Moj ideal v poeziji je ustvariti pesem, ki se je ne bi dalo razložiti: čvrsto, zaprto, nepropustno, samo sebi zadostno, kot okrogel kamen, ki ga je morje zgladilo in pustilo na peščenem bregu. Ne pravim, da mi je takšno pesem do sedaj uspelo napisati, niti nisem prepričan, da mi jo kdaj bo.
Menim, da mora pesem vsebovati neko svojo zakonitost. Zato včasih pišem v rimah. Vsaka beseda v pesmi bi se morala pojaviti nekako sama od sebe – kot da tako predvideva sam jezik, v katerem je napisana, in kot da se ne bi dalo povedati drugače.
Kaj sporočiti preko pesmi? Kolikor se le da, se v poeziji izogibam podajanju »modrosti«: sentenc, definicij, preveč eksplicitno izraženih sporočil. Sam sebi pogosto ponavljam slavni uvod iz Dao de jinga: »Dao, o katerem je možno govoriti, ni večni Dao.«
Najbolj se bojim izpovedovanja neštetokrat ponovljenih stvari.
Vnaprej se odpovedujem splošno sprejetim resnicam. Zato menim, da je za poezijo rahel drhtljaj nečesa, kar je le nakazano in bo ostalo nerazjasnjeno, pomembnejši od gromoglasnega vpitja stališč, ki jih ima lahko vsakdo.
Niansa, ki je morda zabrisana, a napoveduje vsaj možnost nekega novega pristopa h končnemu cilju, je zame dragocenejša od stališča, ki je vešče izraženo, vendar preveč lahko dosegljivo.
Presenečenje, odmik proti nepričakovanemu, je najboljša obramba pred banalnim.
Če naj bi poezija izpovedovala jasne, čvrsto definirane in neovrgljive stvari – tedaj verzi niso potrebni, zadostovala bi proza, filozofska ali moralistična.
Poeziji škodi preveč racionalnosti. Da bi pesem postala in ostala poezija, je potreben določen odmerek nepremišljenosti, dosežene preko igre, prepuščanja naključjem, poskočne asociativnosti, preko nekakšnega besednega transa, humorja. Le na ta način se prispe v predele, v katere se z racionalnim pristopom ne da priti.
Navadni govor je ustvarjen za izpovedovanje sporočil, ki so razumljiva vsakomur. Pesniški jezik je poskus, da se z uporabo teh sporočil načne vsaj del področja neizpovedljivega.
Podatki, pridobljeni preko čutnih dražljajev, so zame izredno pomembni: to je neke vrste prepustnica za vstop skozi duri skrivnostnega smisla, ki vodijo proti vrhovom transcendence. Zato je sposobnost čutil, da se odzivajo na izredno tenkočutne dražljaje, znak, ki napoveduje pripravljenost za odkrivanje posebnega pesniškega smisla v stvareh.
Okrepljeno religiozno občutenje ne vodi k odkritjem pesniške vrste: področje religioznega je izpolnjeno z drugačnim smislom, v katerem ni prostora za individualne pesniške vsebine.
Trenutki posebne občutljivosti čutil pogosto spominjajo na posebno dovzetnost za emanacije narave, značilno za otroštvo; pesniško iskanje te čutne izostrenosti je vselej iskanje otroka v sebi.
Poezija je odkrivanje skritih vezi med stvarmi, ki na ta način kažejo svoje bistvo, pa tudi bistvo sveta.
Pesnik definira bistvo stvari, a da bi ga izrazil, ga mora na novo, na drug način zašifrirati.
Poezija je čaranje: pesnik je kot vrač, ki meče uroke in žene svet, da mu služi, torej da razkrije svojo mikavnost.
Vlada Urošević je častni gost na Dnevih poezije in vina. Danes ob 20.00 bo nastopil v Jazz Clubu Gajo v Ljubljani, od srede dalje pa bo na Ptuju. Program tu: http://www.stihoteka.com/sl/2016/events/
Besedilo je odlomek iz spremne besede (Biographia Litteraria) k zbirki Nevarne svečanosti. (Prevod Namita Subiotto)
