Avtentičnost kot iluzija in blago

Primoža Mlačnika bi primerjalno lahko uvrstili v sklop slovenskih romanopiscev milenijske generacije, ki formo romana doživljajo in oživljajo konceptualno in posledično eksperimentalno. Mednje sodijo denimo še Andrej Tomažin, Anja Radaljac in tudi Kazimir Kolar, ki starostno sicer ne sodi strogo v različno definirano milenijsko generacijo, vendarle pa se je v njenih okvirih formiral.

Pisateljev in pisateljice ne povezujejo lastnosti, ki bi jih lahko definirali s slogom pisanja ali pa tematiko. Bolj jih povezujejo njihova poigravanja z žanrom in intelektualistično ozadje, formirano v kritičnem družboslovju in filozofiji. Na takšen ali drugačen način – z delno izjemo Kolarja – imajo v njihovem delu pred osebno psihologijo likov prednost atmosfera in razmerja moči, kakor jih razbirajo v današnjem duhovnozgodovinskem trenutku. Tudi Kolar, ki se osredotoča na duševno življenje likov, presega klasične portrete ljudi, ki so razumljeni kot normalni ali zdravi ter vklopljeni v sodobno meščansko civilizacijo, v kateri je osebnost razumljena skozi freudovsko paradigmo. Njegove osebnosti so psihotične ali psihopatske, vendar skozi svojo perspektivo govorijo o čudnosti družbenega reda, ki je sprejet kot samoumeven oziroma normalen. Kot da se buržoazna civilizacija, katere subjekti so utemeljeni na potlačitvi, končuje, potlačeno pa v obliki fekalne in mutantske vsebine greznice buta na površino. Iz psihoanalitične družbe prehajamo v šizoanalitično, le da je še premalo oblikovanih šizoanalitikov. S tem konfliktom tudi Kolarjeve pripovedi ustvarjajo svojstveno atmosfero.

Zdi se, da se občutek atmosfere pojavi tam, kjer je samoumevnost okolja postavljena pod vprašaj. Kjer se sistem znakov, orodij in drugih nosilcev pomena zamaje, zato pomen neha biti lokaliziran v objektih, temveč se prenese na svet kot tak. Ves svet – tako literarni kot stvarni – zastavlja vprašanje, v pripovedi pa to počnejo še literarni lik ter nekonvencionalna pisava ali forma pripovedi. Kadar v žanrskih pripovedih zaznamo atmosfero, ob tem pogosto občutimo določeno ugodje. Morda to izhaja iz občutka, da spremljamo lik, ki je izgubljen, medtem ko smo mi na varnem, ko imamo stvari v svojih rokah, tudi dobesedno, knjigo, ki jo beremo. Podoben občutek se pojavi, kadar včasih zvečer udobno zleknjeni v postelji zaslišimo, da se je začela nevihta ali pa tuljenje siren. Gre torej za nekakšno voajersko obscenost. Ta nas popelje v užitek ob razbiranju znakov in misli, ki jo misli roman.

Primož Mlačnik sicer deluje na novogoriški univerzi kot asistent in je docent. Ukvarja se s kulturnimi študijami. Gre za avtorja, ki je zelo podkovan v kritični teoriji, objavil pa je tudi znanstveno monografijo o Kafki, torej se tudi v samem teoretskem delu ukvarja z literaturo. Surferski dnevi so njegovo tretje literarno delo po zbirki zgodb Šarm in romanu Otok psov. Mlačnik tudi sam surfa, zato je lahko svoje poznavanje tega področja verno prenesel v pripoved. V ospredju so trije moški liki: mladi surfer Homer iz revne in nekoliko ekscentrične družine, ki po očetovi smrti razpade, njegov bogati prijatelj Marcos in prekarni detektiv Caetano.

Gre za eno tistih detektivk z umetniškim pridihom, ki pravilo žanra obrnejo tako, da za morilca izvemo že na začetku, torej imamo prednost pred detektivskim likom. Ta postopek se je že dovolj uveljavil, da ga lahko imamo za etabliranega. Prvoosebna izkušnja umiranja Homerja je poetično učinkovito izpisana že na prvih straneh, kjer umorjeni prekolne svojega morilca. Zato lahko tudi mi že takoj razkrijemo, da je to Marcos. Homer in Marcos sta zastopnika dveh pogledov na svet in dveh razredov: prvi je tako imenovani soul surfer, ki na valovih lovi avtentičnost, drugi je bogatun, ki so mu starši naložili prevelika pričakovanja in v komercialnem surfanju nervozno išče zadnji izhod pred dolgočasnim študijem in službo. Njune karakterne poteze so dovolj učinkovito izrisane. Prvi del romana pripoveduje Marcos, čigar govorico mladostnega upornika je Mlačnik dobro in prepričljivo oblikoval. Sam sebi prepuščeni fant, katerega zelo verna mama je šla živeti v Nigerijo z novim moškim (v čemer lahko prepoznamo komično aluzijo na internetno kulturo, spreminjanje regionalnih razmerij kulturne moči in kulturne trende ter globalizacijo), je v procesu iskanja, ki pa pravzaprav ne teži k iznajdbi lastne vloge v svetu. Kljub temu, da je obtežen z lastno preteklostjo, nima ničesar več izgubiti. Nasprotno pa lahko Marcos, tipični primer razvajenega, nediscipliniranega subjekta svojega razreda na prehodu v odraslost, izgubi vse, kar mu kaj pomeni – udobje.

Pri tem lahko dinamiko surferske scene razumemo podobno kot dinamike vseh scen, ki se ukvarjajo z dejavnostmi domnevno neproduktivnega značaja oziroma dejavnostmi »za dušo«. Surfersko sceno lahko beremo tudi kot alegorijo za, recimo, umetniške scene. V času neoliberalnega poblagovljenja sveta tako prihaja do konflikta med samozadostnostjo in »larpurlartizmom« ter vpenjanjem scene v industrijo. Le da je umetniško področje v Sloveniji poblagovljeno zgolj navidez, skozi produkcijo identitetnih narativov in estetik mednarodne kulturne industrije, obenem pa je (nelojalno?) zaščiteno pred konkurenco pod monopolom države. Prvi del romana opiše razvoj prijateljstva med Marcosom in Homerjem, ki ga zaznamujeta tudi tipični sodobni izpraznjeni hedonizem, prežet z uživanjem drog, v drugem delu pa nastopi detektiv Caetano, prekarec, ki želi zločin raziskati. Tendenca romana je satirični prikaz komercializacije vseh dejavnosti, tudi sodne in izvršilne veje oblasti, ki posledično vplivata na status pravice in pravičnega v državi in posledično družbi.

Mlačnikova satira in implicitni komentar sta sicer duhovita in lucidna, vendar sta nekoliko simptomatično za odtenek prekratka, kadar govorimo o postsocialističnem okolju, iz katerega Mlačnikova – s postsocialistično miselnostjo akademskih intelektualcev gotovo tudi pogojena – kritika izhaja. Glede na številne sodne škandale, na katere včasih opozori tudi evropska sodna instanca, na prevzemanje javnega medija s strani te ali one politične opcije, razpadanje železniškega sistema pod koruptivnim upravljanjem političnih nastavljencev, glede na prepletenost kulture in politične propagande, bi lahko z enako prepričljivostjo pokazali tudi, kako povezanost institucij in države proizvaja podobne učinke na pravico, transparentnost in »avtentičnost« kot neoliberalno poblagovljenje. V slovenskem kontekstu bi bila resnično prebojna tista romaneskna perspektiva, ki bi se po zunanji kritiki obrnila nazaj k sami sebi in sopostavila obe katastrofi: katastrofo popolnega poblagovljenja in katastrofo popolnega podržavljenja.

Potencial za to se skriva v satiričnem razumevanju ideje »avtentičnosti«, ki jo roman implicitno postavi v ustrezen zeitgeist zgodovinskih alternativnih kultur in na ta način nakazuje njihove omejitve. Surferski dnevi v svojem ironičnem nanašanju na popkulturni imaginarij na eni ter občasnem nanašanju na kritično teorijo na drugi, ki se tu in tam prikrade v izjave likov, kažejo, kako porozne so meje med kategorijami popa, alternative, kritike in komercialnosti. Zgovorno je seveda tudi, da Homer rad prebira knjige, ki so v prevladujočem diskurzu o književnosti pri nas še vedno razumljene kot brezmadežni vir duhovne in estetske čistosti, katerih konceptualno neposredovano branje samo po sebi omogoča globoke in avtentične uvide v naravo resničnosti. Čeprav se umeščanje kritičnoteoretskih izjav v diskurz likov, ki naj z njimi ne bi imeli povezave, na trenutke lahko zazdi pretirano tendenciozno, pa ima na drugo žogo pronicljiv značaj in luciden naboj.

Tudi disfunkcionalna ljubezenska zveza med detektivom, ki je obenem surfer, in njegovo kolegico, je psihološko in satirično zelo dobro prikazana. Izvor disfunkcionalnosti je v nemoči zaveze in kakršnekoli podreditve ega Drugemu, ki jo je doslej predpostavljala dialektika romantične ljubezni in ekonomsko pogojene zakonske zveze. Lastna nemoč se prevaja v identitetne konstrukte, denimo, moderne, emancipirane ženske ali svobodnega moškega, ki je ohranil otroka v sebi, ti pa so razumljeni kot samoumevni in emancipatorni. Pri Mlačniku torej ne gre zgolj za kritiko neoliberalizma, temveč tudi same ideje avtentičnosti, ki si jo delijo tako tradicionalnisti kot alternativne kulture, razvite znotraj kulturne industrije po drugi svetovni vojni. V tem se razpira možnost povratne kritike slovensko-levičarsko razumljene države kot tiste prave, pred umazanim kapitalizmom zavarovane instance, utemeljene na alternativnih gibanjih osemdesetih ter na podlagi jugoslovanskega realnega socializma.

Roman je zastavljen in izpeljan pronicljivo in slogovno prepričljivo, ima pa določene težave na oblikovni ravni. Konflikt med »avtenticistom« Homerjem in Marcosom je zarisan preveč ostro, črno-belo, kljub predpostavljanju, da je Homer nezanesljivi pripovedovalec. Knjiga je zamejena na dva jasno ločena dela, ki sta sama po sebi prekratka, da bi izkoristila ves pripovedni potencial romana. Med oba lika v prvem delu bi bilo mogoče postaviti še dosti pomenljivih nians. Prav tako bi lahko bila zgodovina Caetana v drugem delu še bolj izdelana. Če bi Mlačniku uspelo roman še poglobiti in dati likom še malo avtonomije, ki bi presegla njihovo zastopanje družbenih silnic, če bi bil roman še enkrat toliko dolg in enako pomensko nabit, potem bi imeli pravo mojstrovino.

Tako pa so Surferski dnevi zanimivo, duhovito in pomenljivo branje, ki ga pozdravjamo ter avtorja prosimo za še več, saj se zavedamo, da je tega zmožen.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.