Nekdo mi že tretjič ali četrtič ponudi plastenko vode in spet samo odkimam; nisem žejen in tudi če bi bil, se mi ne bi zdelo prav, da se ukvarjam s tako nepomembnimi rečmi, kot sta hrana in pijača. Opazujem plešastega moškega srednjih let, kako se nasproti mene baše s sendvičem, ki ga je vzel z ene od miz, postavljenih ob vhod na drugem koncu dvorane. Nekomu se je zdelo potrebno na list papirja z rdečim flomastrom napisati besedico hrana in šele zdaj opazim, da je po stenah polepljenih še več napisov s puščicami: WC, voda, zdravnik in tako dalje, povsem odveč in nadležno, šolska telovadnica ni tako velika, da se v njej ne bi znašli brez njih, ampak naj bo, morda je kdo od svojcev res v takšnem šoku, da potrebuje te oznake. Ljudje smo različni, morda lahko tudi sendvič s klobaso in sirom komu pomaga, da se pomiri. Skrivaj jih opazujem, nekatere seveda poznam, ampak samo na videz, če se srečamo kje v mestu, si pokimamo, nismo ravno družinski prijatelji ali kaj podobnega. Ko mi je Ana rekla, da bo letos šla s sodelavci na kolektivni izlet v Italijo, sem bil iskreno presenečen. Šefi so namignili, da je priporočljivo, teambuilding in takšna jajca, saj veš, kako je zdaj to moderno, mi je pojasnila in naveličano pogledala proti stropu. Ko se zdaj spomnim na to, me prime, da bi te šefe zatolkel s sekiro. Ampak v resnici nimam značaja ali energije za kaj takega. Pa tudi sekire ne. In tudi sicer ne bi čisto nič pomagalo. Saj niso mogli vedeti, kaj se bo zgodilo; jasno da ne, naključje pač.
Starejša in mlajša ženska, ki sta po enaki ukrivljenosti nosnega pretina in nekoliko preveč razmaknjenih očeh očitno v sorodu, se objokani objemata in narahlo pozibavata. Bradat moški nepomično sedi in strmi v prazno. V telovadnici je toplo, prepoteni črni lasje se mu lepijo na čelo in čez zaripli obraz mu drsijo potne kaplje, a se ne domisli, da bi slekel vetrovko. Od nekod v moj hrbet enakomerno pljuskajo ritmični valovi besed, preveč pridušenih, da bi jih lahko razumel, in šele čez čas se zavem, da gre za molitev. Ozrem se čez ramo, pričakujem starejšo gospo v volneni jopici, spetih las in z majhnim zlatim križcem na verižici okoli vratu. Ko zagledam mlado žensko v modnih oblačilih in z obročkom v nosu, sem najprej presenečen, potem mi postane nerodno. Ženska opazi ali začuti moj pogled, njen glas se stiša v šepet, a ozke blede dlani ostanejo čvrsto sklenjene.
Večina ljudi obrača po rokah svoje pametne telefone in med čakanjem na odrešilni klic, ki ga ne bo, vsakih nekaj sekund preverja novice na internetu. Sam nimam nobene posebne želje buljiti v ekran z enimi in istimi fotografijami zoglenelega avtobusa na dnu prepada, na katerih se ne vidi ničesar in nikogar. Zakaj je avtobus prebil zaščitno ograjo in kako je prišlo do požara, še ni povsem jasno in v tem trenutku tudi ne najbolj pomembno.
Poleg rokometnega gola na drugi strani dvorane prepoznam Klaro, Markovo ženo, enkrat smo se srečali v kinu in šli po koncu filma skupaj na pijačo; prijetna človeka, dobro smo se ujeli, in ko smo se poslovili, smo si rekli, da se moramo kmalu spet dobiti, a potem za to seveda nikoli ni bilo časa. S Klaro se spogledava in za hip se ustrašim, da bo stopila k meni. Ni mi do pogovora, saj ni kaj povedati, vsaka beseda bi bila še bolj izpraznjena kot sicer. K sreči mi samo na kratko pokima. Poskušam se ji spodbudno nasmehniti nazaj, a takoj vem, da mi je popolnoma spodletelo. Moški nasproti mene je medtem pojedel svoj sendvič in šel po novega, z debelimi prsti ga odvije iz celofana si ga hlastno zatlači v usta, koža na licih se mu napne kot hrčku, on pa še kar grize in melje in požira, kakor da bi se hotel s sendvičem zadušiti. Z njegovih ust padajo proti tlom bele snežinke krušnih drobtin.
Neprijetno zacvili in zahrešči, vsi se zdrznemo in pogledamo kvišku proti zvočnikom, ki kot velike črne ptice čepijo pod stropom dvorane.
Pričakujemo pomembno obvestilo, a nam ženska, ki je očitno glavna ali vsaj zadolžena za koordinacijo kriznega štaba, pove le, da nam je na voljo tudi prva psihološka pomoč. Ozre se proti visokemu moškemu v rjavkastem žametnem suknjiču, kakršni so že nekaj let iz mode. Strokovnjak za takšne primere, ga predstavi. On se rahlo zdrzne, ko to sliši. Potem stopi k mikrofonu, ki ga sicer najbrž uporabljajo za šolske proslave, in se nekaj časa muči s stojalom, da bi ga dvignil na pravo višino. Nazadnje obupa ter se zgrbljeno sključi. Ko spregovori, je njegov glas umirjen in prijetno mehak, kakor blago njegovega suknjiča, a oči ima za spoznanje preveč razprte in adamovo jabolko mu ves čas poskakuje v grlu, kakor da bi za kosilo pogoltnil jojo. Ni mi jasno, kaj ga tako skrbi, saj pa od njega nihče ničesar ne pričakuje; nikjer niso predpisani učinki njegovega dela, ne obstajajo nobene formule in tabele, njegove uspešnosti ne bo mogoče izmeriti ali izračunati … Česa se potem boji? Da bo na koncu še sam potreboval psihološko pomoč? Morda pa samo upa, da bo naslednjih nekaj ur čim prej minilo – morda je imel načrte in je slabe volje, ker ne more na večerjo v kakšno tistih finih restavracij, v katere radi zahajajo pripadniki višjega srednjega razreda, ali ker bo morda zamudil prenos nogometne tekme, ki je tako pomembna, da jo v neposrednem prenosu spremljajo celo izobraženci njegovega kova.
Ko žametni glas utihne, se zavem, da si nisem zapomnil niti besede. Pa saj ni važno. K moškemu pristopi fant v odsevnem jopiču in mu na suknjič pritrdi nalepko; čeprav sem predaleč, da bi lahko razločil črke, slutim, kaj piše na njej. Moški bolj zmedeno kot nejevoljno pogleda oznako na svojih prsih, nato pa počasi stopi med vrste stolov, prijazno prikimava, se nasmiha s stisnjenim ustnicami in tu in tam kaj vpraša tiste, ki se mu zdijo še posebej pretreseni. Nekaj ur nas bo tolažil, hodil od enega do drugega, nam namenil par spodbudnih besed, ki jih je pobral iz kakšnega priročnika, že jutri pa na nas pozabil, si umil roke in izmil spomin, nas prepustil drugim ljudem, drugim specialistom, ki se bodo potem tedne, mesece ali leta ukvarjali s posamičnimi travmami. Ampak ne z mojo; ne glede na to, kaj se je zgodilo, si s temi strokovnjaki za takšne primere ne bom imel kaj pomagati. Nisem človek za pogovore, res ne. Sploh pa ne o stvareh, ki jih ne moreš več spremeniti.
Odkar so pri poročilih novinarski mrhovinarji objavili, da je nesrečo preživela le ena oseba, bi rad samo čim prej izvedel, ali je to Ana ali kdo drug. Negotovost in pogled na vse te ljudi v kriznem centru, ki se oklepajo šibkega upanja, postajata neznosna. Potem privlečejo k mikrofonu še duhovnika – videti je za spoznanje manj zmeden od psihologa, a zato nič bolj zaupanja vreden. Spet samo kup praznih besed in floskul o tem, da je treba moliti, zaupati v Gospoda, držati skupaj, se zavedati, da nismo sami, podpreti drug drugega in stisniti roko sočloveku v nesreči …
Neumnost, če mene vprašate. Niti najmanjše želje nimam po medsebojni tolažbi. Nikakršni prijatelji in zavezniki nismo, ravno nasprotno, naši interesi se izključujejo. Če si želim, da je Ana živa, si hkrati želim, da je Marko mrtev. In če si Klara želi, da je živ Marko, ta želja vsebuje obstransko upanje, da je med umrlimi Ana. Tako preprosto je to. Pravila logike. Hinavsko pretvarjanje in ponavljanje utopičnih misli, kako si želimo, da do nesreče sploh ne bi prišlo in bi bili živi vsi, je nesmiselno – ta možnost je že zdavnaj odpadla. V željah, realnih željah, lahko izbiramo samo med lastno in tujo izgubo. Stvari se izključujejo, dogodki se izključujejo, ljudje se izključujejo, življenja se izključujejo.
Morda obstajajo paralelna vesolja, morda je v enem živa Ana, v drugem Marko, v tretjem hčerka tistega starejšega para, ki sedi desno od mene, in tako dalje. Morda so v enem od vesolj mrtvi vsi. V enem pa vsi živi. Morda je tako. Ne vem. Nisem fizik, ampak ekonomist, maslo in topovi, Ana in Marko, obojega ne moreš imeti, oportunitetni stroški in te stvari … In morebiten obstoj paralelnih svetov mi bolj malo pomaga, ujet sem v tem in želim si, da bi bila v njem živa Ana in ne kdo drug, drugi so lahko živi kje drugje, evo, to sem jim sposoben želeti – dati nekaj, kar ni moje in kar mi ne pripada, to je maksimalna velikodušnost, ki jo premorem v tem trenutku.
Žal mi je, da v gimnaziji nisem bolj poslušal pri pouku fizike, morda bi potem bolje razumel stanje, v katerem se nahajam. A če bolje razumeš, še ne pomeni nujno, da je karkoli lažje. Dokler ne pride nekdo, ki nam bo povedal novico, je Ana zame nekaj takega kot Schrödingerjeva mačka. Je hkrati živa in mrtva. Ampak vseeno bolj mrtva kot živa. Možnosti, da je živa, so ena proti dvainpetdeset. To je nekaj manj kot dva odstotka. Manj kot letošnja gospodarska rast. Manj kot znašajo obresti za potrošniške in stanovanjske kredite. Ali, drugače povedano, to je nekaj več kot osemindevetdesetodstotna gotovost, da sem postal vdovec. Še ena čudna beseda, ob kateri pomislim na zgrbljene starčke s klobuki in sprehajalno palico in zmečkanimi srajcami, ki jih nihče več ne lika.
Besed res ne maram preveč. Veliko raje imam številke. Tam vsaj približno veš, kje si. Prvič v vseh teh letih si skoraj oddahnem, da nisva mogla imeti otrok. Ne vem, kako bi se znašel v tej vlogi; lahko si predstavljam, da bi bil oče, to ja, ampak samohranilec? Okornih in neužitnih izrazov kar ne zmanjka, zvezani so eden na drugega kot veriga robcev, ki jih čarovnik v cirkusu vleče iz svojega žepa.
Vidim, da se tisti psiholog počasi približuje naši vrsti sedežev; že načrtujem, kako bom vstal, se sprehodil do miz s hrano, vzel mogoče kakšen sok v tetrapaku ali plastenko vode in se presedel na konec telovadnice, kjer je že šel mimo. Potem zagledam glavno koordinatorko, ki se z nekom pogovarja po telefonu, in obsedim na svojem mestu.
Sprememba v njeni drži in živčni trzljaji z glavo mi povedo, da je pravkar dobila odgovor, ki ga pričakujemo.
Glas ženske za mojim hrbtom postaja hitrejši in močnejši, le s težavo se uprem, da se ji ne pridružim v molitvi. K nogam moškega nasproti mene prileti črni vran in začne s tal zobati drobtine. Ne vem, če je resničen, zato raje zaprem oči in v temi čakam na besede, ki bodo zamenjale številke verjetnostnega računa. V ušesih pa samo neprijetno piska in hrešči.
