»Zaključni del te pesmi lahko izpišeš na moj nagrobnik … Si vzela te besede resno, Mathilde? Hej, smej se jim! Če jih nisem uporabljala v življenju, tudi na grobu ne bom imela izumetničenih fraz. Na mojem nagrobniku se smeta pojavita le dva zloga: ‘Čiv, čiv’. To je klic velike modre sinice, ki ga znam tako dobro oponašati, da takoj vse priletijo. In samo pomisli, v tem klicu, ki je običajno precej razločen in tanek, iskriv kot jeklena igla, je bilo v zadnjih dneh čutiti čisto tiho, drobno gostolenje, tanek, hrapav zvok. In ali veste, kaj to pomeni, gospodična Jacob? To je prvi mehak vzgib prihajajoče pomladi.«
Čivke Rose Luxemburg (1871–1919), ne tanke niti ne vpijoče ali ukazujoče, ampak preprosto rezke, je slišati še vedno, le da imajo danes večinoma pred seboj znak #. Tvitajo in retvitajo jo marksisti vseh sort, trockisti, okoljski radikalci in nasploh mnogi »levičarji brez pripadnosti posameznim idejam«. Malo je zgodovinskih likov, ki so bili deležni tolikih prisvojitev in predelav. Nanjo so se začeli sklicevati, še preden je njeno truplo poleti 1919 naplavilo na breg berlinskega kanala Landwehr, kamor ga je pol leta prej v imenu reda in miru odvrgla soldateska Freikorpsov, ki so opravili z revolucionarnimi Spartakovci. S Karlom Liebknechtom sta bila del uradnega partijskega kanona v nekdanji Vzhodni Nemčiji, kjer je dobila svoj »Platz« še za časa Stalina, ki o njej sicer ni znal povedati veliko lepega. V NDR so z njeno zapuščino vsaj na videz delali bolje; njen prvi predsednik Wilhelm Pieck je dal na modernistično stavbo državnega sveta celo dozidati balkon Stadtschlossa, s katerega je Libknecht leta 1918 razglasil Nemško socialistično republiko, za katere naslednico se je štela NDR. Pri tem je seveda pozabil, da »revolucija ni obupan klic manjšine, da bi si s silo preoblikovala svet po svoji podobi.« Morda je tiste, ki so ga na to preveč vztrajno opominjali, celo spravil v enega tistih zaporov, skozi katere je v svojem življenju bredla njegova špartakistična soborka Rosa. Njen najhujši besedni detonator, ki je tako kot »na pesku zgrajen« red weimarske republike rušil tudi večni mir pod patronatom partijskih nomenklatur, je bil slogan »svoboda je vedno svoboda za tiste, ki mislijo drugače«. Z njim je bila, pomenljivo, opremljena tudi sleherna naslovnica Tribune v vročem letu ljubljanskih študentskih protestov leta 1971/1972.
A ne stopimo prehitro na pot postaranih oseminšestdesetnikov, ki so med drugim izmaličili luxemburgizem. Bolje je, da jo,tako kot nekateri novolevičarji, jemljemo najprej za »žensko, feministko, arhetip revolucionarne junakinje, neustrašne v politiki, življenju in ljubezni«, kot beremo v spremni besedi risano-pisane biografije z naslovom Rdeča Rosa. Dejansko jo lahko v vseh omenjenih pozah prepoznamo tudi v stripih Kate Evans, razporejenih v »risoman« na 179 straneh, ki ga, že tako skrbno izrisanega in izpisanega, dopolnjujejo oz. mestoma popravljajo natančne opombe ter spremna beseda Paula Buhleja. V tem neoporečnem izdelku, izvirno objavljenem leta 2015 pri britanski založbi Verso, ki je v slovenskem prevodu Anje Golob in Katje Šaponjić izšel nedolgo pred koncem leta 2016, se tako najde tudi prostor za oris in opis težko izrisljivih teoretski duelov, npr. Rosinega obračuna z najbolj znanim revizionistom Eduardom Bernsteinom, ki mu je leta 1898 vrgla pod nos, da »pravna reforma in revolucija nista različni metodi zgodovinskega napredka, ki ju lahko po mili volji vzamemo s police zgodovine, kot bi izbirali med vročo in hladno klobaso«.
Ali je takšne traktate velela »velika in debela« ženska, kot so si jo bili predstavljali šlezijski rudarji, preden jih je navdušila s svojim samozavestnim govorom? Prav nasprotno, »majhna in vsa krhka v poletni obleki« (vse življenje je trpela za prirojeno displazijo kolkov) je morala na kongresu Druge internacionale leta 1893 pri svojih triindvajsetih letih stopiti na stol, da so jo sploh lahko slišali. A svoje telesne šibkosti ni nikoli kompenzirala z visokoletečimi krilaticami, ki jih je kot predavateljica na šoli nemške socialistične stranke poočitala za dialektiko ne preveč dojemljivemu Friedrichu Ebertu. Tistemu kasnejšemu kanclerju, ki je po koncu prve svetovne vojne na nemških tleh zmeštral sintezo, danes znano pod imenom weimarska republika. Nasprotno, Kate Evans izrisuje Roso Luxemburg kot prizadevno in nadvse študiozno raziskovalko in aktivistko, ki je vsako od svojih tez utemeljila v sistematičnem historičnem materializmu, edinem smrtonosnem in pravem orožju v rokah delavskega gibanja.
»Čas pisanja Akumulacije kapitala je bil eno od najsrečnejših obdobij v mojem življenju. Zares, živela sem, kot bi bila v evforiji, »zadeta«, videla in slišala nisem nič drugega, ne podnevi ne ponoči, kot to edino vprašanje, ki se je pred mano razpiralo tako lepo, in ne vem, kaj mi je dajalo večji užitek: proces razmišljanja, ko sem v glavi obračala zapleten problem, medtem ko sem počasi hodila gor in dol po sobi pod budnim očesom Mimi, ki je ležala na rdečem plišastem prtu s spodvitimi tačkami in obračala svojo pametno glavo sem ter tja in sledila mojemu gibanju; ali proces oblikovanja misli in njihove literarne forme s pisalom v roki.«
Dobro, v tem intelektualnem razkošju bi se prepoznal še kak aristokrat duha, redkokdo pa se zaveda, da »kadar ljudje pišejo, se večinoma pozabijo poglobiti sami vase in izkusiti poln prispevek in resnico svojega pisanja. Menim, da morajo ljudje polno živeti v tvarini sami in jo vsakič, vsak dan, z vsakim napisanim člankom resnično izkusiti«. To je dan za dnem počela tudi Rosa: od otroštva v varšavski diskriminirani judovski skupnosti, prek študija, kjer je doktorirala s summa con laude, a so predstojniki züriške fakultete menili, da je to za žensko preveč in jo kratkomalo prikrajšali za ta naslov, do uveljavljanja v skoraj povsem moški socialistični srenji. Hkrati je o proletariatu sicer vselej pisala kot o »njih«, nikoli kot o »nas«, a pri tej drži ni bila edina. Realnosti se je tako podredila, da se je udomačila v odioznem Berlinu (»dragi Prusi s svojim vzvišenim vedenjem, kot da so vsi po vrsti požrli palico, s katero so jih nekdaj pretepali«) in se vsled pridobitve nemškega državljanstva in možnosti vključitve v SPD celo fiktivno poročila z Gustavom Lübeckom. A za »ženo«, kar je zanjo pomenilo spolno, nujno pa tudi intelektualno zvezo, se je imela samo litovskemu revolucionarju šestih imen Leu Jogichesu, pred katerim se je nekaj časa sicer skrivala z revolverjem pod blazino in zaradi izogibanja omembe njegovega imena izumila poseben sestav osebnih zaimkov. Njegova revolucionarna soborka je ostala vse do konca življenja.
Nedvomno, Rosa je bila strastna ženska. Ne samo ko je študirala, predavala ali se ljubila, ampak tudi ko je na prelomu stoletja odvrgla korzet, ko si je še med študijem v Zürichu postrigla lase in tako z eno potezo zanikala sebe kot lastnino nekoga drugega (»tvoji lasje so tvoj kronski dragulj, tvoj mož jih bo znal ceniti« so ji govorili še doma v Varšavi), ko je na sodnem procesu skupaj z odvetnikom (in ljubimcem) Paulom Levijem pred osebno svobodo dala prednost protimilitaristični propagandi. Ali pa, ko se je opotekala po mizi, da je skozi okno na prostost pospremila mušico, namesto da bi jo preprosto poteptala (»v refrakcijskem očesu mušice je isto, kot bi konec sveta uničil vse življenje«). Hja, herojska podoba, vredna realsocialističnega učbenika, kajne? Seveda, če bi iz njega izpustili besede, ki jih je zapisala v enem svojih zadnjih pisem: »V osnovi so nekje globoko na delu močne, nevidne, plutonske sile, ki so odločilne, in na koncu se vse izravna, kot bi se reklo, ‘samo po sebi’.«
Kate Evans: Rdeča Rosa. Prevedli Anja Golob in Katja Šaponjić. VVK 2016, 222 str., 25 evrov.