Primat vida kot najbolj racionalnega vseh čutov, dediščina razsvetljenstva, je še toliko bolj izrazit pri proučevanju polpretekle zgodovine dvajsetega stoletja, ki je po zaslugi razvoja moderne tehnologije za seboj pustilo številna vizualna pričevanja v obliki fotografij in filmov, tako o prelomnih dogodkih kot o vsakdanjem življenju. Le malo skupnega bi lahko našli v podobah Pariza in Moskve v prvi polovici dvajsetega stoletja – na eni strani prevladuje glamur divjih dvajsetih, na drugi pa revolucionarno podobje in ukinjanje vsakršnega luksuza. Vendar pa ima, kot pravi nemški zgodovinar Karl Schlögel, strokovnjak za moderno Rusijo in zgodovino stalinizma, vsaka doba tudi svoj vonj. Dvajseto stoletje ni le proizvedlo številnih novih vonjev, temveč je omogočilo tudi, da so se nekateri od njih ohranili v umetelno oblikovanih stekleničkah – to so parfumi, ki spadajo v svet luksuza, ta pa je, po Schlöglovih ugotovitvah, prav tako poučen za analizo družbe kot proučevanje vsakdanjega življenja preprostih ljudi. V študiji Vonj imperijev raziskuje skupni izvor dveh kultnih parfumov, Chanel N°5 in Rdeče Moskve, ki sta zaznamovala dve povsem različni kulturni okolji, Pariz in Moskvo dvajsetega stoletja, ter ju postavi v širši kulturno-zgodovinski kontekst stoletja skrajnosti, ki je to bilo tudi v olfaktoričnem smislu, saj so vonji vojn in revolucij, strupenih plinov in smrti sovpadali z odkrivanjem novih in vse bolj opojnih, laboratorijsko proizvedenih dišav.
Kompozicija, iz katere izhajata oba parfuma, je nastala v zadnjih letih carskega imperija v Rusiji pod taktirko francoskih parfumerjev. Ernst Beaux, kreator parfuma Chanel N°5, in Auguste Michel, mož za Rdečo Moskvo, sta bila učenca istega mojstra in sta se najverjetneje poznala. Schlögel sklepa, da je Michel poznal sestavo izjemno uspešne Beauxove kreacije, Najljubši buket carice Katarine II., in na podlagi te ustvaril Rdečo Moskvo. Beaux pa se je, za razliko od svojega kolega, ki je zaradi »izgubljenih« dokumentov svojo kariero nadaljeval v Rusiji, vrnil v Francijo. S seboj je prinesel kompozicijo na vzhodu že uveljavljenega parfuma, jo nadgradil in tako ustvaril Chanel N°5. Podobno kot zgodovina samega parfuma, ki ga je ustvaril, je tudi življenjepis parfumerja Ernsta Beauxa dobro znan, medtem ko o življenju in usodi Augusta Michela vemo le malo, prav tako o Rdeči Moskvi, ki je doživela več sprememb, njena prvotna različica pa je izgubljena. Bolj kot parfumerja, ki sta dišavi ustvarila, pa sta za njun uspeh zaslužni dve ženski – na zahodu slavna in še danes ikonična Gabrielle »Cocco« Chanel, v Rusiji pa Polina Žemčužina-Molotova, o kateri nam ni veliko znanega.
Polina Žemčužina-Molotova je bila svojčas izjemno vplivna ženska, o čemer priča dejstvo, da je bila prva in edina ženska na položaju ljudskih komisarjev v celotni zgodovini Sovjetske zveze, ko je vodila Ljudski komisariat za ribiško industrijo. Njenemu političnemu vplivu je botrovalo tudi dejstvo, da je bila kot žena Vjačeslava Molotova, sovjetskega zunanjega ministra, v samem centru oblasti. Ob pravem času je postala pristojna za sovjetsko kozmetično in parfumerijsko industrijo in imela velike zasluge za to, da se je ta industrija pravzaprav ponovno obudila in vzpostavila, potem ko je bila v obdobju po revoluciji praktično ukinjena oziroma »boljševizirana«, usmerjena zgolj v proizvodnjo praktičnih, vsakodnevnih proizvodov, ki so zadovoljevali osnovne higienske potrebe delavskega prebivalstva. Parfum je bil namreč, kot simbol življenjskega sloga buržoazije, po revoluciji očrnjen kot »vonj umirajočega razreda« – nova družba je potrebovala tudi nov vonj, prilagojen novemu človeku. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja, obdobju nove ekonomske politike v Sovjetski zvezi, so se parfumi in kozmetični izdelki začeli vračati, vendar z novimi, političnimi imeni – Bouquet, Aromo ljubezni, Belo vrtnico in podobno so zamenjali Zlati klas, Novo življenje, Rdeči mak, Junak severa in nenazadnje Rdeča Moskva. Vonj je postal tesno zvezan z oblastjo, imena in stekleničke parfumov so postale še eno izmed propagandnih sredstev.
Podobno kot Polina Žemčužina-Molotova je bila tudi Gabriele Chanel, ženska, ki ne potrebuje posebne predstavitve, blizu oblasti. Obe sta odraščali v skromnih razmerah, a sta znali izkoristiti svojo ambicijo in znanje, da sta si izborili višji položaj na družbeni lestvici. Polini Žemčužini-Molotovi je to uspelo z udejstvovanjem v boljševiški stranki, kjer je spoznala tudi svojega moža in se tako samodejno znašla v samem centu oblasti, Coco Chanel pa, nasprotno, politika ni zanimala, vendar je prijateljevala z bogatimi in vplivnimi moškimi ter znala to izkoristiti za uresničevanje svoje vizije. Od nekdaj je cenila svojo samostojnost in poudarjala svojo apolitičnost. V skladu s tem je zagovarjala tudi svoje medvojno bivanje v Parizu in sodelovanje z nacisti v času okupacije mesta – kot vedno je hodila svojo pot in se prilagodila spremenjenim razmeram. Schlögel, ki je sicer do te drže kritičen, nam skuša predstaviti razmišljanje ženske, osredotočene na izvrševanje svoje lastne revolucije – revolucije v modi, ki je omogočila, da je eleganca postala dostopna večini žensk, saj je postala preprosta. Mala črna obleka je, za razliko od vlečk, steznikov in klobukov s pajčolani, omogočila ženskam, da so se gibale lahkotno in neovirano, združevala je praktičnost, udobje in eleganco. Vzporedno z novo obleko za novo, moderno žensko, je bil ustvarjen tudi parfum, Chanel N°5, ki ga je Coco Chanel imenovala tudi »Parfum za ženske z vonjem ženske«.
Ta »vonj ženske« svoj uspeh dolguje predvsem mešanici ekskvizitnega jasmina in aldehidov, nove, kemično proizvedene družine dišav. Hlapljivi aldehidi dokaj hitro puhtijo, a okrepijo aromo parfuma in tako sprožijo močnejše reakcije v živčnem sistemu kot običajne dišave. V tem je torej skrivnost opojnosti dišave Chanel N°5, ki naj bi na čute delovala kot pokljanje hladnih penečih se mehurčkov šampanjca. Z uporabo sintetično proizvedenih dišav uteleša vonj modernosti in sporoča, da je minil čas ornamentov in rož, napočila je nova doba. To je podkrepljeno še z oblikovanjem stekleničke, ki je preprosta, brez vsakršnih okraskov, na njej ni nič odveč, kar sovpada tudi s stilom in namenom male črne obleke.
Govori se, da naj bi bila formula parfuma Chanel N°5 še danes skrivnost, čeprav je bila ta razkrita z molekularno analizo. Izvor manj zveneče Rdeče Moskve pa, nasprotno, resnično ostaja skrivnost. Znano je, da je leta 1954 doživela rahlo modifikacijo, kljub temu pa je ohranila vodilni status med parfumi v Sovjetski zvezi. Prvotna aroma Rdeče Moskve bo morda za vedno ostala neznanka, saj do danes obstaja že več generacij tega parfuma, poznavalke predvojne Rdeče Moskve pa so že po spremembi v petdesetih letih trdile, da ima ta »nova« dišava s staro skupno le še ime. Z odprtjem Sovjetske zveze zahodu in nazadnje njenim razpadom je Rdeča Moskva v valu globalnih dišav utonila v pozabo. Kasneje se je sicer še vrnila na trg in tudi danes jo je moč kupiti – po precej nižji ceni kot Chanel N°5, ki še vedno ohranja svoj kultni status. Veliko večje vrednosti dosegajo stare stekleničke Rdeče Moskve in drugih sovjetskih parfumov, ki so postali priljubljeni zbirateljski predmeti nostalgikov. Steklenička parfuma namreč lahko predstavlja središče kolektivnega spomina celotne generacije ljudi. Vdor zahoda in kapitalizma je pomenil tudi brisanje tega spomina in eden izmed zanimivejših odzivov na to je bilo prav komponiranje novega parfuma. Ta je bil ustvarjen kot odgovor na spreminjanje tako imenovane »Hiše usmrtitev« v Moskvi v luksuzni butik s parfumi, pomenljivo pa je njegovo ime Strel v tilnik.
Schlögel se v delu Vonj imperijev poda na popolnoma novo in njemu prej neznano področje raziskovanja. Njegova nenadejana raziskava razkrije prav tako nenadejane povezave med ideologijo in dišavo, tako na vzhodu kot na zahodu. Rdeča Moskva in Chanel N°5 oba simbolizirata začetek nekega novega življenjskega sloga in dve različni viziji modernosti. Naš svet je danes mnogo bolj zasičen z najrazličnejšimi dišavami kot v času nastanka obravnavanih parfumov, za katera bi lahko rekli, da sta vsaj delno zaslužna za to, da so parfumi bolj dostopni običajnim ljudem za vsakodnevno uporabo in ne predstavljajo zgolj luksuza, ki si ga lahko privoščijo le najbogatejši. Vsaj v svetu mode in dišav lahko rečemo, da sta se viziji kapitalističnega zahoda in komunističnega vzhoda združevali v tem, da sta težili k dostopnosti in udobju, ustvarjanju elegance za običajno, delavno žensko. Podobne ideje o modi, kot jih je imela Coco Chanel, lahko na primer najdemo tudi pri sovjetski oblikovalki Nadeži Lamanovi.
Raziskava dveh različnih vonjskih svetov pa ne poveže le dveh različnih kulturnih okolij, temveč ustvarja konstelacijo številnih zvenečih imen dvajsetega stoletja, od politikov, kot so Stalin, Molotov, Churchill in Clemenceau, do bogatih aristokratov Boya Chapela in vojvoda Westminsterskega ter slavnih umetnikov Sergeja Djagileva, Kazimirja Maleviča, Olge Čehove in številnih drugih. Kapljica parfuma lahko v sebi skriva vso zgodovino dvajsetega stoletja, pravi Schlögel, in če ji pustimo, da nam jo razkrije, nas lahko kot Proustove magdalenice, popelje v ta »izgubljeni čas«. Vsaka doba ima svoj vonj, a težava vonja je, da ni trajen. Parfum, ohranjen v steklenički, je v delu predstavljen kot čas, zajet v vonj. Skozi raziskovanje dveh razvojnih linij parfumov, ki tako rekoč izvirata iz iste kapljice ruskega parfuma, se razkrijejo podtalna, nezavedna razmerja med vzhodom in zahodom. Schlögel zato nazadnje predlaga, naj bo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku poleg Chanela N°5 predstavljena tudi Rdeča Moskva.
Karl Schlögel: Vonj imperijev, prevod Aleš Učakar, Beletrina 2021. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.