Nenavaden položaj, ki ga kratki roman Anna, soror … zavzema v ustvarjalnem opusu Marguerite Yourcenar, je po svoje le odsev skritega ustroja pisateljičine literarne geneze: ne glede na kronološki nastanek del so bila čisto vsa (če verjamemo Yourcenarovi na besedo) zasnovana že v zgodnjih mladostnih letih. Značilne teme mladostnega obdobja, ki ga zaznamuje predvsem tihi boj introvertiranega subjekta s strastjo, ki je večja od njega in ga ves čas razžira, dokler ne postane strast sama (Alexis ou le Traité du vain combat, Le coup de grâce, proces je zagotovo najočitneje prikazan v zbirki prozne poezije Les Feux; tu so še fragmentarni teksti nesojenega romana-oceana La Mort conduit l’attelage, sredi katerih najdemo tudi proto-verzijo Anne, soror …, tedaj pod imenom D`après Greco), so se kasneje morda res umaknile vodilni, v zgodovinsko stvarnost vpeti fabuli, toda nikdar niso zares izginile, le proniknile so v sekundarni narativni plan, zaobjete v pogled, v gesto, v neizrečeno misel katerega od junakov.
Yourcenarova popisuje zgodbe ljudi, ujetih v kolesje zgodovine, vendar brez pretirane časovne zaznamovanosti, historično pogojene usojenosti ali »zaprtosti«: čas v avtoričinem literarnem svetu teče povsem drugače kot v realnosti; nobena doba se ne konča – samo premakne se v prostorje vzporednega obstoja, kjer izmišljeni ali zgodovinski liki, ne glede na realni čas (slednji je pri Yourcenarovi vselej jasno nakazan) pripadnosti, živijo pod isto streho, z istimi tegobami, strastmi, nesrečami in ideološkimi postavkami, ki v sebi skrivajo protislovno željo po svobodi in zavest o ujetosti v vrtinec strasti.
Vprašanje, ali delo Anna, soror … uvrščati med zgodnjo (čas geneze) ali pozno (čas dokončne izpopolnjenosti) Yourcenarino prozo, je prav zaradi koherentnega, univerzalnega tematskega ustroja celotnega avtoričinega opusa in že zelo zgodnje idejne zasnovanosti, po svoje nesmiselno. Trditev se morda zdi krivična, toda v tem primeru je mišljena z vsem dolžnim občudovanjem: Marguerite Yourcenar je bila ena izmed tistih, ki so celo življenje pisali eno samo zgodbo in jo med bralce razkropili v razpršeni obliki skrbno izpiljenih, samo-stoječih fragmentov. Njen jezik je zasičen z metaforami, simboli, semantičnim paralelizmom; toda kljub pomenski gostoti ostaja klasično (nekateri menijo celo – klasicistično) preprost, jasen, dovršen.
Faktografska dejstva v zvezi s kratkim romanom Anna, soror … so preprosta: roman je bil napisan »v enem samem zamahu« že leta 1925; devet let kasneje pod drugačnim imenom izide v zbirki La Mort conduit l’attelage; nato je zgodba nadaljnjih oseminštirideset let zapisana pozabi, dokler se v prenovljeni in dokončni obliki ne pridruži še dvema kratkima romanoma v enotni bukvici Comme l’eau qui coule. Yourcenarova je bila znana po svojem obsesivnem popravljanju že zapisanih del, vendar nobenemu ni namenila tako dolge inkubacijske dobe kot prav Anni, soror …. Če izpustimo polemike in diskusije na temo ali je to avtoričin najboljši roman ali ne, mu moramo kljub temu priznati, da je zagotovo najbolj izčiščen. V sebi združuje neustavljiv elan strasti, značilen za zgodnjo Yourcenarino prozo, hkrati pa slogovno prosojnost poznih del. Ne le izbor besed, temveč tudi sama sižejska linija sta zasnovana povsem brezhibno, tekoče, brez obtežilnega balasta; tretjeosebni pripovedovalec izstopa iz zarisanega sveta in fluidno prehaja zdaj z enega zdaj z drugega lika; nikogar povsem ne zaobjame, čeprav se v največji meri približa prav Miguelovi perspektivi, ki tako prek fokusa svojega pogleda bralčevo pozornost usmerja na Anno, glavno akterko romana. Čustva so le redko imenovana; povečini ostajajo zaprta v svet simbolov in zgolj nakazanega; včasih se skrijejo za grobo, kričečo prispodobo (ekspliciten prizor iz Knjige kraljev), ki pa jih ne more povsem zamejiti – le njihovo dojemanje naredi še bolj kompleksno in večplastno. Avtorica ne skuša ubesediti tistega, česar se v besedo ne pusti zajeti, česar se ne da semantično fiksirati v en sam, arbitrarno pogojen znak; občutja in čutenja poustvarja z valovanjem prostega toka dejanj – vse je nakazano, vse narekuje ena sama strast: zakaj torej po nepotrebnem trošiti pomensko izpraznjene besede?
»Brat, zakaj me niste ubili?«
»Pomislil sem na to,« je rekel. »Mrtvo bi vas ljubil.«
Šele tedaj se je obrnil. V polmraku je nejasno videla njegov razdejani obraz, ki je bil kot razjeden od solz. Besede, ki si jih je vnaprej pripravila, so ji zastale na ustnicah. S sočutjem, polnim obupa, se je nagnila k njemu.
Objela sta se.
V zadnjem, čisto preprostem stavku (Objela sta se.) je zajeto vse hrepenenje Anninega in Miguelovega razmerja, saj je tudi edini eksplicitno popisani »dogodek« (če ga sploh lahko tako imenujemo) celega romana. Vsa opisana dejanja, pravzaprav celotno dogajanje je podvrženo logiki hrepenenja zaradi zavesti o neuresničljivosti želje (pogosto gibalo Yourcenarinih romanov): med svetom, ki obdaja Anno in Miguela, in njuno čisto željo po ljubezni vlada globoka, nepremostljiva diskrepanca. Kakor v starih tragedijah tudi to zgodbo spremlja niz nejasnih, sanjskih podob, ki že od začetka dalje evocirajo slutnjo katastrofe. Ko se želja naposled uresniči, se v odgovor preblisku sreče izvrši osebna tragedija.
In vendar narativna strategija Yourcenarove ni tako shematsko preprosta kot se zdi: tisto, kar od zunaj izgleda kot tragedija, je v resnici samovoljna daritev človeka, ki se žrtvuje za srečo svoje ljubezni. Miguel se odpove življenju, zato da bi bila Anni prihranjena smrt, zato, da bi bilo obema prihranjeno življenje v naveličanosti, izčrpanosti ali kesanju in sramoti, do katerih bi morda prišlo pod vplivom zunanje okolice (»glas ljudstva«, ki tako ljubezen obsoja, predstavlja oče). Yourcenarova je pri tem strašljivo jasna: popolna sreča v ljubezni je možna le za ceno žrtvovanja in prek podoživljanja halucinogenih reminiscenc. Strast je treba ubiti preden se ohladi in banalizira v vsakdanu; občutku gorenja je treba dati možnost, da dokončno izgori. Tistim, ki ostanejo, pa je usojeno, da živijo od ostankov nekdanjega plamena.
»Luctu meo vivit«, živí z mojim žalovanjem: po bratovi smrti je Annino življenje le še ohranjanje osnovnih vegetativnih procesov, ki držijo smrt na varnostni razdalji. Dnevi se pretakajo, ne da bi bili opaženi, mladost se prelevi v starost; Anna se je zaprla v svet preteklosti.
»Luctu meo vivit«, živí v mojem žalovanju: njena zunanja in notranja podoba se prelevi v senco nekdanjega bistva, ki pusti, da življenje celih trideset (ali več) let teče preko nje, ne da bi se ga kdaj skušala (ali sploh – želela) dotakniti. V zadnjem dejanju razpleta se Annina zgodba raztopi v začetek tistega časa, ko bi edinkrat v življenju lahko rekla, da je bila srečna.
»Luctu meo vivit« so besede, ki jih je Anna postavila na začetek epitafa za umrlim bratom. Odslej bo Anna živela le za lastno žalost; vanjo je nenazadnje zajela največjo strast svojega življenja.
