Nikoli ni daleč. Takšen užitek ima s svojim poslanstvom, da se mu predaja noč in dan, na več koncih in krajih hkrati. Zagreto rije po zemlji, dokler z mrmranjem nežne uspavanke ne spremi v spanje vseh semen, ki želijo spomladi vzkliti v novi budnosti. Neugnano poskakuje med visokimi, dišeče razcvetelimi majskimi travami z lahkotnostjo vetra, ne da bi za seboj puščal gaz, ki bi lahko jezila pridne kmete. Zakrohoče se v prasketanju isker in pokljanju lesa, ko se na mezeče deževen dan vnamejo polenca v kaminu. Zavzdihne od blaženega olajšanja, ko z bosimi stopali okusi mrzlino studenca. Brat med brati se leteč prekopicuje v jati električno modrih kačjih pastirjev.
Včasih sem neprodušno resna. Obtežuje me namišljena pomembnost, medtem ko v zategli glavi na trdem vratu tehtam misli in se mukotrpno trudim prikrajati zamisli, ki so s tolikšno zaupljivostjo skočile v moje naročje. Vsak angel lahko vidi, da so to le slabe razvade in mi to tudi večkrat na dan pove – je že tako, da se horde angelov sučejo okrog slehernika v lahkotnem trudu, da bi njihova sporočila dosegla zavest človeškega bitja. Angeli so mojstri špranj in največ možnosti, da jih zaslišiš, imaš, ko ti npr. med navijanjem špagetov paradižnikova omaka pusti rdeče stopinje na prav tisti beli srajci, ki je sploh ne maraš nositi, ampak misliš, da jo moraš, ali ko ti voznik avtobusa vrne za šestnajst evrov in štiriinštirideset centov drobiža v kovancih in boš z njimi lahko še dva tedna plačeval parkirnino in napitnino, čeprav se ti je rama opazno povesila, ko si pospravil denarnico. Že angeli na strehi čivkajo, da se misli v sproščeni glavi gibljejo bolj gibko in da se zamisli preobražajo same po sebi in same na sebi, brez nadležnih osti mojih špriklastih posegov. A je zdaj pač še tako, da so določene slabe navade v moji bivanjski vrsti visoko cenjene in se kot šele mlada odraščena predstavnica vrste spozabljam in brez smisla motrim motne oči pomembnosti.
Potem pa … prifrfota mimo mojega okna. Odpre mi oči, da nenadoma zagledam dobro vzdrževano mrežo odločne pajkovke, ki gnezdi (hvala bogu na zunanji strani) okna moje ustvarjalne sobe. Namigne na plešoče nožice mojstrice tkalke in naenkrat čas obstane. Brez misli sem vsa pri njej, pri čudenju nad čudovitostjo bitja, ki bi se ga sicer bala vzeti v dlan in ki ga ne bi vabila v svojo spalnico. Naenkrat vseh osem nožic požene v tek in se skrije za okvir – s tisočerimi nevidnimi nožicami pa se zgane v ponovni tek tudi čas – in v otroškem razburjenju se začnem ozirati za njim, ki me je pobožal po trepalnicah, da sem dvignila svoj pogled od filistrskih velepomembnosti k vsakdanjemu čudežu. Kam se je vendar skril, čemu je tako nemudoma zbežal od mene? Zavedeno s podobo sladkornega krilatca me preplavita hrepenenje in skoraj obup, ko mimogrede s svojo dlanjo še enkrat potegne prek mojega romantično pooblačenega čela, da spet pogledam skoz okno; in glej, čeprav še pred trenutkom tu, je že tam, žvižgajoč jaše na prosojni oblačici ognjenega zmaja, ki med letom kolca drobne oblačkaste cvetke.
Tedaj ne strpim več, resnost in obteženost sta se sesedli sami vase (ali druga v drugo, če jima je tako ljubše), polizali sta mi vse ušesno maslo in zanju nimam niti koščka svojega hleba potrpljenja več. Ven moraš, mi muzajoče prikimajo pisalni pribor in miza in stol in vse štiri stene, dve zeleni, ena roza in ena bela, ven moram, prav imajo, skozi okna moram, skozi vrata, ven, na prosto, poiskat svojo prostost, da me spet naseli. Moja prostost je preprost duh nevsiljive lepote, že od zibke zaljubljena vame in vztrajna v svoji veri, da spadava skupaj. Moja prostost je zaupna prijateljica angela užitka, druži ju veselje do radosti. Zmajski oblak in njegovo kolcanje sta se že razpršila v eter, kam naj zdaj krenem ljubljenemu dvojcu naproti? Mimo senene kopice, razcvetele cvetlice in lesketajoče vodice grem … ne, ne grem. Ne grem mimo. Zvijem se v klobko v vdolbinici senene kopice – in prostost in angel užitka me pikajoče žgečkata s slamicami. Do obrvi se potopim v cvetno čačo – spet srečam dvojico, v dišečo vonjavo ovito, ki mi prikliče nežne spomine nedolžnih pomladi. Z dlanjo rišem kroge po vodi in krogi se širijo, odmevajo v tok – njun pogled zagledam v lesketanju vode. Tako se ne obotavljam zlesti v vrh krošnje, ko od tam zaslišim razposajeno hihitanje: seznanim se z elegantno profesorico veverico, ki me mimogrede pouči o bistvenosti prožnosti ter se spoprijateljim s ptico, ki ji nato za kako urico grejem jajca, da si gre lahko malo pretegnit peruti in poiskat svojo prostost. Ko se mehko prižeta ob deblo spustim z vrha, skoraj splašim srno, ki se je poprej tam mirno pasla; moja svetla kompanjona pa jo pomirjujoče pobožata za ušesi, da obstane – tiho si občudujoče čudeče ogledujeva druga drugo.
Kakšna prostost: biti srna, biti ptica, biti veverica! Kakšen užitek: biti drevo, biti voda, biti cvet in senena kopica! Kakšna prostost in kakšen užitek: biti človek v tem razkošju bitij. Tako veselo radostna sem, da bi kar plesala – da bi kar pisala … da bi plešoče pisala! In s prostostjo, ki se je ugnezdila v meni, stečem proti domu, proti pisanim štirim stenam, proti stolu in mizi, proti svojemu pisalnemu priboru in zaslonu, ki je pravzaprav razgled skoz okno, tečem proti domu z angelom užitka ob sebi, tečem v želji po plesu, pisanju, tečem.
Pritečem. Postanem. Na pragu mojega doma: mlad moški, malo še fant. Ugledam ga, poznam ga. Ugleda me, pozna me. Tisti je, ki nima rad le mene-norico, ampak tudi seneno kopico, veverico, cvetlico in ptico. Moja prostost in angel užitka se umirita, nikamor več ne hitita. Tu sem, tu je, tu sva, tu smo. Sredi vsega živega. Najprej življenje, pisanje bo sledilo …
Je čas plesa in čas pisanja … združevanja s prostostjo in srečevanja angela užitka vse naokrog. Ali kot so že nekdaj stari modri dejali: edini greh je ne užiti od življenja podarjenih radosti – kar pa je takisto, kot biti slep za vsakdanje čudeže.