Ob letošnjem ljubljanjskem knjižnem sejmu se je končno začelo govoriti ne le o tem, da Slovenci manj in manj berejo – kar se govori že kar nekaj časa –, ampak tudi o tem, da je branje potrebno. Oziroma nujno. Da bi Slovenci morali brati. Ne le zato, da ne bo izginilo še tistih nekaj malega delujočih in uspešnih založb, ki jih v Sloveniji še imamo, ampak zato, ker je branje za posameznike nujno. In da branje knjig ohranja svojo vrednost tudi v današnjem svetu, kjer je mogoče priti do informacij in znanja tudi po drugih poteh. Knjiga torej po mnenju številnih ohranja svojo vrednost. Ne glede na vse.
To je bilo lepo slišati. Nekoliko manj lepo je bilo poslušati utemeljevanje te imperativne trditve. Ki je praviloma umanjkala. Kar ni delovalo dobro. Stvar je namreč spominjala na nekakšne apriorne trditve. Na aksiomatska stališča. Ki so sicer lahko povsem okej. In ki imajo svojo vrednost. Ki pa danes niso več modna. Kar je škoda, saj aksiomatsko vztrajanje pri določenih trditvah pri slovenskih nebralcih, se bojim, ni naletelo na kakšen posebno dober sprejem. Ampak je delovalo kontraproduktivno. V smislu: spet nekaj govorijo, pa ne vedo povedati – zakaj. Kar tiste, ki bi jih bilo treba prepričati v spremembo njihovih stališč in delovanja prav gotovo ne bo prepričalo v takšne spremembe. Ampak bodo še kar naprej še bolj zadrto vztrajali pri svojem. Torej pri nebranju.
Kar je škoda. Ne le za nebralce. Ki še kar naprej ne bodo brali. Ampak tudi zato, ker v argumentiranju stališča, da je treba brati, niso bili predstavljeni argumenti, za katere bi bilo dobro, da bi bili predstavljeni. Argumenti, ki bi dali nebralcem misliti.
Eden takšnih argumentov je tisto, kar sama opišem s trditvijo, da je knjiga edini človeški medij. V smislu, da pri branju oko vidi črko, medtem ko možgani vidijo pomen črk. Pomen prebranega. To je ena od fascinantnih značilnosti knjige. In branja. Da med telesno zaznavo branega in mentalno sliko prebranega nastopi navidez popolna diskontinuiteta, ki pa je v resnici edina resnično človeška kontinuiteta. Kontinuiteta, ki se ji reče abstraktno mišljenje.
Branje namreč poteka v abstraktnem mišljenju. Bere lahko samo tisti, ki tudi abstraktno misli. V tem leži eden od ključnih razlogov, zakaj danes branje upada. Ker namreč upada število tistih, ki so še zmožni abstraktno misliti. Kar sama opažam med študenti že leta. Da imajo težave pri abstraktnem mišljenju. Da si lahko predstavljajo le tisto, kar vidijo. Ne pa tistega, kar se jim govori oziroma, kar preberejo. Zmožni so le dejavnosti na ravni konkretnega mišljenja. Torej praktičnih dejavnosti. Vidnih dejavnosti. Zato mora biti vse na prosojnicah. V power pointih. Ipd. Slediti prenosu vsebine, ki ni vidna, so manj in manj zmožni. Zato niso zmožni branja. Zato ne berejo. Če se le da. Če pa se od njih zahteva branje in predvsem razumevanje prebranega, pa to zahtevo komentirajo z ugotovitvami, da je treba prebrati »preveč«. Da so teksti »prezahtevni«. Itd. Ipd. Ob tem je povedno, da z istimi stranmi branja istih tekstov generacije študentov pred dvajsetimi leti niso imele težav.
Povedano pomeni, da je upad branja simptom izginjanja abstraktnega mišljenja. Z izginjanjem branja izginja cela vrsta veščin in možganske opreme, ki jo branje razvija. Danes pozabljamo, da je prav branje – poleg pripovedovanja (kar je bila prevladujoča strategija razvijanja abstraktnega mišljenja v družbah brez pisave (za ilustracijo glej Goodyjevo delo Med pisnim in ustnim, tudi v slovenščini) – ključno za razvijanje abstraktnega mišljenja.
Razumeti je treba, da je nadomeščanje branja z virtualno resničnostjo strategija preprečevanja razvijanja abstraktnega mišljenja. Ljudi fiksira na raven konkretnega mišljenja. Torej mišljenja, ki ga zmorejo tudi živali. Knjiga, ne pa računalniki, v šolah razvijajo abstraktno mišljenje. Torej tisto mišljenje, ki je specifično človeško. Zato bi morali v šolah brati. Tega se v nekaterih slovenskih šolah že zavedajo. Tako so na primer v eni od šol, na katerih sem gostovala, uvedli prakso, da pri vseh predmetih zadnjih pet minut šolske ure berejo. Odlična praksa. Odlična ideja. Ki bi jo bilo treba širše prakticirati. Po mojem celo uzakoniti.
Seveda pa imamo tu opraviti s političnim problemom. Če ima namreč večina članov družbe razvito abstraktno mišljenje, je to nevarno za vladajoče. Če večina članov družbe abstraktnega mišljenja ne zmore, pa je to za vladajoče dobro. Tisti z razvitim abstraktnim mišljenjem se bodo prej in pogosteje upirali vladajočim kot tisti, ki abstraktnega mišljenja nimajo.
Zato je treba v današnjih družbah ljudi prilepiti na računalnike. Tablice. Televizijo. In vse ostalo, kar preprečuje razvoj abstraktnega mišljenja. In ker je buljenje v premikajoče se sličice že od otroštva povezano s sprostitvijo in ugodjem, je danes milijone ljudi na Zahodu enostavno prepričati v to, da ne berejo. Branje je napor. Kar ni ugodje. Zato se ga po logiki ugodja izogibajo.
Kot se izogibajo tudi slehernega abstraktnega mišljenja. Ki prav tako ni ugodno.
In vladajoči so varni. Ne ogroža jih nihče. Še posebej ne tisto, kar bi jih dejansko lahko edino ogrozilo. Namreč abstraktno mišljenje.
