Letos praznujemo leto velikega ruskega pisatelja, klasika Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, mesec november pa je še posebej zaznamovan z njegovim imenom, saj 11. 11. obeležujemo dvestoletnico njegovega rojstva. Kot po vsem svetu so se tudi pri nas odvili in se še odvijajo številni dogodki, posvečeni temu vrhunskemu literatu, bogatejši pa smo tudi za nove prevode, na primer za Mladeniča Urše Zabukovec, ki ga je izdala Beletrina, in ponatise, kot je Idiot, ki je izšel pri založbi Modrijan. Pri LUD Literaturi pa so izdali novo, zelo obširno biografijo Ljudmile Saraskine, Dostojevski. Njegova dela torej ostajajo aktualna tudi dvesto let po svojem nastanku. Poglejmo si, kaj dela te mojstrovine tako brezčasne, da njihovega avtorja še danes množično slavijo ne samo v domovini Rusiji, temveč povsod, kamor je segla njegova beseda.
Psihologija
V prvi vrsti lahko rečemo, da je bil Dostojevski izvrsten psiholog. Njegova dela so nekakšne študije primera, saj se vsako od njih osredotoča na posameznika, ki se na svoj način spopada z realnostjo sveta in težo eksistence. Liki so večplastni in izjemno prepričljivi, zlahka si predstavljamo, da beremo o razmišljanjih in dejanjih realnih ljudi v realnih okoliščinah. Tudi tisti, ki izražajo najtemnejše vzgibe človeške narave, denimo morda najbolj znani lik Dostojevskega, morilec Raskolnikov, so izrisani tako, da se jim lahko približamo, se z njimi mnogokrat poistovetimo ter se na ta način soočimo s svojimi lastnimi predsodki in prepričanji.
Uvid v aktualno dogajanje
Tako kot je znal pronicljivo zreti v globine človeške duše, je bil Dostojevski tudi pozoren opazovalec svojega časa. Začutil je izginjanje metafizične opore iz življenja posameznika ob prihodu moderne dobe in modernega načina življenja. Izguba smisla in odtujenost v vedno bolj individualističnem svetu pestita neimenovanega protagonista njegovega romana Zapiski iz podtalja, ki predstavlja nov tip človeka ruske družbe – podtalnega človeka. Nihilizem v Zločinu in kazni vodi Rasklonikova v okrutno dejanje. V romanu Besi pa se to kaže kot obsedenost z idejo o prenovi sveta in ustanavljanju novega reda.
Pogled v prihodnost
Prav zaradi Besov pa Dostojevskemu mnogi pripisujejo preroškost, saj v njih vidijo jasno napoved totalitarnih režimov dvajsetega stoletja, do katerih so privedle revolucije v imenu idej, ki so obljubljale boljši svet, a so se sprevrgle v fanatizem in prinesle mnogo trpljenja. Takšen totalitarizem ideologije prikaže tudi v svojem zadnjem romanu, Bratje Karamazovi, in sicer z legendo o Velikem inkvizitorju, nemara najbolj znanem delu te obsežne mojstrovine. Ideologija posameznike prepriča v to, da je ureditev, v kateri živijo, edina zmožna vzdrževati red – brez nje bi se družba pogreznila v kaos. Razkritje Kristusovega drugega prihoda v legendi bi pomenilo zrušenje celotnega sistema, ki ga je ustvarila katoliška cerkev, s tem pa bi se sesula tudi vsa posameznikova dotedanja načela ravnanja. Kdo ve, kaj bi temu sledilo. Veliki inkvizitor je diktator, ki ljudem odvzame možnost odločanja, saj meni, da sami niso zmožni sprejeti pravih odločitev. V takšnem sistemu pa ni prostora za svobodo in pravičnost, kar nas je naučila tudi zgodovina. Dostojevski je bil morda v svojih delih še toliko bolj kritičen do vznesenih revolucionarjev, saj se je v svojih mladih letih tudi sam spoprijateljil s skupino radikalnih pisateljev v Sankt-Peterburgu, zaradi česar se je znašel v desetletnem izgnanstvu v Sibiriji. Bil je močno angažiran poznavalec takratnega političnega dogajanja, zato ni tako nenavadno, da je predvidel, do kakšnih grozot lahko le-to privede.
Poznal je bedo življenja
Tako kot je pridobil uvid v psihologijo prevratnežev, ko je bil z njimi obkrožen, je Dostojevski lahko še toliko bolj globoko raziskoval dušo ubogih, ponižanih in zapuščenih ljudi, s katerimi je bil obdan že v dobi odraščanja. Njegov oče je bil namreč zdravnik, ki je deloval v moskovski bolnišnici za reveže, imenovani Božedomka, v kateri je družina tudi živela. Tako je bil že zgodaj soočen z neenakostjo, videl je lahko, da ne uživajo vsi enakih privilegijev kot on, otrok višjega srednjega razreda. Vendar pa v ljudeh, ki so se v Božedomko zatekali po pomoč, ni videl samo jeze in nemoči, temveč tudi neusahljivo upanje, priča pa je bil lahko tudi mnogim dejanjem sočutja, zaradi česar ni izgubil vere v boga in v dobroto človeštva.
Romani, polni upanja
Njegovi liki nenehno iščejo pravičnost, se sprašujejo, kaj je dobro in čemu trpljenje. Kljub temu da jih je večino življenje zlomilo in trpijo za občutki manjvrednosti, krivde, osamljenosti, zavidanja in tesnobe, se v delih Dostojevskega izraža možnost trajnega upanja, predvsem skozi idejo odpuščanja, ki smo ga, po Dostojevskem, od boga vredni prav vsi. Pisateljeva dela globoko zaznamuje prav vera v boga, ki se ji ni nikdar odpovedal, čeprav se je njegovo stališče skozi čas spreminjalo in razvijalo. Njegova filozofsko-verska razmišljanja in občutja svoj vrhunec dosežejo v njegovem zadnjem romanu Bratje Karamazovi, ki se ukvarja prav s problemom, kako zaupati v božjo ljubezen in človeško dobroto, ko pa je na svetu toliko zla in trpljenja. In Dostojevski je vedel, o čem govori, ko je govoril o trpljenju. Ne samo, da mu je bil mnogokrat priča, ko je odraščal v bolnišnici, temveč ga je izkusil tudi na lastni koži. Zaradi sodelovanja z radikalnimi peterburškimi intelektualci je bil le za las rešen pred smrtno kaznijo in poslan na prisilno delo v Sibirijo, kjer je preživel štiri leta, preden so ga poslali služit v sibirsko vojsko. Svojo izkušnjo je opisal v romanu Zapiski iz mrtvega doma. Kasneje, ko se je njegovo življenje že umirilo in ustalilo, pa ga je doletela še ena najhujših nesreč, smrt otroka, komaj triletnega sina Aljoše, po katerem je poimenoval osrednji lik romana Bratje Karamazovi. Pisatelj se je globoko zavedal vrednosti človekovega življenja, ki je izredno ranljivo in si nenehno zre iz oči v oči s smrtjo.
Eksistencializem
To zavedanje lastne minljivosti sproži številna eksistencialna vprašanja, ki jih je Dostojevski naslavljal v svojih delih. Roman Zapiski iz podtalja tako velja za prvi eksistencialistični roman, popelje pa nas v glavo živčnega, raztresenega in osamljenega podtalnega človeka, človeka moderne dobe, ki je izgubil vero v ideje modernosti, zato je skrajno zagrenjen in razočaran tako nad svetom kot nad lastnim življenjem. Podtalni človek predstavlja kritiko individualizma, racionalizma, logocentrizma in vere v napredek, kar Dostojevski naslavlja tudi v drugih svojih delih. Te moderne ideje namreč ne zaobjemajo večnih vprašanj o življenju in smrti, dobrem in zlem, ljubezni in trpljenju, ki človeka najbolj bistveno zadevajo. Dostojevski rešitev vidi v veri v boga, ki modernim ljudem lahko povrne spodmaknjeni temelj, s katerim si lahko ponovno osmislijo življenje.
Vpliv
Romani Dostojevskega so večinoma obsežni, vedno pa izjemno kompleksni, polni filozofskih idej in bivanjskih vprašanj. Namenjeni so premišljevanju, ko jih prebiramo znova in znova, pa v njih odkrivamo nove in nove odtenke ter plasti. Njegova dela so tako navdihovala številne mislece in umetnike skozi čas. Filozof Friedrich Nietzsche ga je izjemno cenil predvsem kot psihologa. Oče psihoanalize Sigmund Freud je Dostojevskega postavil v analizo skozi njegove romane. Ameriški pisatelj Ernest Hemingway pa ga je štel za enega največjih vplivov. To so le nekatera slovita svetovna imena od mnogih, ki so ga občudovali. Dostojevski pa je izredno pomemben tudi za slovensko literaturo, najbolj opazen vpliv je morda imel prav na Ivana Cankarja, ki mu je bilo ob stoletnici smrti posvečeno leto 2018. V njegovih delih lahko najdemo številne odmeve idej ruskega velikana, predvsem v razumevanju krščanstva in krščanskega socializma. Odprtost del Dostojevskega za interpretacijo je omogočila nastanek širokega spleta novih idej in umetnin, zato s prebiranjem njegovih del na nek način ustvarjamo tudi podlago za razumevanje številnih drugih.
Znamenita dela
Literaturo in filozofijo 20. stoletja pa so najpomembneje zaznamovala velika dela iz tako imenovanega peteroknjižja, to so romani Zločin in kazen, Idiot, Mladenič, Besi in Bratje Karamazovi. V vseh spremljamo posameznike v ekstremnih okoliščinah, skozi katere Dostojevski naslavlja najbolj bistvena vprašanja človeške eksistence. Zločin in kazen prikazuje morilca, ki ga počasi razjeda krivda. Zločince si pogosto predstavljamo kot pošasti, Raskolnikov pa je, kljub temu da na začetku romana misli, da je nekakšen nadčlovek, čisto običajen posameznik, ki je nazadnje, kot vsi ljudje, vreden našega usmiljenja in odpuščanja. V Idiotu sledimo usodi naivnega kneza Miškina, ki trpi zaradi pretirane dobrote in radodarnosti. Miškin vidi lepoto v običajnih stvareh, ki bi nas lahko vsakodnevno osrečevale, če bi jih le znali videti na pravi način. Ker čuti globoko ljubezen do sveta in se čudi tudi najbolj vsakdanjim stvarem in pojavom, ki se navadno zdijo samoumevni, ga imajo ljudje za navadnega idiota. Roman Mladenič tematizira odnos očeta in sina, skozi to pa tudi širši konflikt med starim in novim, tradicijo in moderno. Devetnajstletni intelektualec Arkadij se skuša na prelomu odraslosti osamosvojiti in ustvariti lastno identiteto, išče se, podobno, kot se je v obdobju modernizacije iskal ruski narod, ki je vse bolj sprejemal ideje zahoda in se obračal proti ruski tradiciji. Besi na podoben način kritizirajo vdor zahodnih idej, ki v romanu spodbudijo krvavo revolucijo, kaos in uničenje. Dostojevski je v svojem času videl veliko političnega in moralnega nihilizma, z delom je želel opozoriti na možne tragične posledice le-tega. V romanu Bratje Karamazovi pa Dostojevski postavlja globoka vprašanja o grehu, trpljenju in odpuščanju, njegovo sporočilo pa je izjemno toplo, če ga sprejmemo, lahko tudi odvezujoče. Ljudje nismo popolna bitja in ne moremo dosegati visokih idealov čistosti in dobrote, ki jih od nas zahteva krščanska etika. Če to sprejmemo z milostjo, namesto s sovraštvom do samih sebe, bomo lahko občutili mir. Prav zavedanje človeške nepopolnosti je tisto, ki nam omogoča da odpuščamo drug drugemu in sami sebi.
Ob rojstnem dnevu Dostojevskega torej vzemimo v roke katero izmed njegovih del ter uživajmo v izčiščenosti misli in mojstrstvu besede.
Roman Mladenič Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki je v prevodu Urše Zabukovec izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
