Bukla, 20-krat vse najboljše – in še na tisoč let!

»O, glej, nova Bukla!« mnogi vzkliknemo, bodisi tiho v sebi bodisi glasno bližnjim, kadar jo uzremo na stojalu v knjižnici, knjigarni, kjerkoli. In veliko se nas je zbralo tudi v sredo na Vodnikovi domačiji v Šiški, na praznovanju njenega 20. rojstnega dne. Ob novi, 189. številki revije.

Da bi tu stala še tisoč let, ji je zapel Vlado Kreslin. Zatem smo mu pritegnili še pri Eni pesmi in ugotovitvi, da »nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli«. Tako:

Ko sta pred dvema desetletjema snovala revijo o knjigah, Renate in Samo Rugelj nista vedela, v kaj se spuščata. »Imela sva preprost cilj: ustvariti prijazen prostor, kjer se bodo srečevali knjige in bralci,« je na odrčku Vodnikove domačije povedala Renate.

Odraščala sta v objemu knjig in zgodb. Ob njiju so ostale, tudi ko sta ju poti vodili drugam: Samo Rugelj je po končanem študiju farmacije in treh letih »komercialno atraktivne, a duhovno prazne zaposlitve na Leku« odšel na svoje, medtem ko je Renate Štrucl – mimogrede, ime je dobila po junakinji iz nemškega romana, ki ga je v času njenega rojstva prebiral oče – diplomirala iz rastlinske fiziologije, iz genske biotehnologije, delala na Inštitutu za biologijo … in se naposled pridružila bodočemu možu, pomagala pri trženju brezplačnih kartic Feliks, promocijskih razglednic s sporočilom oglaševalca.

Leta 2000 se je rodila brezplačna revija o filmu Premiera. Leto zatem je založba UMco začela izdajati tudi knjige. Leta 2005 pa so v času gospodarske rasti po svetu in doma – in potem ko je urednik in prevajalec Zdravko Duša javno pripomnil, da bi bili takšne revije, kakršna je Premiera, veseli tudi vsi, ki se ukvarjajo s knjigami – ustanovili še Buklo.

»Po izidu prve številke leta 2005 so nas klicali z založb, na primer z Mladinske knjige in s Študentske založbe, današnje Beletrine, in nam rekli: ‘Evo, končno revija, kakršne smo si želeli!’« se je na Vodnikovi domačiji spominjal Samo Rugelj. »Takrat smo bili majhen založnik, izdajali smo povečini filmske knjige, nikomur nismo bilo konkurenca, nikomur nismo skakali v zelje, kar smo ohranili vse do danes. Tako smo tudi dobili mandat založnikov za to početje. In podporo.«

20-letnico revije je pri založbi UMco pospremil izid priročne in pregledne knjige o zgodovini slovenskih revij, posvečenih knjigam, seveda s poudarkom na letošnji slavljenki Bukli in njenem pomenu.

»Celo če bi se število izdanih naslovov v Sloveniji prepolovilo na pet na dan, je s stališča posameznega bralca tudi nad tako knjižno produkcijo nemogoče imeti pregled,« v uvodnem zapisu ugotavlja prof. dr. Miha Kovač. »Rešitev je seveda v tem, da to selekcijo za nas opravi nekdo drug: da za nas opiše in predstavi knjige, ki so javno dostopne in ki po mnenju urednikov dosegajo osnovne uredniške in tehnične standarde, hkrati pa so vredne najmanj tega, da jih vzamemo v roke in prelistamo, če spadajo v našo sfero zanimanja.«

Bukla to vlogo že dve desetletji opravlja »s spoštovanja vredno vnemo«, še več, dodaja Kovač – poleg intervjujev z avtorji in prikazov novih knjig revija objavlja tudi številne zapise o delovanju slovenskega knjižnega trga in delu vseh, ki iz ozadja omogočajo, da ta trg deluje: urednikov, prevajalcev, knjižničarjev, knjigarjev, strokovnjakov za otroško in mladinsko književnost, promotorjev branja … Kot raziskovalec knjižnega trga pa si Kovač želi, da »bi bile vse Bukle nekoč javno dostopne na spletu, opremljene z učinkovitimi iskalnimi orodji«.

Revija se pred dvajsetimi leti ni pojavila v praznem prostoru, temveč je »nasledila žlahtno tradicijo knjižnih tiskovin, ki so se na Kranjskem pojavile že v 17. stoletju«, v knjigi poudarja Renate Rugelj, oprta na svojo magistrsko nalogo iz leta 2005. Za najstarejšega v tem prostoru velja knjigotrški katalog, ki ga je leta 1678 ob Elizabetinskem sejmu izdal Janez Baptist Mayer (oz. Janez Krstnik Mayer). V poznejših letih, desetletjih in stoletjih so izhajali Ljubljanski zvon – v njem leta 1917 tudi priloga Naša knjiga – pa Modra ptica, Književni glasnik, Slovenska knjiga, med drugo svetovno vojno Naša knjiga, po njej Slovenski tisk, Slovenski knjižni trg, od leta 1953 vse do leta 1996 pa Knjiga, ki velja za najvplivnejšo revijo o novih knjigah na Slovenskem. V prvem letniku je pri njenem izhajanju sodelovalo pet založb ustanoviteljic (Slovenski knjižni zavod, Cankarjeva založba, Mladinska knjiga, Slovenska matica, Državna založba Slovenije), deset let zatem jih je bilo že trinajst, četrt stoletja po začetku izhajanja pa dvajset iz Slovenije in Trsta. V letih 2000-2002 je pri založbi Rokus izhajala Revija o knjigah, a ji nikoli ni uspelo pridobiti državnega sofinanciranja, bralci zanjo niso hoteli plačevati … in tako je tudi ta prenehala izhajati.

Sledila je – in k sreči še sledi – Bukla. Njen koncept so oprli na štiri pomembne postavke, v knjigi pojasnjuje Renate Rugelj: na brezplačnost, visoko naklado (več kot 20.000 izvodov), distribucijo po vsej domovini (več kot 200 lokacij) in pokrivanje čim širšega kroga kakovostnih knjig.

In ker so knjige mostovi med ljudmi, so se jima pridružili založniki, knjižničarji, knjigarji, prevajalci, avtorji, različna strokovna združenja, promotorji branja – »vsi, ki v knjigi vidijo več kot le tiskano besedo«, je na praznovanju povedala Renate Rugelj.

Približno tretjino sredstev, potrebnih za izhajanje, Bukla zadnja leta dobi na programskih razpisih za bralno kulturo pri Javni agenciji za knjigo, drugo tretjino od oglaševalcev, skoraj izključno iz založniško-knjigotrške dejavnosti, zadnjo tretjino pa občasno zapolni s pomočjo razpisa za pluralizacijo medijev ministrstva za kulturo, splošnih knjižnic, ki prejmejo polovico natisnjenih izvodov, in notranjih virov založbe.

Celotna naklada revije še prehitro poide, ugotavljajo. Pogosto jih bralci kličejo ali pišejo na uredništvo, poizvedujejo kdaj bo izšla nova številka ali iščejo kako staro – zanimivo, ni malo zbirateljev, ki imajo shranjene vse izvode.

Leta 2005 je v majhni založbi, ki je poleg knjig do leta 2013 izdajala tudi revijo Premiera, delal mlad diplomant filmske režije. Pisal je o filmih in knjigah drugih, o svojih pa tedaj le sanjal – aja, najbrž ste odtlej že slišali zanj, imenuje se Goran Vojnović. Na Vodnikovi domačiji je v sredo obudil lepe spomine na čase, ko se je začela rojevati ta norost. »Bilo nas je malo, že tako smo bili preobremenjeni – pa se Samo pojavi z zamislijo, da bomo izdajali še revijo o knjigah! Še danes se spomnim, kako je stopil v pisarno in rekel: ‘Kmalu bom imel štirideset let. Hočem iti na Triglav, hočem doktorat … in s knjigami se bom ukvarjal. Kriza srednjih let zveni slabo, a mislim, da smo zaradi tega danes tu. Sicer ne vem, zakaj bi šel kdo v to … Ne vem, ali si predstavljate, kaj pomeni delati Buklo. To ni navadna revija. V kaki drugi reviji bi s člankom o prebrani knjigi lahko napolnil tri strani. V Bukli pa na vsaki strani predstavijo po pet, šest knjig, ki jih je treba vsaj pogledati, prelistati. Ogromno dela!«

Vojnović je uredništvo, ki je ustvarjalo tako Premiero kakor Buklo, zapustil ob snemanju svojega prvega kratkega filma, se posvetil snemanju in pisanju – in večkrat pristal na naslovnici Bukle.

Kakor tudi njegov pisateljski kolega Feri Lainšček, ki je reviji čestital z branjem iz najnovejše knjige Sanje so večne, izbora svojih najlepših ljubezenskih pesmi, ki kmalu izide pri Cankarjevi založbi. »Brez Bukle bi veliko knjig ostalo v neznosni samoti polic, ki se je včasih zavem, ko v knjižnici opazim knjigo, ki se je že dolgo ni nihče dotaknil,« je dejal. »Čestitam še za lepo zamisel z naslovnicami Bukle – po njihovi zaslugi tudi pisatelji in pesniki vemo, kako je, če si na naslovnici.«

Na Vodnikovi domačiji so odprli tudi razstavo avtorskih naslovnic, kakršne so začeli objavljati sredi leta 2008 –  s fokusom na ljudeh, ki knjige ustvarjajo.

Na naslovnicah se je zvrstilo več kot 200 slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev, fotografiranih v naravi, v kavarnah, muzejih, galerijah, ob močvirjih, rekah, jezerih, od morja do Mure … Veliko večino je v objektiv ujel Borut Krajnc, dokumentarni fotograf in fotoreporter revije Mladina.  Nekajkrat je namesto njega vskočila Nada Žgank, dvakrat pa Luka Dakskobler.

Borut Krajnc je obudil spomin na začetek sodelovanja: »Za Premiero je bilo nekoč treba fotografirati najbolj izpostavljene filmske delavce. Veliko skupino, kakih petdeset filmarjev je bilo. Organiziral je Goran Vojnović. Največji izziv pri skupinskem fotografiranju je termin, ki ustreza vsem sodelujočim. Kdaj ima toliko filmarjev čas? Dobili smo se opolnoči v Cankarjevem domu. Potem ko mi je uspelo opolnoči fotografirati petdeset filmarjev, je bilo vse drugo lažje. Pri fotografiranju ustvarjalcev sem upošteval značilnosti posameznice, posameznika, letni čas, lokacijo, vsako fotografiranje je bilo doživetje, v užitek mi je bilo srečevati vse vas, pisatelje, pesnike, urednike, založnike … Počaščen sem, da lahko sodelujem z Buklo. Čestitam ob jubileju … in srečno naprej!«

Samo Rugelj se je na praznovanju zahvalil vsem sodelavkam in sodelavcem, nekdanjim in sedanjim – ekipi dvajsetih prizadevnih, ki si razdelijo kup knjig, prispelih na uredništvo, zatem pa o njih spišejo povečini kratke, zgoščene, koncizne tekste. Pa skladiščnikom, vsem v knjižnicah in knjigarnah, ki poskrbijo, da je revija na stojalih dosegljiva bralkam, bralcem, da 20.000 izvodov najde svojo, pravo pot.

»Zgodovina, ki ni zapisana, ne obstaja. Že vrabci na strehi čivkajo, da se ne smemo zanašati na splet. Podatki, zbrani tam, so hitro spremenljivi in hitro izbrisljivi,« v sklepnem zapisu jubilejne knjige poudarja antikvar Rok Glavan. Pa naj tudi tu, na nezanesljivem spletu, za konec pritegnemo njegovemu pozivu:

»Zato, dragi založniki, knjigotržci in knjigarnarji, pišite in objavljajte svojo zgodovino! Trenutno jih ni veliko, ki bi jih zanimala. Seveda jih ni, saj je iskanje podatkov brezupno in vedno naletimo na ista zaprta vrata. Zakaj si ne vzamete časa in zapišete, kdo je ustanovitelj vaše založbe, od kod ime, zakaj ste izbrali določen program, kaj vas je vodilo? Izdajte svojo bibliografijo, vključno z drobnimi izdajami, ki se vam zdijo nepomembne. Veliki zgodovinski dogodki so vedno nastajali iz drobnih odločitev in prispevkov posameznikov.«