Umberto Eco je nekoč podrobno opisal občutke moža, oblečenega v preozke kavbojke: »Na koncu sem se na vsakem koraku zavedal, da nosim točno tiste hlače, čeprav ljudje navadno pozabimo, kaj nosimo. Še več, imel sem občutek, da so tudi vsi ostali vedeli, kako zelo neustrezno sem izbral.« Če bi bil Umberto Eco ženska, bi na to temo verjetno lahko napisal diskusijo na sedemdesetih straneh.
Zametki modne nečimrnosti, s katero se danes sooča t. i. generacija Jaz, ki je najprej nadomestila generacijo X, kasneje pa še Y, se niso zgodili včeraj. Med oblačili in telesom obstaja povezava, ki je vzklila nekje med kulturo, družbenimi normami in DNK zapisom, ki je del kolektivne zgodovine. Naomi Campbell in Claudia Schiffer sta se zgodili z namenom. Diorjev New Look se je zgodil z namenom. Cosmopolitan in Playboy sta se zgodila z namenom. Medijski portret nemislečih modrookih blondink se je, verjeli ali ne, zgodil z namenom.
O tem, da je obleka podaljšek kulturnega miljeja in družbenih praks, je v študiji z naslovom The Dressed Body (Oblečeno telo) pisala sociologinja Joanne Entwistle, ki je svojo teorijo o povezavi med modo in človeškim telesom utemeljila na predpostavki, da je telo vizualna metafora za identiteto, pri čemer posameznik čuti družbeni in moralni imperativ, da se nauči »kako se primerno obleči«. Pred izumom fotografije, torej nekako pred letom 1839, so ljudje svoj okus oblikovali na podlagi izkušenj iz svoje neposredne okolice, šele veliko kasneje pa je postalo jasno, da je potrošna kultura zamenjala produkcijsko ter da produkcija in promocija ena brez druge ne moreta obstajati. Za ilustracijo: Kurt Lang in Gladys Engel Lang v eni svojih študij o moči modne industrije pišeta o Diorjevi kolekciji New Look, ki je leta 1947 v celoti spremenila dotedanje oblačilne prakse. Ko so dolga krila in manj poudarjena ramena (ki so čez noč zamenjala ozke pasove, poudarjena ramena in kratka krila prve polovice štiridesetih let) najprej posvojile mondene dame, ki so slepo zaupale mnenju francoskih oblikovalcev, in hollywoodske stilske ikone, je svoj neogibni delež dolgih kril skozi skrbno organiziran sistem medijske promocije dobilo tudi širše občinstvo. Najprej s fotografijami v revijah Vogue in Harper’s Bazaar, nato tudi s ponudbo v trgovinah, dostopnih množičnemu krogu uporabnikov. Preprost zaključek? New Look je bil promoviran in javnosti vsiljen skozi preverjene in skrbno organizirane kanale. Človek bi se jim sicer lahko poskusil upirati, a bi se bil primoran soočiti s samocenzuro po principu Benthamovega panoptikona – anketa, ki so jo izvedli poleti leta 1947, je pokazala, da večini žensk dolga krila niso niti malo ugajala, a »jih bodo vseeno nosile«.
Medtem ko se zdi, da je svet od prve polovice dvajsetega stoletja učinkovito zadušil masovni konformizem (sprehod po londonskih ali berlinskih ulicah bo trditev hitro potrdil), se doma še danes tiho ukvarjamo z vprašanjem in problematiko izstopanja. Sodobni medijski prikaz odnosa med modo in telesom, medijsko konstruirani ideali in trendi, ki spreminjajo kolektivni okus množice, imajo v tem času in prostoru dve veliki težavi, ki ju ni mogoče spregledati. Prva težava (in ta je manjše zlo) se dotika generičnosti in povprečnosti, ki jima je zapisana slovenska mentaliteta, druga – veliko bolj usodna – pa odsotnosti konstruktivnih besedil (torej tistih, ki zahtevajo določeno mero bralne kompetence, kritične analize in racionalne argumentacije: z drugimi besedami, tistih, ki zahtevajo možgane) v medijih, namenjenih izključno ženskim bralkam.
Ideal slovenske ženske je sprana različica kalifornijske seksi sosede, dekle v kavbojkah in beli majici, ki v nobenem pogledu ne izstopa iz množice. Ženska, ki gleda hollywoodske romantične komedije, s prijateljicami nakupuje čevlje, razpreda o ljubezenskih težavah in večino prostega časa (torej tistega, ki ji ostane ob nakupovanju in brezpredmetnemu napletanju o banalem) preživi v kozmetičnem in frizerskem salonu. Oblečena je, kot so oblečeni drugi, ker se nekonformizem v družbi, ki še danes temelji na mentalnih ostankih socialističnega (ali podložniškega?) principa o enakosti, pač ne splača. Z drugimi besedami: ni dobro preveč izstopati. Izstopanje namreč povzroča neudobje, ki je za razliko od Ecovih kavbojk hkrati tudi zunanjega izvora in zahteva – če nič drugega – železne živce. Kot petdnevna brada v sedemdesetih ni bila pametna izbira za obisk gledališča, danes Gaultierjev haute couture ni pametna izbira za sprehod po Čopovi ulici. Zakaj? Zaradi javnega linča, ob katerem se zdi tiščanje, ki spremlja preozke kavbojke, smešno nepomembno.
Slovenska idealna ženska torej ni individualna, ker ne more biti. Nečimrnost in obremenjenost z lastnim videzom, bistvo zahodnjaške identitete, ji namreč popularni tisk pripisuje tudi na intelektualni ravni; popačena slika, ki jo reproducira vodilni ženski tisk, povprečno bralko naslika kot vizualno kuliso, ki nima lastnega mnenja in je intelektualne vsebine ne zanimajo. Ženska, ki ne bere in ni sposobna tvoriti kompetentnega mnenja, ker je v prvi vrsti obremenjena s podobo v očeh okolice. Cosmopolitanovo dekle zanimajo ljubezenske težave, najstniški seks, generična moda in pričeska v slogu Rihanne, Elle žensko motivirajo kolekcije s pariških in londonskih modnih pist, nobena pa v svoji reviji ne more najti poglobljenih intervjujev, tehnično zahtevnejših besedil, literature in družbeno aktualnih tem. Nobena ne zmore razviti identitete, boljše od povprečja. Idealna ženska skozi oči moškega, ki prebira Playboy? Enaka modrooka blondinka, le z malenkost manj plastmi oblačil. Specifika, ki nazorno oriše krizo slovenskega tiska in ima dolgoročne družbene posledice. Modni tisk podcenjuje svoje bralke, ker jih dojema kot pasivne prejemnice marketinško določene vsebine, pri čemer utrjuje splošno sprejete stereotipe o banalnosti modne (in lepotne) industrije, reducirane na slepo nečimrnost. Trojanski konj, ki so ga ženskam podarile ženske same.
Lena Dunham, scenaristka in koproducentka HBO-jeve serije Girls, je pred kratkim v intervjuju za revijo V povzela bistvo splošne zahodnjaške logike: »Vsi se strinjamo, da se v medijih piše o lepih puncah, ki dobijo vse fante. Le redko pa te punce pišejo.« Še več: le redko so te punce prisiljene razviti osebnost, ki jih razlikuje od množice, razlogi za to pa so – kot pravi Leandra Medine, newyorška novinarka in blogerka – enaki kot tisti, ki domnevno potrjujejo, da so najbolj privlačni moški zanič v postelji: ker jim ni treba, da bi bili dobri. Nečimrnost, ki stereotipno izključuje intelekt (kar je v nasprotju z etabliranimi modnim tiskom v slogu Vanity Fair, Tatler in Harper’s Bazaar, ki je modno vsebino sposoben postaviti ob bok kakovostnim kolumnistom, dobrim komentarjem in poglobljenim intervjujem) je pač dolgoročno najslabša možna izbira, ker poneumlja in reproducira generacijo otopelih pasivnih lutk, ki razen odločitve med modrimi in rdečimi salonarji niso sposobne tvoriti lastnega (kaj šele javnega) mnenja. Alternativa? Več kakovostne vsebine, več akcije, več hrbtenice, manj podcenjevanja bralk in manj povprečnosti. Ostalo je potem tako ali tako odvisno od žensk samih.
Povedano surovo: tisti, ki niso sposobni razmišljati s svojo glavo, si pač zaslužijo, da jih nategnejo.
