Ko človek poleti stopi v knjižnico, se vanj hitro zaleze malo tistega prvinskega strahu in jeze, ki sta morala nekoč navdajati snobovske civilizirance ob pogledu na opustošenje, ki so ga za sabo puščali barbari. Nekaj resnično divjega, razpuščenega je v ideji »poletnega branja«. Potem ko so bili ljudje celo leto vljudni in produktivni v svojih družbi koristnih službah, ko so si morali vsak teden sproti zapomniti, v katerem supermarketu so piščančji zrezki v akciji in v katerem dobiš ob nakupu treh kokakol eno gratis, potem ko so celo pomlad na fitnesu kurili odvečno maščobo, ves ta čas pa se neprestano odrekali počitku & užitku, je zdaj zanje končno napočil (fanfare!) Veliki čas poletnih književnih bakanalij. Prebrali bojo vse, če je le videti kot gromozanski špeh, ki ga je napisal ta in ta avtor, čigar prejšnje knjige so se prodale že v milijonih, ali pa ima točno tako zgodbo, kot je trenutno moderna. In seveda, knjig si ne bojo šli nabrat v knjigarno, ampak bojo izropali in posilili knjižnice.
Fenomen poletnega branja poganjata najpogosteje dva izgovora in prav težko se je odločiti, v katerem od njiju je več sprenevedanja. V tistem rednih bralcev, ki si poleti želijo oddahniti od čtiva, ob katerem je treba razmišljati, ali v tistem »poletnih bralcev«, ki v drugih letnih časih preprosto ne najdejo časa za branje. Če se samo na kratko ustavim pri prvih. Biologija in medicina sicer nista moji močni področji, pa si vseeno upam s precej gotovosti dvomiti, da bi se zaradi visokih temperatur ozračja možgani poleti segreli do te mere, da ne bi bili sposobni poglobljenega, kompleksnega branja. Če slučajno se, si lahko še vedno omislite poceni prezračevalni sistem (medicinski termin je menda lobotomija). Če pa na dopustu resnično uživate v lahkotnem branju, pa si za božjo voljo priznajte, da ne gre zgolj za poletno romanco in »bodite ekskluzivni«, kot se tem razmerjem reče na ulici dandanes. Živimo v demokratični družbi, kjer si lahko vsak svobodno izbere svoj strup. Ker je pravzaprav pri vsem tem še najbolj komično to, da gre danes v veliki meri za bralce, ki jim vrhunec visoke in težke literature predstavljajo knjige Paula Coelha ali pa vsakoletni kresniški nominiranci.
Kar se tiče »poletnih bralcev«, pa si poglejte tole stran ali pa tole galerijo pa mi povejte, kako pogosti so tovrstni prizori branja v javnosti, branja takorekoč mimogrede, pri nas? Dobro, res imamo razpreden in učinkovit sistem javnih knjižnic, kjer za take ljudi profesionalno poskrbijo; toda iti v knjižnico brat je dejanje z jasnim namenom in ciljem ter svojim kosom časa, ki pa ga tem ljudem v njihovem običajnem, nedopustniškem življenju menda kronično primanjkuje. Čeprav jim v resnici še bolj primanjkuje znanja iz osnov etimologije, sicer bi se, medtem ko svoje potovalne kovčke polnijo s kupi in kupi žep-nih izdaj, zavedli očitne absurdnosti celotnega projekta. Kopalke nimajo žepov, poslovne obleke pa dovolj in dovolj globoke.
Toda kako poletnim bralcem, ki živijo v Sloveniji, kjer nam očitno manjka tako bralne kot urbane kulture, razložiti, da za branje ni treba izumljati (dodatnega) časa ali jemati dopusta? (Kar je vseeno še vedno lažje, kot jim razložiti, da lahko kdaj resnično preberejo tudi kaj »težjega«.) Da je mogoče brati tudi še drugače kot tako, da nam kombinacija kreme za sončenje in človeškega potu močita strani knjige, da se te lepijo na prste in cefrajo, da iz knjige počasi nastaja neužitna solata in da se tisk sproti briše in paca, da je treba hiteti z branjem, preden izginejo ključni opisi izgube protagonistkine nedolžnosti s strani njenega očarljivega, a nekoliko patološkega ljubčka? Ker je v resnici čisto dovolj tega časa, ki ga vsak dan izgubljamo med vsakodnevnim potikanjem po svetu in najbrž čas še nikoli ni imel toliko prostora, kjer lahko teče povsem v prazno, kot ga ima danes. Samo da takrat prej sežemo po pametnem telefonu ali kakšni drugi igrački kot pa po knjigi.
Ko me torej ljudje resno vprašajo, kdaj najdem čas, da lahko preberem toliko, kot preberem, najprej resno odgovorim, da je branje pač moje delo in da ne morem biti merilo zanje. Potem pa smrtno resno povem, da časa ne iščem, ampak berem povsod in vedno ter da je to edini razlog, da kot kaka baba s sabo zmeraj vlačim torbico. (In ker knjige, kakršne sam rad berem, redko izdajajo v žepni obliki.)
Zato mi ni mar, če moram na sestanek ali zmenek čakati deset minut ali pol ure – hej, ponavadi pridem celo deset minut prej.
Zato si včasih privoščim, da v čakalnici pri zdravniku hladnokrvno spregledam, da je sistem naročanja na minute smiseln edino, če ljudje pridejo razumnih par minut prej, preden so naročeni, ali pa potem vsaj ne pričakujejo, da jih bodo vsi ostali spustili mimo samo zato, ker so oni pač prišli že ob desetih, čeprav so naročeni šele ob tričetrt na jebeno eno (okej, hladnokrvno najbrž ni najboljši opis).
Zato čisto dobro razumem, da šoferji LPP ob treh popoldne v ponedeljek do moje postaje preprosto ne morejo priti hitreje.
Zato me ne razočara, če se izkaže, da predavanje o Vezljivosti afektivnih glagolov v poeziji Antona Martina Slomška ni tako zanimivo, kot je nakazoval naslov.
Zato me ne gane, da nimam vozniškega izpita in povsod hodim peš, ker se tako lahko zmeraj kje tudi ustavim.
Zato ne gnjavim, če je M. na stranišču več časa, kot ga je porabila za to, da je spila tiste tri pire.
Zato se mi nekdo, ki zunaj sedi na pijači ali celo kosilu sam in s knjigo, nikakor ne smili, ker nisem mnenja, da je nujno žalosten in osamljen.
In si tudi zato puščam zanemarjeno brado, nosim črne majice in imam na ušesih pogosto slušalke – da v kupejih vlakov in čakalnicah, na hodnikih in na avtobusih, na postajah in klopcah ljudje potlačijo vsak nagib, da bi klepetali z mano o vremenu.
…
In zato grem jutri zjutraj na dopust s kindlom, ki pa bo najbrž ostal na dnu nahrbtnika, se bom pa z dopusta gotovo vrnil s kakšno papirnato knjigo ali dvema, da ju preberem doma, ko bom imel čas.
