AirBeletrina - Bolje kešpička kot socialni problem!
Panorama 27. 6. 2013

Bolje kešpička kot socialni problem!

Ura je bila štiri čez dve in Marjance še ni bilo. Zunaj je bilo več kot trideset stopinj, vročina je pojezdila masivni mestni beton, da se je para dvigala z njega kakor duše umrlih na sodni dan. Ta trpki boj, ki je zrcalil lastno stisko pričakovanja, sem nemirno opazoval skozi okno klimatizirane kavarne v centru mesta. Zaradi živčnega šprinta čez celo mesto se mi je pod pajskami rojeval slankasti tajfun besnega švica, ki je pod srajco močil moje telo kot tiste mini škropilnice z amerikanskih trat. Naročil sem čaj. Čaj?

»Ne, resno, kaj počnem tukaj?« Bralci našega hoh literarnega portala bodo po vsej verjetnosti penasti, ker dajemo prostor pisateljici šunda, Marjanci bo neprijetno, ker  jo bom davil z mučnimi vprašanji in konec koncev že sam akt novinarskega portreta največkrat ni nič drugega od naključnega suvanja dveh popolnoma mimobežnih entitet, ki se včasih srečata v točki recipročnega egoizma – pisun pobaše par senzacionalnih, sočnih okruškov, portretiranec si oblizne svoje pogoltne žnablje, ki mu šepetajo »brezplačna promocija«.

 Pet čez drugo je Marjanca Scheicher le vstopila v tihi prostor. Naličen obraz, geometrijsko spolirana frizura, nobel srajca z visečimi uhlji, tesne kavbojke, visoke petke, ajfoun v torbici. Sproščenost v ostro zamejeni estetiki. V moji glavi je bogve zakaj zažarelo geslo enega od popularnih mestnih diskačev – »življenje je cirkus«.

 Sedla je za mizo.

 »Joj, oprosti, ker zamujam. Morala sem parkirati v garaži,« je zacvrkutala s svojim dekliškim glasom. Kasneje sem jo vprašal, kakšen avto fura. »Beemveja. Včasih sem imela same majhne avtomobile, zdaj pa sem hotela takega, s katerim se bom lahko vozila po avtocesti.« 

»Bila sem mokra kot Cerkniško jezero v času poplav«

Intervjuja z Marjanco Scheicher – pisateljico si nikoli nisem zamislil zaradi vzgiba bedne literarne diskreditacije, ki tolikokrat rase skozi namrdnjeno razbiranje kulturnega kapitala. Razlogov zanj je bilo več –  najprej je šlo za zmerno, a iskreno navdušenje nad plažno, šundovsko, »camp« literaturo (dobesedno hipster). Zatem je prišlo na vrsto dejstvo, da komercialni pisatelji v (zlasti literarnih) občilih ne dobijo besede, kljub temu da se po njih često nemarno kozla in cinično zmrduje, kakor da gre za jezdece založniške apokalipse.

Seveda, tukaj je bil tudi Marjančin roman Kešpička (podnaslov: roman o slovenski estradi), po vseh parametrih literarne kritike bržkone obupno delo, ki pa je zaradi žmohtnega jezika,  psihedeličnih nekonsistentnosti in nerodnih opisov spolnosti  peklensko, včasih celo premetno zabaven. In nenazadnje je šlo za golo radovednost. Kakšen je literarni oziroma eksistencialni credo ene od naših plodovitejših (ne to, pujsi) komercialnih avtoric, ženske, ki je svoji protagonistki na jezik položila tele kipeče stavke:»Izgledam izvrstno – pa saj tudi moram tako, kako pa naj drugače ulovim kakšnega bogatuna?! Padam na keš, na jaguarje, audije, beemveje in mercedese, pod to se ne spuščam. Da bi pogledala kakšnega 20-letnika, mi niti na kraj pameti ne pade! Pa tudi, če ima bogate starše. Kje je še čas, ko bodo oni pomrli in bo njihov fantek podedoval hišo, avto in denar?! Ne mislim čakati, vse hočem zdaj!« 

Marjanca pravi, da Kešpičke, svoje tretje knjige in edinega fikcijskega romana (pred tem je napisala biografijo o Damjanu Murku in zatem še biografijo pornese La Toye) ni napisala zaradi slave, denarja ali kakršnihkoli literarnih vzgibov. »Že od začetka je bilo preprosto ogromno zanimanja. Že na predstavitvenih konferencah za knjigo o Murku, kjer se je trlo novinarjev in so bili vsi, ki kaj štejejo, izgledalo je kot kakšna revolucija. Kešpička naj bi najprej sicer izhajala kot serija blogov, ampak se potem na Adriamedii ni izšlo. Knjigo so zavrnili tudi pri eni manjši založbi, ki pa tako ali tako ni pomembna. Kasneje sem rokopis poslala na Učila, kjer so izšle vse moje knjige, in so me takoj poklicali nazaj, da želijo knjigo objaviti.

Marjanca govori hitreje od Old Shatterhandove repetirke, skače s teme na temo in se med govorom velikokrat nedolžno zaheheta. Želi ustreči in ugajati. Nasploh zbuja vtis prezgodaj odraslega otroka, vsekakor prej kot neinhibiranega norca, ali pa vsaj bizniserskega morskega psa, ki sem si ga ustvaril v glavi, ko sem v Kešpički prebiral stavke, kot je: »Bila sem mokra kot Cerkniško jezero v času poplav …« Ob glasnem citiranju tovrstnih odstavkov se skoraj diplomirana slovenistka samo malo nasmehne in odgovori, da jo veseli, da sem se ob branju zabaval, ampak da jo je bilo pa nekako vseeno malce sram, ko ji je neka osemdesetletna babica povedala, da je z veseljem pogoltnila Kešpičko.

Materiala za roman ni nagrabila iz delcev svoje življenjske zgodbe, mi je hitela pojasnjevati, vsaj ne v neposrednem smislu. »Kot novinarka v rumenih medijih ogromno hodim naokoli. Ravno včeraj sem na primer nazdravljala s Sebastijanom Cimerotičem in njegovimi prijatelji, predvčerajšnjim sem bila spet čisto nekje drugje. Če hočeš biti dober novinar, moraš veliko hoditi okoli, moraš biti na terenu. Tako mi na primer ostaja veliko novic, ki pa jih ne morem nikjer uporabiti. Knjiga je izmišljena, ampak njena osnova so ti, sicer spremenjeni, a resnični dogodki.«  Na vprašanje o tem, kaj je bralce pognalo v poltenoKešpičkino naročje (razgrabili so vse izvode, kmalu je izšlo nadaljevanje z naslovom Kešpička 2), Marjanca odvrne, da »ljudje berejo, kar jim v življenju manjka. Nekatere punce dejansko fantazirajo o takšnem življenju. Tudi sama sem večkrat rekla – bolje kešpička kot socialni problem! Sicer ne podpiram takšnega načina življenja, ampak tudi obsojam ga ne. Knjigo je prebrala tudi Angelca Likovič in je bila z njo zadovoljna, samo zabičala mi je, naj dam na koncu moralni poduk takšnemu stilu življenju, pa sem ga. V drugem delu se potem Kešpička celo zaljubi!«

»Vse razen ljubezni«

Profesor slovenske književnosti s Filozofske fakultete, dr. Miran Hladnik, je prepričan, da bralstvo poKešpičkah in šundu posega zaradi spretnega marketinga, nepoznavanja romanopisja ter sramom slednjega, ki si ne želi, da bi ga zaradi deljenih tematik tlačili v isti koš z njegovim nezaželjenim dvojčkom: »Saj bi množični bralec tudi v t. i. visoki literaturi lahko dobil primerno dozo ljubezni, erotike in družabne škandaloznosti, če bi seveda to literaturo poznal. Pa je ne pozna, ker se promovira (trži) po drugih kanalih in se naštetih lastnosti po malem celo sramuje. Množičnega bralca moti jezikovna in slogovna stremljivost, s katero pisci ‘visoke literature’ kamuflirajo privlačno snov in motivni repertoar, in se od take literature odvrača. Cobiss kaže, da je skupna izposoja štirih estradnih romanov Marjance Scheicher 1130 izvodov v letu 2012, kar ni malo, ne gre pa niti za kakšen izjemen komercialni uspeh, ki bi npr. presegal izposojo kresnikovih nagrajencev.« 

Med debato o dihotomiji med visoko in šund literaturo se Marjanca prvič nekoliko razburi.  Izraz na obrazu privzame namrščene, ogorčene poteze, stavčni tempo se zgosti v masivno erozijo. Po pričakovanju je komercialna Marjanca goreča pristašica strogo tržne založniške usmerjenosti – ali te berejo ali pa si navaden papak. »Kritike na nas ponavadi letijo iz ust kulturnikov, ki se počutijo ogrožene. Veliko je knjig, ki imajo naklado 500 izvodov in so bile izdane s podporo javne agencije, pa nobenega odziva,« sicer še vedno cukreno zagrmi čez mizo,  »če to pomeni, da si kulturnik, potem jaz nočem biti kulturnik.  Jaz hočem, da grejo moje knjige med ljudi. Karkoli narediš, mora iti v promet! Potem sem raje komercialna Marjanca kot neka velika literatinja. Ta, tako imenovana literatura sploh ne odraža resničnega stanja med ljudmi, še njeno besedišče je večinoma iz osemdesetih let. Moja knjiga je bolj pravoveren odraz stanja v naši družbi. Marsikatera ženska se prepozna v Kešpički Zavoljo debate (itak) ji zatežim z moralistično in iz konteksta iztrgano Kantovo izjavo, češ da nekaj, kar ima ceno, ne more imeti dostojanstva. »Cena in dostojanstvo … Hm, naj malo razmislim … Ne, ravno obratno je! Če nimaš cene, potem nimaš dostojanstva. In ta cena ne sme biti prenizka. Vse ima svojo ceno, vse!  No, razen ljubezni. Ta cene pravzaprav nima.«

Sklepni del debate sva z Marjanco hitrostno brozgala po golažu »substance«, po vsem tistem, o čemer bi se morala pogovarjati, preden naju je pogoltnila dolga senca njene uspešnice.  Recimo o Marjančinih bralnih preferencah: »Knjige, ki jih lahko preberem v šusu. Zadnje čase vse bolj tudi duhovne knjige.«

 Paulo Coelho?

 »Ja ta mi je všeč. Rada si izpisujem njegove citate. Mali princ mi po drugi strani sploh ne diši.«

Slovenski pisatelji? »Fužinski bluz je bila ena najboljših knjig, ki sem jih prebrala v času študija. Tudi Janez Vrečko mi je bil takrat zelo všeč. Ravnokar sem prebrala super knjigo od Bogdana Baroviča.«

Marjanca, kaj pa je smoter literature? Poskušam ji vsiliti citat Milana Kundere iz njegove zbirke esejev o umetnosti romana, v kateri pravi: »Vse, kar nam preostane vpričo neizogibnega poraza, ki mu pravimo življenje, je, da ga skušamo razumeti. In prav v tem tiči raison d’etre umetnosti romana.« Ampak Marjanca se ne strinja.  »Bistvo vsake literature je, da ti pomaga čez življenjska obdobja,« pravi.

In potem kakopak navrževa še eno o etiki vsakdanjega življenja, za katero Marjanca pravi, da bi morala zvesto slediti maksimi, da je treba življenje ves čas živeti s polno paro, a vseeno previdno. »Vedno več je ljudi, ki te želijo izkoristiti.«

 Ko se dokončno posloviva, reče: »Sem preveč govorila, a ne? Smo bili kar izčrpni, res.«

Pravzaprav bi iz sebe težko spravil karkoli oprijemljivega. Marjanca je bila ves čas konsistentno sladka. Kot kakšna najstnica, ki trmasto vztraja pri odraslosti, a se z upajočim pogledovanjem proti odobravanju starejših še bolj baše nazaj v otroškost. Ob odhodu iz lokala mi ni bilo več kaj dosti jasno, razen tega, da med intervjujem nisem bil nikoli povsem prepričan, če je bila celotna reč količkaj pristna (kolikor je formi intervjuja sploh dopuščena ta metafizična kategorija) ali samo mojstrska predstava, ki jo je bilo potrebno odigrati za prizadetega novinarja.

Mojster in učenec

Dober teden kasneje sem si imel priložnost ogledati kratek dokumentarni film mladega režiserja Nejca Levstika z naslovomMedijski projekt: Murko. Marjanca v njem nastopa v drugačni vlogi. Odvrže identiteto zmedene punčare, avtorice Kešpičke. V filmski dimenziji nastopa kot stvarnica pop fenomenov, kakršen je njen najslavnejši protégé. Slednji v filmu hladnokrvno prizna, da ga javno zasmehovanje ne moti, ker je pač del igranja vloge in res se ni treba obširneje zaposliti s kognitivnimi kalkulacijami, da nam je jasno, kje je to pobral. Komercialno pisateljevanje je pač ena od številnih reči, ki jih Marjanca počne.

Prav tukaj, na polarni točki ekskurzije proti domačemu šundu, mi pridejo na misel besede profesorja Hladnika, ki nakazujejo, da smo pri vsem skupaj morda zgrešili že v našem osnovnem literarnem pojmovanju: »Uporaba izraza komercialen v zvezi s slovensko književnostjo se mi ne zdi ustrezna, ker predpostavlja, da je prva avtorjeva motivacija zaslužek, tržni uspeh. Take motivacije tudi trivialnim avtorjem ne pripisujem, ampak namesto tega nujo bralcu nekaj pomembnega sporočiti ali nujo preprosto izraziti se.«

 Kaj nam sporoča Kešpička? In kaj srečanje z Marjanco? Nekaj o zmešnjavi in konstrukciji identitet, nekaj o zmedi glede svoje in tuje istovetnosti. To, da nič ni takšno, kot se zdi. Jp, kakor presenečeni ugotovimo nekje sredi romana o slovenski estradi, še Kešpička sama ne: »Navzven me imajo vsi za kešpičko. Za materialistko. Za osebo brez duše in srca. Nekje v sebi pa vem, kdaj sem najbolj uživala. Ko sem bila še majhna, ko smo z družino sobote in nedelje preživljali na deželi in ko ni bilo nobenih skrbi, kje bom zaslužila denar …«

 

*Fotografije: Dijana Vukojević