovornjak se je vanj pogreznil, njegovi potniki pa so bili preveč izčrpani, da bi poskušali ven na prosto. Na veliko srečo so bile ceste pozimi neprevozne, do taborišč na severu je bilo mogoče priti le po strugah zamrznjenih rek, ki so se v tem času spremenile v pravcate avtoceste, ali pa na krovu ledolomilca, tam gori, v bližini Beringove ožine, kjer je marsikdo zagotovo vsaj za hip sanjaril, kako bi se podal čez zaledenelo morje in peš prišel do Aljaske. Navsezadnje naj bi že jamski ljudje oziroma bogve katera prvobitna ljudstva poznala to pot, po kateri so lahko prišli z ene celine na drugo, na njej so se prehranjevali s tjulnji in ribami, ki so jih lovili skozi luknje v ledu, v sibirskih jezerih menda tako ribe lovijo še zdaj, le kdo bo lahko kdaj dojel prazno brezdanjost tistih pustih ozemelj, prav gotovo nihče razen tistih, ki so bili tjakaj izgnani, Varlam Šalamov, umetnik lopate, ali pa Vasilij Aksjonov, otrok iz Kazana, ki se je pridružil materi v izgnanstvu, revolucija je zdrobila vse, moške in ženske, ženske in moške ter celo otroke, delci te revolucije še vedno ostajajo v nas kot odpadni drobci nekih davnih sanj nikoli dozorelih najstnikov, ki jim ni bilo usojeno, da bi prijeli za puško in z njo branili svoje sanje: meni so namesto strelnega orožja ali bombe raje potisnili v roko iglo, a ljubše bi mi bilo, ko bi lahko v sedlih majhnih konjev prečesaval stepe in vpil »Kozaki, kozaki, nikar ne pustite, da vam zdesetkajo vojsko!«, tako kot v Tarasu Bulbi, znamenitem Gogoljevem romanu, prvem ruskem romanu, ki sem ga kdaj prebral, ljubša bi mi bila epopeja, četudi levičarska in zapoznela, kot pa študentske luknje, zaudarjajoče po trohnobi, in ves tisti zapravljeni čas, bodisi v Parizu ali pa kje drugje, kljub pomirljivi navzočnosti Jeanne, ki je vse to doživljala bolj mimogrede in neobremenjeno.
Ko sem jo spoznal v Parizu, nama je bilo komaj osemnajst let, končno sem se rešil province in imel sem občutek, kot bi prišel iz zapora, kot bi se vrnil iz gulaga, iz Magadana ali od kod drugod. Zdelo se mi je, da sem znova odkril svobodo, ki je v resnici nikoli nisem poznal, razen iz knjig, ki so za mladostnika mnogo nevarnejše od orožja, saj so mi vcepile nedosegljive želje in stremljenja, Kerouac, Cendrars in Konrad so v meni vzbudili želje po nenehnem odhajanju, po usodnih prijateljstvih, ki bi mi jih bilo dano sklepati na poti, in po prepovedanih substancah, ki bi nas vodile k temu, ki bi nam omogočile, da bi si delili te nepozabne trenutke na poti, da bi izgorevali v svetu; revolucije nismo več imeli, ostal nam je le še privid potovanja, pisanja in droge.
