AirBeletrina - Bob leta
Panorama 13. 10. 2016

Bob leta

Foto: Wikipedia

Saj nas poznate: nikoli vam ne lažemo. Ko je Nobelovo nagrado za književnost predlani dobil Patrick Modiano, nismo skrivali, kako nenačitani smo in da zanj prvič slišimo. A pozor, ko smo dobro leto pozneje v slovenščini dobili njegovo Doro Bruder, smo se strinjali, da je velik avtor. Lani smo se ob Svetlani Aleksijevič tiho zgražali, da njena dela vendar niso leposlovna, ob razglasitvi njenega imena pa družno googlali, za kaj gre, da smo vam potem lahko postregli z natanko takimi informacijami kot vsi drugi mediji. A vendarle je vsakdo, ki je prebral Černobilsko molitev, sklenil, da gre za eno od del, literarnih ali ne, ki jih je nemogoče pozabiti.

Pri Bobu Dylanu je drugače, vsi vemo, kdo je, in vsi smo se zadnja leta, ali vsaj odkar smo postali literarni snobi, norčevali iz njegove morebitne Nobelove nagrade. Ta šala je bila še posebej smešna tistim, ki smo ga leta 2010 videli na koncertu v Hali Tivoli in se nehali pretvarjati, da nam je njegova glasba všeč.

Si je med vsemi morebitnimi Nobelovimi nagrajenci res prav on najbolj zaslužil nagrado? Je njegov »nov poetični izraz v veliki ameriški pesniški tradiciji« res tako velik, da je zasenčil vse druge?  Ali Nobelova nagrada Bobu Dylanu napoveduje popularizacijo najbolj zatežene literarne nagrade, nagrade, ki ljubi avtorje brez bralcev, avtorje iz zaporov, avtorje na pravi strani zgodovine, avtorje, ki uravnotežujejo geopolitične silnice? Ali nagrada Bobu Dylanu pomeni, da anything goes, da je po koncu zgodovine politika postala šovbiznis, da je literatura postala šovbiznis in da lahko kmalu pričakujemo Nobelovo nagrado za alkimijo? (Če to ni že Nobelova nagrada za mir.)

V zadnjih štirinajstih dneh se je šušljalo, da je Švedska akademija razdeljena na dva tabora in da se glede Nobelove nagrade za književnost bijejo težke bitke. Sklepamo lahko, da sta se izoblikovali dve struji, ena, ki skuša nagrado (in z njo književnost) popularizirati, in druga, ki želi vztrajati na okopih tradicije. Bob Dylan priča o tem, da je, vsaj letos, zmagala prva.

Umetnost ali ne, literatura ali ne: nikar ne pozabite, da je Nobelovo nagrado za književnost leta 1953 dobil Winston Churchill »za mojstrskost zgodovinskega in biografskega opisa in briljantnost govorništva pri obrambi vzvišenih človeških vrednot.«

Res nas nič več ne bi smelo presenetiti.