Bernhard Schlink je že dolgo eden najbolj svetovno znanih nemških pisateljev, zasluga za to pa gre predvsem njegovemu leta 1995 izdanemu romanu Bralec. Schlink je z njim slavo dosegel, potem ko ga je Oprah Winfrey uvrstila v svoj bralni klub in potem ko je Hollywood po romanu posnel film. S tem romanom je postal tudi prvi nemški pisatelj, ki se je povzpel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa. Seveda pa je bil uspešnica tudi v domovini, kjer se je roman prodal v nakladi 500 tisoč izvodov in se uvrstil na 14. mesto od stotih v televizijski anketi o najbolj priljubljenem nemškem romanu vseh časov. Uspešnica je bil tudi v številnih drugih državah, do sedaj je bil preveden v več kot 50 jezikov.
Schlinka je literarna slava doletela, ko je bil star že čez 50 let. Pred literarno kariero je naredil tudi lepo akademsko kariero kot profesor prava na različnih nemških in ameriških univerzah ter sodnik. Pisanja se je lotil, ko je v srednjih letih ugotovil, da mu v življenju nekaj manjka. Verjetno je bil tudi sam malce presenečen nad tem, kakšen meteorski literarni uspeh je doživel.
Majhna knjiga z velikimi vprašanji
»Bralec je majhna, tiha, intelektualna knjiga, ki se sprašuje velika vprašanja. Preveva jo tipičen srednjeevropski občutek, vzdušje alegorije in moralne meditacije. Težko bi verjeli, da bo postal uspešnica, a prav to se je zgodilo,« je zapisal New York Times. Prinaša zgodbo o 36-letni Hanni in 15-letnem Michaelu, ki se zapleteta v ljubezensko razmerje, katerega del je tudi to, da on njej glasno bere. A potem Hanna nekega dne izgine. Michael jo ponovno sreča leta kasneje, ko kot študent prava prisostvuje na procesih proti nacističnim zločincem. Hanna je obtožena najhujših zločinov in krivdo prizna, ne prizna pa, da je nepismena.
Interpretacije romana so bile zelo različne. Za mnoge je to ganljiva ljubezenska zgodba in poklon branju, nekateri pa so zgodbo tudi problematizirali. V njej so videli opravičevanje nacističnih zločinov z »nepismenostjo« oziroma nevednostjo Nemcev. Morda je prav to, da morala zgodbe ni črno-bela, temveč veliko bolj zapletena, tako kot se v življenju pogosto zgodi, del njene privlačnosti. Interpretacija zločina in kazni pa ni edina kontroverzna plat Bralca. V Oprah šovu so vprašanja letela v glavnem okrog spolne zlorabe otroka, česar se v Evropi skoraj nihče ni dotaknil.
Podobne teme zasleduje Schlink tudi v svojih drugih delih. Tudi njegovega detektiva Selbsa zasleduje mračna nacistična preteklost in tudi v romanu Vrnitev domov se protagonist poda v lov za očetom, ki ga ni nikoli poznal. V Ljubezenskih pobegih sicer govori o ljubezni, išče pa tudi odgovore na vprašanja o nemški (med)vojni krivdi, ki si jih v zgodbah zastavljajo protagonisti. Schlink je z vsem tem značilen predstavnik generacije »Nachgeborenen«, kot jo je imenoval Bertold Brecht, generacije, ki se je morala soočati z dediščino nacizma, s podedovano krivdo in z molkom zločincev.
Zgodbe, o katerih se je šepetalo
Schlinkova potreba po soočenju z nemško preteklostjo in krivdo je posledica »čudnega položaja«, v katerem so se znašle povojne generacije. Rojen je bil leta 1944 v nemškem mestu Bielefeld kot sin pastorja in antinacističnega aktivista. V njegovi družini ni bilo nič spornega, zato pa so bili v njegovi okolici ljudje, za katere se je govorilo, da so bivši nacisti in da so nekoč zagrešili hude stvari. To so bile zgodbe o malih ljudeh, podobnih Hanni iz Bralca, ki so zašli iz takega ali drugačnega vzroka. Zgodbe, o katerih se je bolj šepetalo kot govorilo, in ki so ga kot otroka, pa tudi kasneje vznemirjale. Kaj naj si misli o ljudeh, ki so po eni strani čisto prijetni, po drugi pa zločinci? Kasneje je o vprašanjih kolektivne krivde za nacistične zločine pisal tudi kot pravnik v strokovnih razpravah.
Vprašanja, s katerimi se je srečeval že prej, so se zelo hitro vpletla v njegovo leposlovno ustvarjanje, s katerim je začel konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Že v mladosti je pisal pesmi in kratke zgodbe, potem pa se je že v srednji letih odločil, da bo napisal kriminalno zgodbo, saj se mu je zdelo, da to področje kot pravnik pozna. Prvo knjigo je izdal leta 1990, govori pa o detektivu Selbu, ki je v času nacionalsocializma delal kot državni tožilec.
Drugič pri nas
Pisatelj, ki je lani praznoval 75. rojstni dan, to pot v Ljubljani ne gostuje prvič. Obiskal jo je že leta 2001, ko je kot strasten bralec glasno bral ljubljanski publiki. Takrat je povedal, da z branjem vzpostavljamo najlepše vezi, zato je glasno bral tudi svojim ljubljenim ženskam. To pot bo Bernhard Schlink v Ljubljani nastopil 29. februarja ob 20. uri v Cankarjevem domu. Zagotovo bo govora tudi o v slovenščino pravkar prevedenem Schlinkovem romanu Olga, ki je v prevodu Braneta Čopa izšel pri Beletrini. Pripoveduje o močni ženski, katere življenje pretresajo taki in drugačni dogodki. Osnovni scenarij je podoben kot pri Bralcu – starejša ženska se zaljubi v mlajšega moškega, a vendarle je zgodba tudi precej drugačna. Tisto, kar paru preprečuje srečo, so razredne razlike, v njuno zgodbo o prepovedani ljubezeni pa se vpletajo tudi burni dogodki nemške zgodovine, povezani predvsem s fantazijami o nemški veličini. In medtem ko on postane pustolovec, katerega avanture segajo od Afrike do Rusije, je Olga tisti lik, ki poskuša skozi pisma in vse ostalo ohraniti spomin in povezavo z njim.
Bernhard Schlink bo nastopil v Cankarjevem domu 29. februarja, pogovor z njim se začne ob 20. uri.
Roman Olga lahko kupite na tej povezavi.