Križev pot
Na kamnitem kolovozu, ki je držal proti verigi z juko in opuncijo poraslih gričev, sem videl moškega, ki je nosil križ. Bil sem na poti v Santa Fe po ameriški zvezni državi Nova Mehika in sem ustavil avtomobil, da bi na zemljevidu preveril, koliko sem zašel s poti in kam me bo pripeljala stranska cesta, na kateri sem se znašel. Z nje se je nekje odcepljal kolovoz, ki se je verjetno iztekal v puščavo. Na zemljevidu ga ni bilo.
Skozi daljnogled sem razbral, da ima nosač križa na glavi trnjevo krono in da mu po obrazu očitno curlja kri. Hodil je na čelu sprevoda kakšnih dvajsetih v bele srajce ali majice oblečenih ljudi, ki so počasi, zelo počasi romali proti verigi gričev, saj je bil križ – sodeč po videzu – iz masivnega lesa in še zdaleč ne imitacija in tudi trnjeva krona še zdaleč ni bila zgolj nadomestek.
Čeprav me je nenadoma obšel tesnoben občutek, da že spet narobe zavijam, je nazadnje zmagala radovednost. Zavil sem na kolovoz in se s hitrostjo pešca odkotrljal proti procesiji. Bilo bi sicer manj opazno, če bi parkiral na odcepu in se peš odpravil proti njej, vendar se nisem maral ločiti od svojega zavetja, svojega oklepnika – burgundsko rdečega cadillaca, ki so mi ga na letališču Albuquerque ponudili kot nadvse varen in predvsem ugoden upgrade. Prepozno sem opazil, da na poti, obrobljeni s kosi kamenja in razbrazdani z globokimi jarki – če bi bilo treba bežati – ne bom mogel obrniti.
In kmalu sem tudi brez daljnogleda na očeh sprevidel, da tam nisem dobrodošel. Vse več obrazov iz procesije se je obračalo proti meni in – kljub počasnemu približevanju – kadečemu se oblaku prahu, naposled pa je začel neki debeluh, hodil je tik za nosilcem križa, z nedvoumnimi gestami mahati s ploščo, ki jo je držal v roki: Izgini! Poberi se! Le nosač križa ni imel sape ali moči za geste odvračanja in tudi ne za to, da bi se ozrl v mojo smer.
Ustavil sem na dozdevno varni razdalji, izstopil in dvignil obe roki, kot nekdo, ki se hoče predati. Procesija je bila še vedno tako daleč, da bi se samo vpijoč lahko sporazumevali, pa vendar tolikanj blizu, da sem na debeluhovi plošči lahko prebral štiri velike črke: INRI. Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum. Jezus iz Nazareta, judovski kralj.
Ne da bi se odzval na moje geste, je debeli predal ploščo nekemu moškemu ob sebi, se betežno sklonil in pobral kamen! ter ga zalučal proti meni. Kamen, velik za pest in pretežak, da bi letel daleč, je sicer sprožil le fontano prahu, ki se je tri ali štiri metre od mene dvignila v zrak, a me je v trenutku pregnal nazaj v avtomobil. Ko sem vžgal in zaslišal pok, sem pomislil na streljanje. A je bil samo drugi, manjši kamen, ki ga je zalučal debeli ali kakšen drug udeleženec procesije in je priletel na sprednji pokrov mojega lepega cadillaca.
Težko je bilo bežati v vzvratni smeri. Skozi zadnje okno pogosto nisem pravi čas opazil vijugavih robov ob poti, predvsem povsod ležečih kamnitih klad, in sem ropotajoče poskakoval z ovire na oviro pod kolesi. Končno sem se spet znašel na asfaltni cesti in od tam v vzvratnem ogledalu videl samo še rdeč oblak prahu, v katerem je poniknila procesija.
Po avtomobilski karti bi se moral usmeriti na desno, torej proti jugu, če bi hotel znova doseči State Route proti Santa Feju. In namenil sem se pohiteti. Vozil sem po neobljudeni skalni pokrajini, ne da bi se v mislih mogel odtrgati od nosača križa in njegovih apostolov – ali pa so bili morda njegovi biriči? – tedaj pa mi je tuleča sirena za hrbtom zatemnila sleherno misel. Za mano je očitno že nekaj časa vozilo patruljno vozilo. Modrordeče utripajoči svetlobni valj v mojem vzvratnem zrcalu je bil nespregledljiv, a sem ga vseeno spregledal, in zdaj nisem mogel drugega kakor slediti ukazom, ki sem jih po zvočniku slišal iz policijskega avtomobila: Ustavite. Odprite okno na vozniški strani. Roke na volan, tako da jih bo dobro videti. Počakajte na nadaljnja navodila.
Šerifovemu namestniku, ki sem mu skozi odprto okno izročil svoje dokumente, ni bilo ravno v čast ali v veselje, da prihajam iz Evrope. Koga bi radi umorili s svojim divjanjem, je vprašal, samega sebe ali druge road users.
Ampak tu ni nikogar, sem rekel.
A jaz nisem nihče? je rekel. Vi samo nikogar ne vidite. Tudi mene ste spregledali. In koga vse še? A v Evropi vozite slepi?
Medtem ko sem preudarjal, ali naj mu povem o svojem srečanju v gričih in skušam s tem pojasniti svojo nepozornost ter si olajšati položaj, sem odgovarjal na njegova vprašanja, kaj sploh iščem v tej puščavi in kam sem namenjen s tako hitrostjo.
Iz Chimaya! je nenadoma ponovil v povsem spremenjenem, celo prijaznem tonu. Iz Chimaya prihajam? Sem se udeležil romanja?
Res sem bil v Chimayu. V tem skoraj izključno s priseljenci iz Mehike in Latinske Amerike naseljenem romarskem kraju se na veliki petek vedno zbere na tisoče romarjev iz Santa Feja, celo iz Albuquerquea in Las Vegasa; tam dolgo čakajo v vrsti pred Santuario de Chimayo, cerkvijo iz ilovice, potem pa počepnejo k luknji v zemlji in zajamejo prgišče rdeče prsti v posode, ki so jih prinesli s sabo. Ta zemlja naj bi zdravila hudo bolne in obsedene s hudičem ter rojevala čudeže na brezmejnem polju človeških želja.
Tudi sam sem imel na sopotniškem sedežu polno čašo rdeče zemlje iz santuaria. Zanjo me je prosil moj gostitelj v Santa Feju, preden sem se zjutraj na veliki petek odpravil na izlet k reki Rio Grande in v Chimayo. V opoldanski vročini sem se skupaj z molivci dobri dve uri korakoma pomikal naprej, da sem se naposled lahko sklonil k tej zemlji. Na poti nazaj pa sem se hotel izogniti neskončni reki romarjev, ki se je še vedno pomikala proti svetišču, in se zato izgubil. Videl sem ljudi, ki so se na kolenih plazili proti svojemu cilju, drugi so med molitvijo kdaj pa kdaj obstali, se vrgli na tla in razširili roke v križ. Za romarji, ki so hodili peš, in pred njimi pa so se pomikale z Marijinimi in Kristusovimi slikami okrašene kolone avtomobilov.
Pokazal sem namestniku svojo čašo, polno zemlje.
Healing dirt! Tudi sam je ima še polno skodelo. Enajstkrat je že opravil to romanje. Iz Albuquerquea v Chimayo.
Peš?
Devetdeset milj peš? Nekateri si na veliki teden naložijo tudi to. On pa se je tja odpravil s prijateljema iz Kluba Harley Davidson. Ampak letos mora namesto tega poiskati nekaj norcev, članov sekte, ki se imenujejo Penitentes in na vsak veliki petek križajo prostovoljca iz svoje srede, ja, pribijejo ga na križ! Cela flota patruljnih vozil jim skuša to preprečiti leto za letom, a jim vseeno nekako uspe – v kakšnem kanjonu, na kakšnem griču v puščavi, če ne gre drugače, tudi v kakšnem skednju.
Ni mišljeno, da bi moral križani zares umreti, a se je že zgodilo, po več urah na križu se je že zgodilo. Kadar se mu posreči ustaviti kakšno procesijo teh Penitentes in s tem prostovoljnega Kristusa obvarovati pred križem, za nameček zmeraj naleti na ilegalne priseljence. Kakor da ni njihovo življenje že tako en sam križev pot!
Ko mi je vrnil dokumente skozi okence, se je smehljal. Lep dan mi še želi. Ja, tudi v puščavi moram paziti na hitrost in ne pozabiti, da lahko človek na veliki petek ne umre samo na križu, temveč tudi v cadillacu.
Med brnenjem elektromotorčka – ko sem zapiral šipo, da se obvarujem vročine in odpeljem naprej – sem ga nenadoma slišal reči še nekaj, polglasno, kakor da se ne pogovarja več z mano, temveč govori sebi in zato v jeziku svoje stare domovine, ki je očitno ležala onstran mehiške meje: Vaya con Dios. Pojdi z Bogom.
Christoph Ransmayr: Atlas rahločutnega moškega, Beletrina, prevod Štefan Vevar, Ljubljana 2020.
Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
