Temačna naslovnica romana Jezero obljublja »kriminalni roman kresnikovega nagrajenca«, kar postavi zelo visoka pričakovanja, sploh za poznavalce žanra, ki jih v zadnjem času razvajajo predvsem skandinavski pisci. Tadej Golob, čigar opus se razteza od biografij športnikov do mladinskih romanov, je nalogo vzel resno in izpisal inšpektorja z nenavadnim imenom, Tarasa Birso, ki se loti reševanja zares zagonetnega primera. S svojimi pisateljskimi veščinami zadovolji tako ljubitelja kriminalk kot tudi bolj klasičnega bralca, saj je zločin pomagalo za vpogled v družbo in njene posameznike, ki se vsak na svoj bolj ali manj žalosten način spopadajo z življenjem.
Razvoj zgodbe je klasično žanrski – začetek spominja na Kosti, Zločinski um in podobne televizijske serije, saj se naključni mimoidoči, ki naleti na truplo, kasneje ne pojavlja več. Pri Golobu gre za dekle, ki se s psom sprehaja ob zasneženem Bohinjskem jezeru, v katerem najde žensko truplo brez glave. Udarna začetna scena odgovarja udarnemu zaključku, ko padejo maske. Vmes po korakih spoznavamo preiskovalno ekipo pod vodstvom Tarasa Birse, ki ima presenetljivo urejeno življenje, čeprav se kmalu izkaže, da ima tudi on svoja obžalovanja in travme. Liki večkrat komentirajo vsakdanjost svojega dela, ki se razlikuje od prikazanega na televiziji, kar je avtorjeva pametna, čeprav pričakovana poteza, da bi ustvaril čim bolj verjeten in prepričljiv svet: »Spoznal je zelo malo ljudi, ki niso gledali ameriških nadaljevank in filmov, kriminalk, v katerih so svet reševali hollywoodski superzvezdniki s tri dni starimi bradami in lepimi pomočnicami. Resničnost je bila žal precej bolj dolgočasna.« K občutku pristnosti pripomore tudi postavitev v realno Slovenijo, vse od dogajalnih prostorov do pogovorov o našem edinem serijskem morilcu. Čeprav sam naslov in prizorišče napovedujeta bolj grozljivo vzdušje v slogu Kingove Bag of Bones, Golob ne gre v to smer, ampak raje razvija karakterje.
Zaradi tega se razreševanje umora razpleta počasi in ne vihravo, kot da bi bili v tekmi s časom. Golob ne daje besede morilcu, kakor to radi počnejo Billigham, Carter, Arlidge in ostali, zato ne ustvari občutka zlovešče postave, ki bdi nad dogajanjem in ima vse niti v svojih rokah. Odpove se na primer tudi napadu morilca na člane preiskovalne ekipe, kakor se recimo dogaja pri McFadyenu in Carterju, zlasti zaradi verjetnosti, saj bi bilo res preveč za lase privlečeno in sploh preveč hollywoodsko, če bi v umirjeno Slovenijo postavil preračunljivega in genialnega sociopata. Golob raje razvija Tarasa, zato veliko časa preživimo v njegovi glavi. Ob preiskovanju se ogromno sprašuje o smrtnosti in minevanju, na trenutke pa je prav zabavno nergajoč. Ker o njegovi zgodovini izvemo ogromno, se Jezero lahko bere kot nastavek za serijo kriminalk o Tarasu, kakor je v navadi pri večini piscev žanra in bi bilo v Golobovem primeru čisto izvedljivo; primer se konča, a nekatere osebne zadeve ostanejo v zraku.
Zgodbo podpira tudi slog, ki je komunikativen, prepreden z dialogi in Tarasovimi zafrkljivimi razmišljanji, uporabljena sta pogovorni jezik in gorenjski dialekt, kar daje besedilu bogatost. Bolj skop je s »tehničnimi« podatki o truplih, preiskovanju, sami sistematiki dela, kar v svojih delih pridno izkoriščata recimo Deaver in Beckett, saj je ob njunih razpredanjih o razpadanju trupel in seciranju kar težko jesti, zato v Jezeru ne izvemo nič šokantno novega, skoraj nobene trivie ni. Roman je malo predolg, v osrednjem delu se napetost razrahlja, preveč se ukvarjamo s Tarasovo psihologijo, poleg tega je veliko stranskega dogajanja – od pogovorov z ženo, naročanja hrane in pijače, tudi nekateri podatki o likih se prevečkrat ponovijo (zakaj je Taras abstinent, kako pogreša plezanje, kako ne razume mladih ipd.). Zgodi se celo, da je res napet prizor streljanja nenadoma prekinjen; v naslednjem poglavju pa dobimo njegovo retrospektivno obnovo. Bolj kot za divji lov na morilca gre torej za roman o odnosih, ki se spletajo med ljudmi.
Likov je sicer veliko, a ob njihovem številu ne izgubimo glave, saj je ločnica med stranskimi in glavnimi akterji popolnoma jasna. Vseeno je preveč v ospredju glavni junak Taras in namesto večkratnega ponavljanja, kako zavida nesrečno preminulim plezalskim kolegom, ker so vsaj nekaj doživeli, bi lahko dobili malo več ozadja o ostalih treh preiskovalcih iz ekipe – za pripravnico Tino je bolj kot ne značilno, da je mlada, lepa, pametna ter nezadovoljna s fantom, kolega Brajca in Osterca pa je včasih težko ločiti med seboj. Bolj dodelana je Tarasova žena, ki jo spoznamo od bliže kakor njegovo ekipo, kar je sicer glede na razvoj zgodbe čisto upravičeno.
Kakorkoli že, primer kot tak je ravno prav kompleksen, pa tudi Tarasovo »šloganje iz raztreščenih možganov«, kakor ga sam imenuje, je navdušujoče, saj je ne glede na svojo »normalnost« zelo premeten preiskovalec. Golob se je za prvo (in upam, da ne zadnjo) kriminalko izkazal, saj je zgradil prepričljiv literarni svet, v katerem se odvije spretno zastavljena zločinska kalvarija, nekatere značilnosti žanra pa je žrtvoval za druge, s čimer je odkril lasten izraz, ki nam glave sicer ne bo odpihnil, a nas bo vseeno spomnil, da so človeške pošasti mnogo hujše od jezerskih.
Tadej Golob: Jezero. Novo mesto: Goga, 2016. 520 strani, 29,90 €/19,90 €.
